Vatikan je 20. junija 2023 objavil Instrumentum laboris, delovni dokument, ki bo služil kot podlaga za delo Sinode o sinodalnosti oktobra prihodnje leto. Vatikanist časopisa Le Figaro Jean-Marie Guénois je 21. junija brez oklevanja zapisal, da ta sinoda “namerava zrušiti hierarhijo cerkvene oblasti v prid vernih laikov, tudi žensk. Katoliška Cerkev se je le redko kdaj tako močno spraševala o sebi.”
Francoski novinar je namreč zapisal, da ta program predvideva razpravo o “duhovniškem posvečenju poročenih moških in diakonskem posvečenju žensk”, o škofih, ki jih je “treba redno ocenjevati v njihovi službi in jim po potrebi nasprotovati pri njihovem vodenju”, in končno o “skupinah v krajevnih Cerkvah iz velikih regij sveta, [ki] imajo lahko pri pomembnih odločitvah enako težo kot Rim”.
Jean-Marie Guénois meni
Pri Frančišku gre za to, da izkoristi uničujoče posledice krize spolnih zlorab peščice duhovnikov in razgradi hierarhijo cerkvene oblasti, ki se [po novem] ne bi začela več na vrhu, ampak z “božjim ljudstvom”. In sicer pri navadnih laikih, ki imajo “pravice” zaradi svojega “krstnega duhovništva”, za boj proti “klerikalizmu” z namenom prenovitve evangelizacije.
In dodaja:
Poleg tega popolnega preobrata hierarhične piramide Katoliške Cerkve, ki je omenjena le desetkrat, ki želi postati “sinodalna cerkev” – to ime se v besedilu pojavi sto desetkrat -, zahteve v ozadju ne presenečajo. Ujemajo se z vsemi izhodiščnimi točkami pontifikata papeža Frančiška, in sicer: revni, migranti, sprejemanje vseh, torej tudi “ločenih in ponovno poročenih, poligamnih ali LGBTQ+ oseb.”
Še več, ta revolucionarni projekt hoče biti zapisan v cerkveno pravo: kanonsko pravo. Kot ugotavlja Jean-Marie Guénois:
Ta pristop v celoti temelji na tej predpostavki, ki jo je Vatikan zapisal takole: “Sinodalna Cerkev je poklicana, da podpira tako pravico vseh, da po krstu sodelujejo v življenju in poslanstvu Cerkve, kot tudi služenje oblastnikov in izvajanje odgovornosti, ki je zaupana nekaterim.”
Katoliški verniki so imeli dolžnosti, zdaj imajo pravice. Pomembno je spremeniti “kanonične strukture in pastoralne postopke za spodbujanje soodgovornosti in preglednosti”, zlasti z oblikovanjem “skupin lokalnih Cerkva”, pa tudi “celinskih zborovanj” Cerkve, da bi s “škofovskimi konferencami” decentralizirali “doktrinarno oblast”.
Končno ta revolucija zagovarja metodo, ki ji bo omogočila doseči svoje cilje. Francoski vatikanist poudarja:
V tem delovnem dokumentu je prvič opisan nov proces kolektivnega odločanja, za katerega sinoda želi, da bi se izvajal in poučeval “v semeniščih”, da bi se prepričali, da duhovniki in škofje ne zavzemajo več dominantnega položaja, da bi gojili odnos “služenja” “Božjemu ljudstvu”.
V središču tega novega sistema je metoda, ki se imenuje “pogovor v Duhu”. Objavljena je celo razlagalna shema, ki pojasnjuje, kako naj bi po osebni pripravi v “tišini, molitvi in poslušanju Božje besede” potekal trikrat: “Prevzemanje dela in poslušanje”, nato “ustvarjanje prostora za druge in Drugega” ter “delitev tistega, kar je najbolj odmevalo ali kar je vzbudilo največji odpor”.
Nazadnje, “graditi skupaj” … “prepoznati intuicije in konvergence” ter “prepoznati razhajanja, ovire in nova vprašanja; omogočiti, da se pojavijo preroški glasovi”, saj “je pomembno, da se lahko vsi počutijo zastopani z zaključki dela”. Besedilo določa: “ne gre za odziv ali nasprotovanje slišanemu, temveč za izražanje tistega, kar se je vpletenih med poslušanjem dotaknilo ali jih je izzvalo.”
Kajti, kakor tudi pravi dokument, “notranje sledi, ki izhajajo iz poslušanja sester in bratov, so jezik, v katerem Sveti Duh daje odmevati svoj lastni glas”. In to metodo je treba uporabljati na vseh ravneh Cerkve s spodbujanjem službe “spodbujevalca procesov skupnostnega razločevanja”.
Kot si lahko predstavljate, je ta delovni dokument v tisku sprožil številne kritične komentarje.
