Zakrament svetega zakona je zakrament, v katerem se neoženjem kristjan in neomožena kristjanka nerazdružljivo zavežeta ter prejmeta od Boga milost, da moreta izpolnjevati dolžnosti zakonskega stanu.
Bog je sv. zakon postavil že v Stari zavezi v Raju, ko je prva človeka, Adama in Evo, ustvaril kot “moža in ženo” (1 Mz, 27) v Novi zavezi pa ga je Jezus Kristus še povišal v zakrament, ki je v milosti polna podoba njegove nerazdružljive zveze s Sveto Cerkvijo: “Ta skrivnost je velika; jaz pa rečem: v Kristusu in v Cerkvi.” (Efež. 5, 32).
Milosti svetega zakona
Zakrament svetega zakona podeli naslednji milosti:
- Pomnoži posvečujočo Božjo milost.
- Da posebno milost, da moreta zakonca zvesto izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti.
Dolžnosti zakoncev
Zakonca sta si dolžna tri stvari:
- Skupaj živeti v edinosti, ljubezni in zakonski zvestobi dokler ju ne loči smrt.
- Drug drugemu dajati dober zgled s krščanskim življenjem in se med seboj podpirati.
- Vzgajati otroke v spoštovanju do Boga (strahu Božjem) in skrbeti za njihov blagor (tako ta tu na zemlji kot v večnosti).
Kako skleniti sveti zakon?
Zaročenca prejmeta zakrament svetega zakona tako, da pred svojim župnikom ali njegovim namestnikom in pred dvema pričama izrečeta, da želita vzeti drug drugega za zakonca. Tisti, ki hočejo stopiti v zakonski stan, morajo paziti na to:
- Da se ne zaročajo lahkomiselno.
- Da ni med njimi zakonskih zadržkov, in da so dobro podučeni v krščanskem nauku.
- Da zaročno dobo preživijo v čistosti.
- Da pred poroko vredno prejmejo zakrament svete pokore in svetega Rešnjega Telesa.
Kaj so zakonski zadržki?
Zakonski zadržki so okoliščine, ki naredijo zakonsko zvezo nedopustno ali celo neveljavno. Prvi se imenujejo oviralni, drugi razdiralni zakonski zadržki. Oblast postavljati razdiralne zakonske zadržke in odločati, ali zakon veljaven ali ne, ima samo Sveta Cerkev zato, ker je zakon zakrament in ker je Jezus Kristus samo Sveti Cerkvi dal pravico, določevati in odločevati o svetih zakramentih.
Zakonsko zvezo naredi nedopustno:
- Prepovedani čas.
- Razlika v veri med zakoncema
- Neveljavna zaroka.
Zakonsko zvezo naredi neveljavno (nično):
- Starost zakoncev (če je mož mlajši od 16 in žena mlajša od 14 let).
- Sorodstvo med zakoncema v določenih kolenih (ne morejo se poročiti bratranci in sestrične med seboj, svaki v ravni črti in sorodniki po posvojitvi).
- Obljuba posvečenega življenja (kdor je obljubil čistost pri diakonskem ali mašniškem posvečenju oziroma v redovni ustanovi, ne more skleniti svetega zakona, razen če pridobi papežev spregled).
- Prisila katerega koli od zakoncev v zakon.
- Če zakon ni bil sklenjen v katoliškem obredu pred duhovnikom in dvema pričama.
Mešani zakoni
Mešani zakoni so zakoni med katoliškimi in nekatoliškimi kristijani. Za mešane zakone so značilne naslednje 3 stvari:
- Spravljajo katoliškega sozakonca v nevarnost, da privoli v nekatoliško vzgojo otrok, in da tako pogubi svojo dušo.
- Obtežujejo celo pri ugodnih razmerah katoliško vzgojo otrok.
- Zasejejo v družino dostikrat nemir in versko nemarnost (zanemarjanje svete vere).
