O temeljni napaki
Spoštovani sobratje, častiti bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Poenostavljenje krščanstva na zgolj človečnost, ki se skozi zgodovino vedno znova pojavlja, a jo nekateri cerkveni predstavniki ali tako imenovani teologi 21. stoletja, zlasti danes, v novi embalaži oznanjajo celo s prižnic in v teoloških predavalnicah, – na pol dramatično kričeče, napol sladko veselo kokodakajoče, – ignorira jasno Jezusovo sporočilo evangelija.
Glavna zapoved ljubezni (Mt 22, 24-40) zahteva neposredno ljubezen do Boga. In vsi tisti, ki trdijo, da Božja ljubezen izvira le iz sočloveka in obratno, da je Boga mogoče ljubiti samo v sočloveku in Njega identificirajo s stvorom, s tem potrjujejo, da je absolutno enako relativnemu in brezpogojno enako pogojenemu. Teologijo, znanost o Bogu pa spreminjajo v plitvo antropologijo, torej znanost o človeku, in na koncu naredijo teologijo v skritem smislu ateistično. Tu je potrebno omeniti protežirane teologe zadnjih let, ki trenutno zasedajo najvišje službe v rimski kuriji.
Beseda humanizem je danes v modi med najrazličnejšimi ideološkimi zagovorniki, vendar je njena dvoumnost presenetljiva. Ker je to odvisno od človeške podobe tistih, ki na glas ponavljajo to besedo humanizma.
Katoličan ne more biti humanist te vrste
Logično je, da pristno katoliško življenje in naš odnos z učlovečenim troedinim Bogom vključuje “humanizem”. Temeljno in zgodovinsko je izraz humanizma problematičen in napačno uporabljen že od samega začetka. Predvsem pa moramo kot katoličani poudariti: Če ta humanizem zavrača suverenost in transcendenco Boga in absolutizira stvarstvo in njegove vrednote, če ta humanizem ne vidi drugega kot delovno silo, ki naj bi le dobro opravljala svoje delo, ter onstransko usodo gleda zgolj v prid iluzornega raja na zemlji, potem katoličan ne sme biti humanist te vrste in se ne sme navduševati nad temi parolami. Na vso moč se vsiljuje stara ideja lažnega humanizma: omenil bom samo kulturni marksizem našega časa, ki obvladuje vse javno življenje in svet medijev, ter seveda predvsem brezbožno ideologijo spola.
Katoličan naj najprej skrbi za izpolnjevanje prve in največje zapovedi in skuša ljubiti Boga z vso svojo dušo, z vsem srcem, z vso svojo močjo. Kdor to poskuša, bo takrat s svetniki zgodovine izkusil in pokazal, kaj je velikodušna ljubezen do bližnjega po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Samo ta ljubezen do bližnjega, ki izraža neskončnost Božje ljubezni, je vredna ljudi; Edina, ker vpliva na telo in dušo, zemeljsko in večno usodo, naravo in milost, na človeka in Božje otroke. Kdor namreč ljubi Boga, tega Boga, ki se je dajal človeštvu v Kristusu in po Kristusu, ne more izključiti tistih, ki jih zajema Božja ljubezen. Spoštoval in ljubil bo vse ljudi brez izjeme, vključno z grešniki, vključno s tistimi, ki so izgubljeni, vključno s tujci, vključno s sovražniki. Bližnjega ne ljubi zaradi njegove družbene uporabnosti, kot to počne konvencionalni humanizem, niti zaradi visokega položaja v naravni realnosti, kot je to idealistični humanizem. Ljubi svojega bližnjega kot Božje bitje, vsakokrat edinstveno Božje delo, kot Božjo podobo in vsakega kot edinstveno podobo Boga.
Poleg tega je Kristus s svojim križem in vstajenjem odrešil vsakega človeka. Poenostavljanje, omejevanje in pogojevanje ne bo nikoli zadovoljilo tistega, ki ljubi Boga. Ker tisti, ki ljubi Boga, ljubi tudi svet, v kolikor gre pri tem za Božje stvarstvo, ki ga ljudje ljubijo z višino, dolžino, globino in širino čistosti srca Kristusa samega. Natančno zaznavanje ljubezni do bližnjega torej zagotavlja čistost, veličastvo in poštenost Božje ljubezni. In to je težko vprašanje, ki bi si ga moral vsak od nas zastaviti vsak dan: Ali ljubite Boga z vsem srcem? Odgovor na to vprašanje ne bo prihajal samo iz naših čustev, niti iz naših pobožnosti, ampak predvsem iz del ljubezni, ki jih vsak od nas dnevno posveča v majhnih in velikih stvareh svojim najbližjim.
