Naslednja izjava je bila dana 29. marca 1988, angleška različica pa je bila prvotno objavljena v julijski številki revije The Angelus iz leta 1988. V njej nadškof Lefebvre razloži, kako je treba moralno krepost pokorščine razumeti v povezavi z vero in krizo v Cerkvi.
Ker me je rektor semenišča Bratovščine svetega Pija X. v Švici, pater Lorans, prosil za pomoč pri sestavi te izdaje pisma iz Ecôna, se mi je v teh razmerah zazdelo, da ne bi bilo odveč, če bi vam ponovno predstavil, kar sem napisal 20. januarja 1978 v zvezi z nekaterimi ugovori glede našega odnosa do problemov, ki so posledica trenutnega stanja v Cerkvi.
Eno od teh vprašanj se je glasilo: ”Kako dojemate pokorščino papežu?” Tu je odgovor, ki sem ga dal pred desetimi leti:
Načela, ki veljajo za pokorščino, so znana in so tako skladna z razumom in zdravo pametjo, da se človek resnično začne čuditi, kako lahko pametni ljudje izjavijo nekaj takega: “Raje smo v zmoti s papežem, kot da bi bili z Resnico in proti papežu.”
Tega ne uči ne naravno pravo ne cerkveno učiteljstvo. Pokorščina predpostavlja avtoriteto, ki izda ukaz ali zakon. Človeške oblasti, tudi tiste, ki jih je vzpostavil Bog, nimajo druge avtoritete kot to, da dosežejo cilj, ki jim ga je določil Bog ter da se od njega ne odvrnejo. Če pa oblast uporablja svojo moč v nasprotju z zakonom, zavoljo katerega ji je bila ta oblast dana, se takšni avtoriteti nimamo pravice pokoravati in je ne smemo ubogati.
Ta nuja po neposlušnosti je dopustna na primer pri očetu družine, ki bi svojo hčer spodbujal k prostituciji, pri civilni oblasti, ki bi zdravnike zavezala k opravljanju splava in ubijanju nedolžnih duš, vendar pa ljudje v vseh primerih pristajajo na avtoriteto papeža, ki naj bi bil nezmotljiv v svoji oblasti in v vseh rečeh. Takšno stališče izraža obžalovanja vredno nepoznavanje zgodovine in prave narave papeške nezmotljivosti.
Že davno je sveti Pavel očital svetemu Petru, da “ne ravna po evangelijski resnici” (Gal 2, 14). Sveti Pavel je vernike pozval, naj ne poslušajo njega, svetega Pavla, če bi slučajno oznanjal drugačen evangelij od tistega, ki jim ga je že oznanil (Gal 1, 8).
Sveti Tomaž, ko govori o bratskem opominjanju, namiguje na Pavlovo nasprotovanje svetemu Petru in pravi naslednje:
Odkrito in javno nasprotovanje presega raven bratskega popravka. Sveti Pavel tega ne bi storil proti svetemu Petru, če mu ta ne bi bil na neki način enakovreden … Zavedati pa se moramo, da bi morali podrejeni, če bi šlo za nevarnost za vero, svoje nadrejene grajati, tudi javno.
To je jasno razvidno iz načina in razloga, zakaj je sveti Pavel ravnal tako, kakor je ravnal v primeru svetega Petra, kateremu je bil podrejen, tako pravi Avguštinova glosa:
… da je sam poglavar Cerkve pokazal višjim predstojnikom, da morajo sprejeti, če bi kdaj skrenili z ravne in ozke poti, da jih njihovi podrejeni popravijo.
Sv. Tomaž [v Teološki sumi] IIa, IIae, q.33, art. 4, ad 2
Primer, ki ga navaja sveti Tomaž, ni zgolj namišljen, saj se je zgodil v času pontifikata Janeza XXII. Slednji je namreč trdil, da bodo duše izvoljenih deležne blaženega gledanja šele po poslednji sodbi. To lastno prepričanje je zapisal leta 1331, leta 1332 pa je pridigal podobno še v zvezi z mukami pogubljenih. To stališče je nameraval predstaviti v svojem slavnostnem razglasu.
Toda zaradi odločnega ukrepanja dominikancev, predvsem v Parizu, in frančiškanov se je temu prepričanju odpovedal v prid tradicionalnemu pogledu, ki ga je potem leta 1336 definiral njegov naslednik Benedikt XII.
In tu je tisto, kar je dejal papež Leon XIII v svoji encikliki Libertas Praestantissimum, 20. junija 1888:
Če torej kdo, ki ima oblast, odobri nekaj, kar ni v skladu z načeli pravega razuma in posledično škoduje skupnosti, potem takšen zakonski predpis ne more imeti zavezujoče pravne moči.
Malo naprej pa pravi:
Toda če ni oblasti, ki bi ukazovala, ali če je zakon sprejet v nasprotju z razumom, večnim zakonom ali kakšnim Božjim odlokom, je poslušnost nedopustna, da ne bi s poslušnostjo človeku postali neposlušni Bogu.