Zato mešanih zakonov Katoliška Cerkev nikdar ne odobrava in jih iz važnih vzrokov trpi le tedaj, če je zagotovljeno, da bodo vsi otroci katoliško vzgojeni, če so odstranjene vse nevarnosti za zveličanje duš in če katoličan v zakonu obljubi, da bo storil vse, da nekatoliškega zakonca spreobrne v katoliško vero.
Pokoncilska kriza zakramenta svetega zakona
Zakonodaja o zakonski zvezi, ki jo najdemo v pokoncilskem Zakoniku kanonskega prava iz leta 1983, se bistveno razlikuje od zakonika iz leta 1917. Navdih za te spremembe izhaja iz dokumentov Drugega vatikanskega koncila. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu Gaudium et spes, je zakonsko zvezo razglasila za zavezo, sklenjeno v prvi vrsti za medsebojno ljubezen med zakoncema ter v drugi vrsti za rojevanje in vzgojo otrok, kar je ravno obratno kakor je Cerkev vedno učila.
Nova zakonodaja je prežeta z ekumenizmom. Različnost veroizpovedi zakoncev ni več ovira za sklenitev zakonske zveze, zato katoličan ne potrebuje posebnega spregleda, ampak je to mogoče storiti z enostavim dovoljenjem, ki ga v praksi pridobijo vsi, ne glede na to, ali je zagotovljena katoliška vzgoja ali ne. Samo katoliški zakonec mora dati obljubo, da bo otroke vzgajal v katoliški veri, vendar ga takšna obljuba zavezuje, “kolikor je to mogoče storiti”, torej brez tega, da bi šel proti vesti nekatoliškega partnerja. Poleg tega lahko v primeru “mešane poroke” lokalni ordinarij odobri spregled od kanonične oblike, kar v praksi pomeni, da se katoličani ne poročajo več pred katoliškimi duhovniki v katoliških cerkvah!
Še eno področje, kjer je stanje naravnost katastrofalno, je število ugotovljenih ničnosti zakona. Primer: med letoma 1952 in 1955 je bila po vsem svetu ugotovljena ničnost 392 zakonskih zvez, nato pa samo v letu 1997 za kar 73.000 zakonskih zvez! To lahko pomeni zgolj to, da je postopek za ugotavljanje ničnosti v luči novega kanonskega prava in katekizma postal ohlapen in nezanesljiv.
Poročni obred
Tradicionalni obred
- Duhovnik pristopi k oltarju in se obrne k ženinu in nevesti, ki se vstopita k spodnji stopnici, ženin na desno stran neveste; za njima stojita priči (dve morata biti, lahko jih je več) in spodobi se, da počasté zaročenca s svojo navzočnostjo njuni starši ali drugi sorodniki. Duhovnik naj jima razloži bistvo in moč svetega zakona in poudari bistvene dolžnosti zakonske vezi. V, ta namen izbere katerega izmed naslednjih govorov, ali pa sam sestavi govor, ki bodi dobro premišljen in obziren.
Govor 1:
Ljuba ženin in nevesta!
Prišla sta pred Božji oltar, da vpričo krščanske družbe skleneta sveti zakon, ki ga je naš Gospod Jezus Kristus povzdignil k časti svetega zakramenta.
