Vatikan je 20. junija 2023 objavil Instrumentum laboris, delovni dokument, ki bo služil kot okvir za delo sinode o sinodalnosti oktobra prihodnje leto. Nekateri novinarji so opazili radikalno spremembo v pripravah, drugi pa opažajo namige o sinodalni Cerkvi v fermentaciji. Nazadnje pa še drugi preučujejo proces, ki je bil sprožen.
Andrea Gagliarducci je 26. junija na spletni strani Vatikan Monday dobro spomnil na stalno uporabljanje sinod, ki se ga je Frančišek posluževal pred naslednjo sinodo o sinodalnosti. To nam daje dokaj natančno predstavo o tem, kaj se bo dogajalo oktobra 2023 in oktobra 2024, na dveh predvidenih zasedanjih.
Vaticanist piše:
Papež Frančišek že od začetka svojega pontifikata želi, da bi bila Cerkev stalno v “sinodalnem stanju”, zato so razprave ostale odprte in nikdar opredeljene. Amoris Laetitia, ki je po mnenju mnogih v središču doktrinarnih odklonov, je odprt dokument, ki ne prinaša nobenih sklepov in vse prepušča osebni pobudi vernikov, duhovnikov in škofov.
Querida Amazonia ni odprla vrat viri probati moškim trdne vere, morda poročenim, ki bi lahko maševali tam, kamor duhovniki ne pridejo. Povedala je le, da je potreben nadaljnji razmislek.
Dodaja:
Presenetljivo je, da papež ne želi zavzeti stališča o teh vprašanjih, po drugi strani pa je sprejel jasne vladne odločitve, kot so tiste o nadaljnjih omejitvah pri obhajanju maše s starim obredom ali tiste, ki so škofom v praksi naložile dolžnost, da so sodniki prve stopnje v postopkih za ničnost zakonske zveze.
Vendar se zdi, da želi papež Frančišek v [sinodalnih in posinodalnih] razpravah pustiti vtis, da poteka dejavno poslušanje in da se ne sprejema končnih odločitev. S tem pa tvega, da bo podžgal zmedo in dal prednost osebnim pobudam tistih, ki so bolj pogumni, spretni ali pa imajo zgolj slabe namene. Pobude, ki vodijo k novim težnjam doktrinarnih sprememb, je težko zavrniti. Dolgoročno pa obstaja nevarnost, da se s številnimi razpravami ustvari enega ali več razkolov.
Na progresivni španski spletni strani Religion Digital se skorajda ne ukvarjajo z oratorskimi previdnostnimi ukrepi. Jezuit Juan Masia je 24. junija odkrito pozval k “preučitvi razvoja nauka in njenega kanoničnega izraza. Konkretno bi bilo nesmiselno, da bi sinoda in sam papež rekla: ‘Z današnjim dnem začnimo blagoslavljati te rezultate’, če tem spremembam ne bi predvodile spremembe na doktrinarni, disciplinarni in kanonični ravni.”
Jasno in odkrito izjavlja:
Revizija teh dveh besedil je bistvena tema za uresničevanje cerkvene sinodalnosti.
Če si lahko dovolim vulgaren izraz, bom nestrpno dodal: “Odprimo ti dve zmešnjavi, ki sta kanonsko pravo (iz leta 1983) in katekizem (iz leta 1994), da odstranimo veliko neuporabnih stvari in naredimo prostor za njihovo nadomestitev ter dodamo druge stvari, ki so potrebne za zagotovitev kontinuitete sinodalnega potovanja…”
To je radikalno, vendar logično: ker mora po mnenju progresivcev Cerkev postati na institucionalni ravni sinodalna, je treba sinodalizirati Kanonsko pravo in Katekizem. In Instrumentum laboris ni proti takšni institucionalni reformi, daleč od tega.
Začenja celo “poziv k prenovi programov v semeniščih, da bi bili bolj usmerjeni v sinodalnem smisel in bolj v stiku s celotnim Božjim ljudstvom”. Jasno je, da se mora cerkveno osebje usposobiti, preden lahko opravlja službo v Cerkvi, ki je postala sinodalna.
Anonimni rojak papeža Frančiška, ki 26. junija na svojem blogu The Wanderer Caminante, Instrumentum laboris raje imenuje: Instrumentum doloris. Da pa ne bi jokal, uporabi ironijo:
Instrumentum labori (da, s to grobo latinsko pravopisno napako, kot se je pojavila v prvi različici) je dokument, namenjen branju le peščici asketskih strokovnjakov.
Noben veren katoličan povprečne pobožnosti in duševnega zdravja ne bo sedel v svoji hiši, da bi si pridno prebral takšen špeh, glede na količino še neslišanih besed, ki ne povedo ničesar, česar v zadnjih letih še ne bi videli.