Ne romantiki in moralisti, ampak častilci Očeta v duhu in resnici
Kot je nekoč Kristus razložil Samarijanki pri znamenitem Jakobovem vodnjaku, Bog na tem svetu ne išče romantikov in moralistov, temveč išče častilce Očeta v duhu in resnici. In samo od teh Božjih častilcev lahko pričakujemo najbolj nesebično ljubezen do bližnjega, ki bo posameznike in vse človeštvo naredila kanček srečnejše in boljše. Zelo težko je rešiti sebe, če nisi rešil drugih. Kajti nemogoče je ljubiti Boga, ne da bi ljubili ljudi brez razlik med osebami.
Varujmo se vitezov žalostne figure
Ti prvi dve zapovedi povzemata celotno postavo in vse preroke, kot je rekel Jezus. Sejmo brez prekinitve, pa tudi brez obremenjevanja, brez godrnjanja nad vsemi. Kajti veliko preveč je takih, ki verjamejo, da delajo dobro, ker so pretirano kritični. Nikogar ne pustijo pri miru. Nenehno vse krivijo in grajajo, povsod vidijo napake in grehe.
Ti vitezi žalostne postave nikoli niso bili in ne morejo biti pravi Božji prijatelji. Kajti pravi, pristni Božji prijatelji so bili vedno prijatelji ljudi. In kdor ima ljudi res rad, kdor se drži pravila ljubezni, jim zna tudi odpuščati. Jih ne obsoja, še manj pa kritizira in jih ne greni, temveč jih skuša razumeti, se opravičiti in spodbuditi k dobremu, najboljšemu.
Pot k ljubezni do bližnjega ni nikoli pot brezbrižnosti
Izraz vse prave ljubezni je razumevanje in to je skoraj vedno prvi korak na poti k ljubezni do bližnjega. Vendar s tem ni mišljen izraz brezbrižnosti. “Ljubi človeka, sovraži greh! Ne ljubi človeka zaradi greha in ne sovraži človeka zaradi greha.” (Epist. 153) Pravi kristjan ljubi grešnika in sovraži greh – kakor cerkveni oče sv. Avguštin, ki je to povedal tako dobro – tako zelo, da mu je uspelo grešnika osvoboditi greha. Lažni Gospodovi učenci samo bijejo vojne, odkrito napadajo svoje bližnje, celo preganjajo zmotne in šibke, jih ne marajo in jih zapirajo v svojo brezupno ječo, ki so si jo zgradili sami.
Vse naše življenje pa naj bo vedno setev dobrega. Vedno ponižna in nežna, raje tiha in vedno nasmejana. To je pravo krščanstvo, ki je tudi privlačno. Brez fanatičnih tonov, brez razkazovanja nenavadnih stvari, srečno v Božji navzočnosti in brez nečimrnosti, ki dela dobro, promovira tisto, kar je resnično in lepo, prosi za milost zase in za druge in jo prejema. Dejstvo, da dobršen del zrn ne obrodi sadu, ker je veliko src polno hrupa kot na cesti ali kot kamnita polja, ter so polna trnja kot osat. To ne omaja potrpežljivosti tistega, ki širi besedo resnice v ljubezni. Kajti tudi Jezusovo oznanjevanje so mnogi ignorirali, a nekaj se bo zagotovo vedno ukoreninilo in dozorelo sto-, šestdeset- ali tridesetkrat.
Distancirajmo se od lažnega humanizma. To pomeni tudi, da se ne odpovejmo zdravi pameti, ne pustimo se voditi občutkom, ampak kot načelni katoliški možje ali prave katoliške žene pustimo, da se brez nenavadnih odstopanj razvijata razum in svobodna volja. Bodimo vedno zvesti svoji poklicanosti in sejmo do zadnjega diha našega življenja!
Z mojim duhovniškim blagoslovom,
Pater Johannes Regele
Jaidhof, 1. septembra 2023