Sveti zakon je po besedah apostola Pavla velika skrivnost: je namreč podoba Kristusove, milosti polne zveze s Cerkvijo. Ko torej danes sklepata zakon, sprejemata nase dolžnost, Kristusu in njegovi Cerkvi biti čim bolj podobna. Kakor namreč Kristus svojo Cerkev ljubi in se zanjo daruje, tako mora tudi krščanski mož svojo ženo Ijubiti in se zanjo žrtvovati; kakor je sveta Cerkev Kristusu, svojemu poglavarju, vdana, tako bodi vdana tudi krščanska žena svojemu možu; – in kakor Kristus svoje Cerkve nikoli ne zapusti in se Cerkev nikoli od njega ne loči, tako morata mož in žena ostati združena vse dni življenja. Tudi vidva, čislana ženin in nevesta, bosta danes sklenila tako zvezo. Vpričo živega Boga bosta izrekla svojo voljo za sveti zakon, in Kristus sam vama bo dal milost, da bosta mogla spolnjevati dolžnosti v zakonskem življenju. Vidita torej, kako odločilna je za vaju ta ura in kako svete dolžnosti nase vzameta. Ohranita do smrti ljubezen in zvestobo, in tako bosta deležna veselja, ki ga vama želi dati Bog. Ne mislita, da bi že vse storila, ako bi skupaj iskala le časne sreče, mnogo večja mora biti skrb za večnost. Zatorej si prizadevajta, da bosta drug drugega napeljevala k dobremu in tako sebi in svoji družini pridobila srečo in zveličanje. Mož je glava družine, žena pa je po božji volji možu tovarišica in pomočnica; spoštujta se med seboj, mir in edinost vladaj med vama, enega srca bodita. Toda ne pričakujta, da bo vajino življenje brez trpljenja. Bog včasi dopušča tudi nadloge, da nas preizkusi. Torej ne bodita v sreči prevzetna, pa tudi ne mrmrajta v nesreči. Veselje in žalost uživajta skupno: pomagajta drug drugemu in v bridkosti se med seboj tolažita. Tudi ne pozabita, da ima vsak človek napake in slabosti in da bosta morala drug drugemu iz srca odpuščati. Ne dajta se premagati nejevolji, ne sodita prenaglo, ne razodevajta nikomur napak drug drugega. In kadar bo kdo od vaju moral zaradi drugega trpeti, sprejmita voljno ta križ, da se bo toliko lepše pokazala vajina nesebična ljubezen. Nobena težava ne bo tolika, da bi je ne mogla prenesti, če bosta imela v spominu živega Boga, ki hoče, da se do smrti ljubita in tako zveličata. (Ako vama Bog dá otrok, jih ljubita kot največji zaklad. Bog jih ljubi in hoče, da pridejo nekdaj k njemu v neminljivo veselje; Jezus Kristus je dal zanje svoje življenje in jih bo terjal iz vajinih rok. Učita jih strahú božjega, da bodo dobri in srečni in bodo vajina radost še v poznih letih. Vse skrbi in bridkosti, ki jih bosta morda imela z družino, bo angel pisal v knjigo življenja in Gospod bo vama povrnil.) Živa vera bodi temelj vajine sreče, sveto upanje naj vaju tolaži in božja ljubezen naj vaju posvečuje v življenju in smrti.
Govor 2:
Draga zaročenca!
Ko hočeta stopiti v zakonski stan, premislita prav resno sveti namen in imenitnost krščanskega zakona. Sveti zakon – neločljivo zvezo moža in žene je Bog postavil že v raju. Rekel je: “Človeku ni dobro samemu biti, naredimo mu pomočnico, njemu podobno.” In Bog je Adamu pripeljal ženo in je oba blagoslovil ter rekel: “Naraščajta in množita se in napolnita zemljo.” In tisti, ki je od začetka prva dva človeka ustvaril kot moža in ženo, je rekel: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.” To zvezo je Jezus Kristus povzdignil k časti svetega zakramenta, tako, da je zakon po besedah apostola Pavla “velika skrivnost v Kristusu in v Cerkvi”. Božja volja je torej, da je mož svoji ženi varuh in žena svojemu možu pomočnica. Božja volja je, da se človeški rod na zemlji ohranja in razširja po urejenem zakonskem življenju. Dober oče in blaga mati, obdana z vencem pridnih otrok kako lep prizor! In kako sladka je naloga, z ljubeznijo in resnobo otroke vzgajati k lepemu vedenju in poštenemu življenju! In koliko zadoščenje morajo v srcih čutiti dobri starši na večer svojega življenja, ako so vzgojili celo vrsto otrok tako, da so dobri kristjani, vrli udje človeške družbe! Božja volja je, da je razmerje med možem in ženo podobno razmerju med Kristusom in njegovo Cerkvijo. Kakor Kristus svojo Cerkev ljubi, in se zanjo daruje, tako krščanski mož svojo ženo ljubi s čisto in požrtvovalno ljubeznijo. Kakor je Cerkev Kristusu, svojemu poglavarju pokorna, tako je krščanska žena svojemu možu pokorna. Kakor Kristus svoje Cerkve nikoli ne zapusti in se Cerkev nikoli od njega ne loči, tako krščanska zakonca vse svoje žive dni ostaneta v zvesti ljubezni združena in skupno prenašata veselje in žalost, dokler ju smrt ne loči. Da pa bosta mogla ta vzvišeni namen doseči, svete dolžnosti krščanske družine do smrti zvesto spolnjevati, potrebujeta posebne pomoči in milosti božje; to milost vama podeli zakrament svetega zakona. Nastopil je zdaj trenutek, da bosta sveti zakrament prejela, sklenila zvezo za vse dni življenja.