Pod izrecnim naslovom Sinodalnost, izraz “tekoče” Cerkve Stefano Fontana v La Nuova Bussola Quotidiana 21. junija opisuje, kaj je to “sinodalna Cerkev” z besedami Instrumentum laboris:
Ker velja, da je sinodalnost proces, ki izhaja iz dejavnega sodelovanja Božjega ljudstva, in je zato dejavna izkušnja in praksa, sinodalni delovni dokument označuje “sinodalno Cerkev” prav z držami, ki jih je treba sprejeti, in praksami, ki jih je potrebno izvajati.
Ena od teh je poslušanje: sinodalna Cerkev je Cerkev, ki posluša. Druga je ponižnost: sinodalna Cerkev je Cerkev, ki se zaveda, da se mora še veliko naučiti. Tretja je drža srečanja in dialoga z vsemi (seveda tudi glede na okoljskih izrednih razmer).
Potem pride značilnost Cerkve, ki se ne boji resnice, katere nosilka je, ampak jo krepi, ne da bi vsiljevala uniformnost (pluralna Cerkev, bi si mislili … ampak kako pluralna?). Očitno je, da ne more ne biti tudi gostoljubna Cerkev, odprta za vse. In končno, najbolj nenavadna značilnost: Cerkev, ki je v stiku z zdravim nemirom nedokončanosti.
In zaključi:
Človek se ne bo trudil videti pomanjkanja teološke doslednosti teh izrazov. Zato pravim, da je Instrumentum laboris “tekoče” besedilo, ki kot tako ostaja odprto za kakršne koli zaključke, tudi najbolj revolucionarne.
Besedilo, od katerega lahko pričakujemo karkoli. Naključje? Ne, saj je bistvo vsega proces, v katerem je sinodalnost. Tekočnost favorizira procesu, menjuje resnico z odnosom; kako ima prednost pred kaj in zakaj.
Sandro Magister na svojem blogu Settimo Cielo 28. junija ugotavlja, da Instrumentum laboris izrablja Svetega Duha v korist nove sinodalne Cerkve. Pod naslovom “Pogovor v Duhu”, sinoda brez glave in repa, italijanski vatikanist piše:
Izraz “pogovor v Duhu” sta kot rdečo nit prihajajočega plenarnega zasedanja sinode, ki bo oktobra, predstavila kardinala, ki vodita njeno odvijanje, Mario Grech z Malte in Jean-Claude Hollerich iz Luksemburga. V dokumentu Instrumentum laboris, ki bo služil kot osnutek zasedanja in je bil objavljen 20. junija, se izraz večkrat ponovi.
Na predstavitveni tiskovni konferenci je bila dejansko opredeljena kot “postopkovna metoda” same sinode. … Toda ali se bo ta sinoda res končala? Glede na to, kako jo je Frančišek vodil do zdaj in dokler bo papež, obstaja nekaj dvoma. Frančiška zanima predvsem ena stvar: sprožanje “procesov”. Z nedoločenim trajanjem. Zanj ni pomembno, če so vnašajo zmedo in so zmedeni, saj bo Sveti Duh vedel, kam naj vodi Cerkev.
In dodaja še to zanimivo navedbo:
V zadnji številki La Civiltà Cattolica, revije rimskih jezuitov, ki so jo natisnili po pregledu s strani vatikanskih oblasti, je članek jezuita z univerze v Louvainu Josa Moonsa, ki že v naslovu pove vse – Papež Frančišek, Sveti Duh in sinodalnost. Na poti k popolnemu preoblikovanju Cerkve. Zelo nejasen “pogovor v Duhu”, ki ga opisuje Instrumentum laboris, je udejanjanje tega “preoblikovanja”. V njej je prostor za vse, v zmagoslavju svobode govora in v vztrajnem spoštovanju Duha, ki “veje, kjer hoče”.
Na spletni strani Silere non possum, ki se poslužuje informacij, pridobljenih iz virov, ki so najbližje rimski oblasti, se je 23. junija pojavilo tole razkritje o poteku konference za predstavitev Instrumentum laboris 20. junija:
Zahtev zmernejših katoličanov se ni v ničemer upoštevalo. Še manj pa tiste bolj tradicionalnih oz. tradicionalističnih katoličanov. Slednji so vedno obsojali morebitne odklone sinode … V luči dogodkov jim je vse težje dokazati, da se motijo. Ko si je med tiskovno konferenco pogumen novinar drznil vprašati o razlogih za ta umanjkanja, so mu odgovorili: “Poslušamo vse.”
To je tako, kot če bi nekomu, ki bi vas vprašal “kako je z vašim zdravjem”, odgovorili, da “so zdravniki pravzaprav zelo dobri”! Ni jasno, ali so ljudje v tajništvu sinode neumni ali pametni.
In mimogrede zapiše:
Sveti Duh se omenja ves čas. Toda to, da je ta Duh Kristusov Duh, ki nas opominja na to, kar nas je učil Učitelj, ni nikdar omenjeno.
Vir: fsspx.news
