Na romanju od Pariza do Chartresa, za katerega duhovno oskrbo skrbijo duhovniki iz Bratovščine svetega Petra (FSSP), se je za binkošti 2023 zbralo 16.000 udeležencev. To izjemno udeležbo so organizatorji predstavili kot odmeven odgovor na motuproprij Traditionis custodes (16. julij 2021), ki močno zmanjšuje možnost obhajanja tridentinske maše. V prvem delu so bile prikazane dvoumnosti, ki se skrivajo za tem navalom.
Prenehanje liturgične vojne
Želja po končanju liturgične polemike se ponavlja v odprtem pismu, objavljenem 6. junija v La Croixu izpod peresa Johna Bernarda, sodelavca La Nefa, ki zagovarja prenovo misala svetega Pija V. v skladu z dvema ciljema, izposojenima iz Sacrosanctum Concilium (SC), koncilske konstitucije o liturgiji:
Prvič, obnova obilnejšega, bolj raznolikega in bolje prilagojenega beril iz Svetega pisma” (SC 35), po potrebi s sprejetjem bogatega lekcionarja maše Pavla VI.; in drugič, okrepitev “dejavnega sodelovanja vernikov” (SC 48), na primer “tako, da se skupnosti omogoči, da skupaj poje stalne mašne dele in očenaš”.
Na ta način bi po besedah Johna Bernarda:
… posodobljeni tradicionalni misal omogočil izvajanje navdihov Drugega vatikanskega koncila v skladu s pravilom organskega razvoja liturgije, tako da ne bi bilo več mogoče očitati, da se ignorira ta zadnji koncil?
In pazljivo nadaljuje:
Seveda pa zgoraj omenjeni predlogi sami po sebi ne morejo predstavljati čudežne rešitve krize, ki jo doživlja Cerkev, krize, ki je v teološkem smislu povezana z odnosom med krščanstvom in sodobnostjo, v moralnem pa s katastrofo škandalov. Njihov namen je le podžgati potrebno razpravo o načinih, kako končati liturgično vojno med katoličani. Kajti ta vojna, ki se je začela pred več kot petdesetimi leti in v kateri se zdaj nahaja že tretja generacija vernikov, je vsekakor trajala predolgo.
G. Benoist de Sinety, župnik v župniji svetega Euberta v Lillu, je prav tako želel konec liturgične vojne, vendar na bolj radikalen način. Na spletni strani Aleteia se je 4. junija 2023 spraševal, zakaj je na romanju Notre-Dame de Chrétienté v Chartres še vedno prepovedano obhajanje nove maše med tridnevnim pohodom. Takole piše:
Ne moti me to, da lahko obhajamo mašo v obliki, ki ni običajna. Ne, moti me to, da je prepovedano obhajati mašo v običajni obliki. Kot da bi bila redna maša nevredna ali nezadostna.
Kot je v oddaji La Porte Latine 9. junija upravičeno poudaril g. Gabin Hachette:
G. de Sinety tu izpostavlja neizrečeno; poskuša prisiliti organizatorje, da izrecno navedejo pravi razlog za njihovo zavračanje [nove maše].
Ali se bodo organizatorji odzvali? Elisabeth Geffroy v La Nef 6. junija pod naslovom: “Zastarela polemika?” – nudi element odgovora, ki lahko g. de Sinetyja samo razveseli:
Zdi se, da je škofijski duhovnik, ki je prišel hodit in molit ob svojih romarskih bratih, ki jih je prišel učit in jim podeljevat zakramente, ‘dobil dovoljenje’, da med romanjem obhaja svojo zasebno mašo v redni obliki rimskega obreda1.
Navednice so pomembne, ker je kanonsko pravo jasno: nobena oblast nima moči, da bi duhovniku prepovedala obhajanje njegove maše v redni obliki. Kljub temu je Notre-Dame de Chrétienté duhovnikom, ki so sodelovali na romanju, že prej zavrnila možnost, da bi zasebno obhajali mašo po obredu po lastni izbiri: vsiljena jim je bila izredna oblika.