Govor 3:
Cenjena ženin in nevesta!
Privedla je vaju semkaj pred Božji oltar skrivnost ljubezni, da se nerazdružno zedinita v svetem zakonu in tako položita temelj krščanski družini. Prava zakonska ljubezen pa je tista, katere nas je učil Jezus Kristus, ki je rekel: “Mož bo zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.” Glejta, ta odločilni trenutek življenja je zdaj pred vama. Prišla sta semkaj, da skleneta zvezo pred pričami in pred samim Bogom, da On to zvezo potrdi in vama dá svojo zakramentalno milost, ko izrečeta v ljubezni porojeno odločilno besedo: “Hočem.” Nebesa ali pekel nosi v sebi vajina odločitev. Nosi vajino večnost z Bogom združeno, ali večnost od njega na veke odtrgano: zvestoba, ki jo danes sebi in Bogu obljubita, bo pred vsem odločevala, kateri bo vajin delež. Vera v medsebojno poštenje mora biti tako močna, da že v kali zatre vsako ljubosumje; mora biti tako močna, da tudi senca nevere ali sumnje ne bo mogla v zakonu skaliti čiste vajine sreče. To vero v medsebojno zvestobo pa naj vama utemeljuje in goji trajna zavest, da živita pred živim Bogom in sta večno njemu odgovorna za vsako dejanje. O ljubezni v zakonu se učita iz besed apostolovih, ko zvezo ženina in neveste primerja zvezi Kristusovi z njegovo Cerkvijo. Ljubil je Kristus svojo Cerkev in se v ljubezni zanjo daroval. Tudi vidva se tako ljubíta. “Ljubezen ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; vse prizanese, vse upa, vse potrpi; ljubezen nikoli ne mine.” Prava ljubezen je po svojem bistvu združena z žrtvami. Podobna je ognju: ogenj ne gori, če ne použiva samega sebe – tako v zakonu prave ljubezni ni, če mož sebe ne žrtvuje ženi in žena sebe možu, oba skupaj pa vse otrokom. Težke so večkrat te žrtve, ali naš Zveličar je zato prelil srčno kri, da je z njo ustanovil tudi zakrament zakona in zakonskim zaslužil božjo pomoč za težke ure življenja, katerim nihče ne uide. Bodita drug drugemu luč kreposti; bodita luč otrokom, če vama jih Bog da in kolikor jih je vama odločil po svoji previdnosti. Otroci so biseri, ki jih Gospod vesoljstva ljubi in bo nekoč terjal zanje odgovor. Ljuba ženin in nevesta! Vidita torej, kako sveta in odločilna je ta ura za vaju. Bog blagoslóvi vajino zvezo, da bi ves čas življenja tudi vidva to uro zakona blagrovala in živela kot ena duša in eno srce, v veseli zavesti svoje sreče in v resni zavesti svoje odgovornosti, dokler Bog – gospodar življenja – ne pretrga te lepe zveze s smrtjo. - Po govoru vpraša duhovnik o privolitvi v zakon ženina posebej in nevesto posebej:
℣: Ker pa mora ta sveta zveza biti sklenjena z resnično voljo, premišljeno in svobodno, vprašam tebe, krščanski ženin: I., ali hočeš tu navzočno I. vzeti za svojo pravo ženo po obredu svete matere Cerkve?