Trenutno našo nepokorščino motivira potreba po ohranjanju katoliške vere. Ukazi, ki jih dobivamo, jasno kažejo, da jih dobivamo z namenom, da bi nas prisilili, da se brez zadržkov podredimo Drugemu vatikanskemu koncilu, pokoncilskim reformam in navodilom Svetega sedeža, torej smernicam in dejanjem, ki spodkopavajo našo vero in uničujejo Cerkev. Tega ne moremo storiti. Sodelovati pri uničevanju Cerkve pomeni izdati Cerkev in Našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Vsi teologi, ki so vredni tega imena, učijo, da če papež s svojimi dejanji uničuje Cerkev, ga ne smemo ubogati (Vitoria: Obras, str. 486-487; Suarez: De fide, disp. X, sec. VI, št. 16; sv. Robert Bellarmine: De Rom. Pont., 2. Knjiga 2, Ch. 29; Cornelius a Lapide: ad Gal. 2,11 …) in ga je potrebno spoštljivo, a tudi javno okarati.
Načela, ki določajo poslušnost papeževi oblasti, so enaka tistim, ki določajo odnose med pooblaščeno oblastjo in njenimi podaniki. Ne veljajo za Božjo oblast, ki je vedno nezmotljiva in neomajna ter zato ne more spodleteti. Kolikor je Bog papežu dal svojo nezmotljivost in kolikor papež namerava uporabiti to nezmotljivost, ki vključuje štiri zelo natančne pogoje za njeno uporabo, ne more biti napake.
Izven teh natančno določenih pogojev je papeževa avtoriteta zmotljiva, tako da se merila, ki nas zavezujejo k poslušnosti, nanašajo tudi njegova dejanja. Zato ni nemogoče razumeti, da bi lahko obstajala celo dolžnost do neposlušnosti v zvezi s papežem.
Oblast, ki mu je bila podeljena, mu je bila podeljena za točno določene namene in v končni fazi za slavo Presvete Trojice, za našega Gospoda Jezusa Kristusa in za zveličanje duš.
Karkoli bi papež storil v nasprotju s tem namenom, ne bi imelo nobene pravne vrednosti in nobene pravice, da bi ga ubogali, nasprotno, prej bi nas zavezalo k neposlušnosti, da bi ostali poslušni Bogu in zvesti Cerkvi.
To velja za vse, kar so nedavni papeži od koncila dalje ukazali v imenu verske svobode ali ekumenizma: vsem reformam, ki so bile izpeljane v zvezi s tem, je odvzeta vsakršna pravna veljava ali pravna moč. V teh primerih papeži uporabljajo svojo oblast v nasprotju s ciljem, za katerega jim je bila ta oblast dana. Zato imamo pravico, da jih ne ubogamo.
Bratovščina in njena zgodovina javno pričata o tem, da je treba ostati zvest Bogu in Cerkvi. Leta 1974, 1975 in 1976 so nam pustila spomin na ta neverjetni konflikt med Econom in Vatikanom, med papežem in menoj.
Sledila je obsodba, suspenz a divinis, ki je bil popolnoma ničen, saj je papež tiransko zlorabil svojo oblast, da bi branil zakone, ki so v nasprotju z dobro Cerkve in duš.
Ti dogodki so zgodovinski primer uporabe teh načel o obveznosti nepokorščine.
Ta spopad je bil povod za odhod določenih duhovnikov, ki so bili prijatelji ali člani Bratovščine, ki jih je obsodba prestrašila in niso razumeli dolžnosti, da se v določenih okoliščinah ne smejo pokoravati. Od takrat je minilo dvanajst let. Uradno obsodba še vedno velja, odnosi s papežem so še vedno napeti, sploh ko nas posledice tega ekumenizma vlečejo v odpadništvo, zaradi česar smo se morali odločno odzvati.
Vendar pa je junijsko obvestilo o posvetitvi škofov pognala Rim k dejanju: končno so se odločili uresničiti našo prošnjo za apostolsko vizitacijo in so tako 11. novembra 1987 poslali kardinala Gagnona in msgr. Perla. Kolikor je bilo mogoče soditi po besedah in mislih naših vizitatorjev, je bila njuna ocena zares zelo pozitivna. Kardinal prav tako ni okleval, da bi se udeležil pontifikalne maše 8. decembra v Ecônu, ki jo je obhajal prelat, suspendiran a divinis.
Kaj lahko iz vsega tega povzamemo, kot to, da naša neposlušnost prinaša dobre sadove, ki jih prepoznajo odposlanci oblasti, ki je ne ubogamo? In tu smo zdaj soočeni z novimi odločitvami, ki jih bo treba sprejeti. Bolj kot kdaj koli prej smo povabljeni, da Bratovščini zagotovimo sredstva, ki jih potrebuje za nadaljnjo opravljanje svojega bistvenega dela, to je formacije pravih duhovnikov svete, katoliške in Rimske Cerkve. To se pravi, zagotoviti moje naslednike v škofovski službi.
Rim razume to potrebo, toda ali bo papež sprejel te škofe iz vrst Tradicije? Za nas ne gre drugače. Vsaka druga rešitev bi bila znamenje, da nas želijo pridružiti koncilski revoluciji, kjer ne moremo biti poslušni. Pogajanja so zdaj v teku in kaj kmalu bomo izvedeli za resnične namere Rima. Ti bodo odločali o prihodnosti. Še naprej moramo moliti in bdeti. Naj nas Sveti Duh vodi po priprošnji Fatimske Matere Božje!
+Marcel Lefebvre
Vir: sspx.org