Organizatorjem ni mogoče očitati njihove privrženosti tradicionalni liturgiji, ki je temelj tega romanja, in njihove nepopustljivosti glede treh javnih maš. Kaj pa zasebne maše, ki potekajo v najstrožji zasebnosti? To je bila nerazumljiva praksa, ki ni spominjala na držo Cerkve in ki je dejansko pomenila, da se je na redno obliko rimskega obreda, na to, kako vesoljna Cerkev že desetletja vsak dan obhaja mašo, vrgel nedopusten sum.
Elisabeth Geffroy nadaljuje:
Od hipotetičnih informacij preidemo k dejstvu: Ne vemo, kaj se dogaja v zakulisju, kakšne kompromise so sklenili v dobri veri, kako verjetno se je škof zapletel v spopad z organizatorji romanja, da bi popustili, toda ta precedens zdaj obstaja in tega ne moremo biti preveč veseli.
In še enkrat, tudi g. de Sinety se mora veseliti skupaj z La Nefom. Kaj pa pravijo organizatorji? Ni gotovo, da se vsi udeleženci romanja veselijo soglasno.
Lex orandi, lex credendi
Jean-Pierre Maugendre na spletni strani Catholic Renaissance 6. junija odgovarja g. de Sinétyju in obžaluje “zavrnitev temeljnega vprašanja o sadovih liturgične reforme in zakonitosti izražanja zadržkov ali postavljanja vprašanj o dejanjih učiteljstva”.
In opozarja, da koncilska reforma več kot 50 let po objavi ‘Kratke kritične preučitve nove maše’ kardinalov Ottavianija in Baccija še vedno postavlja pred katoliško vest strašna vprašanja, če se spomnimo opažanj obeh kardinalov: “Novus Ordo Missae … se tako na splošno kot v podrobnostih zelo razlikuje od katoliške teologije svete maše, kot je bila formulirana na dvaindvajsetem zasedanju tridentinskega koncila.”
In nadaljuje:
Zaskrbljenost se lahko samo še poveča, ko je kardinal Arthur Roche 19. marca 2023 v zvezi z mašo izjavil, da ‘Teologija Cerkve se je spremenila’. V Cerkvi so torej zagovorniki stare teologije in zagovorniki nove.
Na to izjavo brez primere kardinala Rocheja, prefekta Dikasterija za bogoslužje in disciplino zakramentov, je opozoril tudi p. Davide Pagliarani, generalni predstojnik Bratovščine svetega Pija X., v intervjuju, objavljenem na FSSPX.News 12. maja:
Če nam je to všeč ali ne, je ta maša od sprejetja motuproprija Traditionis Custodes v Cerkvi praktično prepovedana. Kot nas je nedavno spomnil kardinal Roche: “s koncilom se je teologija Cerkve spremenila” in posledično je drugačna tudi njena liturgija, saj je liturgija izraz teologije Cerkve.
Glede skupnosti nekdanje Ecclesia Dei je p. Pagliarani dejal:
Poleg tega člani teh skupnosti, tako kot mnogi drugi duhovniki, ki želijo obhajati tridentinski obred, žal živijo v takem strahu, da se ob trenutnih dogodkih v življenju Cerkve obsodijo na molk. Žal se dobro zavedajo, da lahko na dan, ko začnejo izražati pomisleke glede tega, kar se danes dogaja v Cerkvi, nanje pade Damoklejev meč – in kardinal Roche jih je pripravljen na to kadarkoli spomniti! To pravim z vso ljubeznijo: te razmere povzročajo trajno dihotomijo med liturgičnim in doktrinarnim področjem, zaradi česar ti duhovniki lahko živijo v stalni prevari, kar jih nepopravljivo ohromi, ko morajo javno izpovedati svojo vero.
Pregovor “lex orandi, lex credendi” izraža tesno povezavo med zakonom vere in zakonom molitve; ta globoka skladnost je življenjska potreba za vsako dušo. Ni je mogoče zadovoljiti s hibridizacijo heterogenih elementov.
Vir: fsspx.news
1 To je izraz, ki ga je uvedel pokojni papež Benedikt XVI. in označuje Novus Ordo mašo.
