Italija je polna čudovitih cerkva, ki se praznijo. Krščanstvo je v Italiji postalo očitna manjšina. To razkriva nova maksi-demografska raziskava, ki jo je izvedel mesečnik il Timone v sodelovanju z Euromedia Research pod vodstvom dr. Alessandre Ghisleri.
Ne le, da je malo prakticirajočih katoličanov, mnogi med njimi ne poznajo niti najbolj osnovnih elementov svoje vere.
Več kot tretjina italijanskega prebivalstva – 37 % – se razglaša za “neverujoče”, medtem ko tisti, ki se razglašajo za “verujoče” in katoličane ter se udeležujejo nedeljskih maš, predstavljajo le 13,8 % celotnega prebivalstva. Po podatkih študije je to vse manjša manjšina, ki jo sestavlja nekaj mladih in starejših vernikov.
Med tistimi, ki se razglašajo za “vernike” in pravijo, da gredo k maši vsaj enkrat na mesec, se vsaj enkrat na leto spove le 33 % vernikov, 32 % pa jih ne pozna pomena Evharistije, kar je precej šokantno.
Tudi drugi podatki iz študije, ki jo je objavil časnik il Timone, so za prihodnost Cerkve enako zaskrbljujoči. Manj kot šest od desetih vernikov namreč ve, kaj je to spoved, medtem ko se 66 % vernikov moti ali ne pozna opredelitve “vstajenje mesa”. In to še ni vse: 20 % jih namreč meni, da je greh “preprosta krivica, storjena drugim”.
Po drugi strani pa imajo glede etičnih vprašanj, od splava do homoseksualnih porok, prakticirajoči de facto “sekularizirano” mnenje, čeprav verniki jasno nasprotujejo nadomestnemu materinstvu in legalizaciji drog.
Molitev ostaja zelo razširjena praksa: vsak peti vernik pravi, da moli vsak dan, 96 % pa jih moli vsaj občasno. Medtem pa sedem od desetih vernikov, ki hodijo k maši, verjame v obstoj hudiča.
Ti podatki so podobni podatkom iz sociološke raziskave, ki jo je leta 2021 objavila Italijanska škofovska konferenca, ki je prav tako poročala o zmanjšanju tedenskega obiska maše, in sicer z 31,1 % leta 1995 na 22 % leta 2020.
Religioznost tako še naprej izgublja element udeležbe pri nedeljski maši (-9 % od leta 1995 do leta 2020, pred pandemijo) in postaja “bolj premišljena, bolj meditativna in zato bolj problematična”.
Ta študija kaže na izgubo katoliškega čuta, ki izvira iz globokega nepoznavanja vere med italijanskim prebivalstvom na splošno in celo med prakticirajočimi katoličani. To nepoznavanje ne izvira le iz sekularizacije družbe, temveč tudi iz prekinitve v prenosu, katere izvor sega v sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Tudi neodvisni in pogosto neverujoči sociologi lahko to povedo, zapišejo in dokažejo. Le možje Cerkve tega ne vidijo in vztrajajo v samomorilski drži za katolištvo, odgovornost zanjo pa nosijo na svojih plečih. Če pa računajo, da bo svetovna sinoda stvari obnovila, delujejo pod osupljivo iluzijo.
Vir: fsspx.news