Ženin naj odgovori: Hočem. - Takoj nato naj duhovnik reče nevesti:
Prav tako vprašam tebe, krščanska nevesta: I., ali hočeš tu navzočnega I. vzeti za svojega pravega moža po obredu svete matere Cerkve?
Nevesta naj odgovori: Hočem. - Ni zadosti, da bi privolil le eden, ampak morata privoliti oba in privolitev morata izraziti z besedami, če moreta govoriti, ali drugače z znamenji istega pomena, sama ali po zastopniku. Ko duhovnik medsebojno privolitev obeh poročencev dozna, jima reče:
℣: V večje potrjenje tega svetega dejanja si dajta zaročna prstana in roke. - Oba oddasta prstana, ki se deneta na oltar, nato si dasta desnici in ji držita sklenjeni. Duhovnik reče:
℣: Sklenitev rok pomeni, da tu pred Bogom in krščansko družbo sveto potrdita, da v nobeni sili in bridkosti eden drugega ne bosta zapustila, marveč v zvestobi in ljubezni skupaj ostala, dokler vaju smrt ne loči. - Nato duhovnik na njuni sklenjeni roki položi s štolo, položi na štolo ki je na rokah svojo desnico in pravi:
℣: Zvezo svetega zakona, ki sta jo tukaj vpričo Cerkve sklenila, naj Bog potrdi, kakor jo tudi jaz v imenu Cerkve Božje priznam, potrdim in blagoslovim. V imenu Očeta in Sina ✠ in Svetega Duha. Amen. - Odmakne štolo in pravi:
℣: Bog daj vama milost in blagoslov. Amen. - Zatem naj ju pokropi z blagoslovljeno vodo.
- Takoj nato naj blagoslovi prstana, govoreč:
℣: Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
℟: Ki je ustvaril nebo in zemljo.
℣: Gospod, usliši mojo molitev.
℟: In moj klic naj pride k tebi.
℣: Gospod z vami.
℟: In s tvojim duhom.
℣: Molimo. Bla ✠ goslovi, Gospod, ta prstana, ki ju blago ✠ slavljamo: da bosta ta dva, ki ju bosta nosila, ohranila med seboj popolno zvestobo, ostala v tvojem miru in tvoji volji ter živela vedno v vzajemni ljubezni. Po Kristusu Gospodu našem. Amen. - Nato naj duhovnik prstana pokropi z blagoslovljeno vodo in ju da poročencema; ženin natakne prstan nevesti in nevesta ženinu na prstanec leve roke, duhovnik pa med tem govori:
℣: Vzemita prstan, ki naj vaju vedno spominja, da zvestobo, ki sta si jo zdaj obljubila, do smrti ohranita. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Potem se duhovnik obrne k oltarju in moli:
℣: Utrdi, o Bog, kar si izvršil v nas.
℟: Iz svojega svetišča v Jeruzalemu.
℣: Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.
Oče naš po tihem do
℣: In ne vpelji nas v skušnjavo.
℟: Temveč reši nas hudega.
℣: Pomagaj svojima služabnikoma.
℟: Ki v tebe upata, moj Bog.
℣: Pošlji jima, Gospod, pomoč iz svetišča.
℟: In varuj ju s Siona.
℣: Bodi jima, Gospod, močen stolp.
℟: Pred sovražnikom.
℣: Gospod, usliši mojo molitev.
℟: In moj klic naj pride k tebi.
℣: Gospod z vami.
℟: In s tvojim duhom.
℣: Molimo. Ozri se, prosimo, Gospod, na ta svoja služabnika in milostno spremljaj svojo ustanovo, ki si jo dal za množitev človeškega rodu: da se ta dva, ki sta sklenila po tvoji volji sveti zakon, s tvojo pomočjo ohranita. Po Kristusu Gospodu našem.
℟: Amen.
Pokoncilske spremembe
Najbolj opazna razlika med tradicinalnim in novim poročnim obredom je to, da se tradicionalni obred navadno izvaja pred sv. mašo, ali pa popolnoma brez maše, medtem ko se moderni obred praktično vedno izvaja med mašo. Poleg tega se privolitev zakoncev v tradicionalem obredu izvede tako, da zakonca odgovarjata duhovniku, v novem pa nagovarjata drug drugega. Celoten obred poteka nekako takole:
- Uvodni pozdrav.
- Besedno bogoslužje (berila, psalm, evangelij, nagovor).
- Vprašanja glede svobodne odločitve za zakon in ljubezni ter spoštovanju drug drugega.
- Prošnje, če ni prošenj, pa litanije.
- Obred privolitve, ko si ženin in nevesta podata desnici in izrečeta, da si bosta ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja:
Ženin reče: Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.
Nevesta reče: Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja. - Blagoslov in izročitev prstanov.
- Poljub.
Zanimivosti
- Zakrament svetega zakona je edini zakrament katerega si zakonca podelita sama.
- Zakrament svetega zakona se lahko tretira za neveljaven če ga zakonca brez tehtnega razloga nista použila.
- Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev, kadar je njuno sožitje iz zelo težkih razlogov praktično postalo nemogoče, čeprav želi, da se spravita. Vendar dokler soprog živi, nista svobodna, da bi sklenila nov zakon, razen če je njun zakon neveljaven in ga cerkvena oblast razglasi za neveljavnega.
- V Sloveniji je bila od nekdaj Oglejska navada ovijanja štole okoli desnic ženina in neveste, poznamo tudi Rimski obred kjer se štolo samo položi preko rok.
Blagoslov vina pri poroki
Tradicija poročnega blagoslova vina je značilna predvsem za Mariborsko nadškofijo, poteka pa takole:
- Duhovnik v albi ali superpeliceju in štoli stoji pred vinom ki je v odprti steklenici, in moli:
℣: Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
℟: Ki je ustvaril nebo in zemljo.
℣: Gospod z vami.
℟: In s tvojim duhom.
℣:✠ Začetek svetega evangelija po Janezu.
℟: Slava tebi, Gospod.
℣: V začetku je bila Beseda itd., glej zadnji evangelij
Pri blagoslavljanju vina, ki se izvrši po sveti maši, se ta evangelij bere, čeprav je bil že bran pri sveti maši. - Nato duhovnik moli:
℣: Molimo. Po teh besedah svetega evangelija in po zasluženju svetega apostola in evangelista Janeza prosimo, vsemogočni Bog, blago ✠ slovi in po ✠ sveti s svojo desnico to vino in daj, da bodo vsi, kateri bodo v té verovali in od te pijače pili, varovani in blagoslovljeni; in kakor blaženi Janez, ki je pil iz keliha strup, ni bil poškodovan, tako naj se ti ljudje, ki bodo od te pijače pili v ljubezni do tebe in svetega Janeza, rešijo vsake telesne in dušne bolezni. Po Kristusu, Gospodu našem.
℟: Amen.
℣: Sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, ki vse dobro daješ in ohranjaš, ki si hotel, da v vzdrževanje in veselje ljudi med drugimi tvojimi stvarmi prihaja iz grozdja vino, in ki si na svatbi v Kani Galilejski po svojem edinorojenem Sinu Jezusu Kristusu vodo čudežno spremenil v vino in v tvari vina dal posvetiti skrivnost dragocene krvi istega svojega Sina: tebe ponižno prosimo, blago ✠ slovi in po ✠ sveti to vino, da bodo tvoji služabniki in služabnice, kateri bodo od njega okušali, prejeli dušno in telesno zdravje in bodo tebe, delivca vseh milosti, brez konca slavili. Po istem Kristusu, Gospodu našem.
℟: Amen. - Potem naj reče:
℣: Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina ✠ in Svetega Duha naj pride na to vino in naj vedno na njem ostane.
℟: Amen. - Zatem naj se vino pokropi z blagoslovljeno vodo in potem naj se ponudi ali v pijačo razdeli, najprej poročencema, nato drugim navzočnim vernikom.