In pričakuje oktobrsko zasedanje:
Z veseljem bom gledal predstavo prelatov, duhovnikov, redovnikov, laikov in laikinj, ki bodo obdelovali te strani. Napovedano je bilo, da zasedanja ne bodo potekala v sinodalni dvorani, ampak v dvorani Pavla VI. zaradi postavitve številnih miz, okoli katerih se bodo sestajale delovne skupine, sestavljene s po dvanajst ljudmi.
Ta topografska postavitev, pojasnjuje pater Giacomo Costa, “olajša dinamiko pogovora v Duhu”. Nič čudnega ne bi bilo, če bi skupina strokovnjakov s področja pedagoških ved sinodalnih očetov in “mater” prosila, naj svoje zamisli in občutke izrazijo z majhnimi živalmi, gnetenimi iz plastelina, skupaj pripravijo plakat in zaključijo z dramatizacijo. Vse to v navdihih Duha.
V resnejšem tonu je 27. junija na spletni strani kath.net pater Joachim Heimerl, duhovnik na Dunaju v Avstriji in univerzitetni profesor, zapisal sledeče:
Slogani, kot je “sinodalnost je v DNK Cerkve”, so v najboljšem primeru ideološki, niso pa katoliški. Seveda je prihodnja škofovska sinoda 2023/24 uradno le posvetovalno telo, neuradno pa je že zdaj veliko več.
To je med drugim razvidno iz dejstva, da laiki sodelujejo na sinodi in imajo tudi glasovalno pravico. Jasno je, da je to v temeljnem nasprotju z opredelitvijo škofovske sinode. Jasno pa je tudi, da se bo pomen te sinode zaradi tega izredno povečal. Že danes jo mediji obravnavajo kot “cerkveni parlament” ali “mini koncil”, nasprotne izjave sinodalnega sekretariata pa ta neprijeten vtis le še krepijo.
Dejstvo je, da se bo s prihodnjo sinodo v Cerkvi uvedlo sprememba paradigme, kar jasno dokazuje nedavno objavljeni delovni dokument. Cilj sinode tako postane jasen: odpraviti je treba duhovniški celibat in z uvedbo ženskih diakonis tudi zakrament svetega reda. Poleg tega je treba zakrament zakonske zveze še dodatno omiliti, in sicer z “blagoslovom” homoseksualnih parov in s sprejetjem kakršne koli – poganske – poligamije. Obstajajo tudi številni drugi predlogi, ki so vsi enako osupljivi kot naslednji.
Avstrijski duhovnik obsodi sinodo, ki je bila vnaprej ujeta v past:
V tem delovnem dokumentu sta dve zahrbtni stvari: prvič, vsebuje predvsem vprašanja, ki so retorične narave in želijo le pozitivne odgovore. In drugič, že vnaprej je povzdignjen na obvezujočo raven, saj ga sinodalni sekretariat označuje kot “dokument za vso Cerkev”.
Da je to le zvijača in – oprostite – popolna laž, je razvidno iz besedila samega; udeležba “celotne Cerkve” je bila le malo nad ničlo! Toda resnica za organizatorje sinode ni pomembna.
Kardinala Grech in Hollerich že želita povečati pritisk na papeža; navsezadnje si je težko predstavljati, da bi se Frančišek uprl “celotni Cerkvi”. Zato je Hollerich, da bi na koncu preprečil, da bi se to zgodilo, poskrbel za “vodotesne” previdnostne ukrepe. Neprestano jo forsira kot delo Svetega Duha, še preden se je sinoda sploh začela.
Zdaj pa – nobena sinoda ne more zase zahtevati Svetega Duha in nima niti najmanjše doktrinarne avtoritete. “Sveti Duh” kardinala Hollericha je le poceni alibi za vsiljevanje levičarske agende, ki je v temeljnem nasprotju s Svetim pismom in vsem dosedanjim cerkvenim naukom. – Ne ! Ta sinoda nima nič več opraviti s Svetim Duhom kot ideja, da je Jezus ustanovil “sinodalno Cerkev”, še manj pa s Cerkvijo, ki se hoče brez zadržkov prilagoditi svetu.
In zaključi s strašnim precedensom nemške sinodalne poti:
Po drugi strani pa je že zdaj gotovo, da bo sinoda škodovala celotni Cerkvi. Za to zadostuje že pogled na mračno Nemčijo: tamkajšnja “sinodalna pot” je medtem raztrgala krajevne Cerkve, nemški episkopat se je dejansko ločil od rimske Cerkve in je notranje razdeljen; “sinodalna Cerkev” je postala Cerkev nemških heretikov, ki si še naprej prisvajajo škofije.
Spričo teh resnično tragičnih razmer lahko le besede Jezusa Kristusa razblinijo vsako skušnjavo obupa: “In pravim ti: Ti si Peter in na tej skali bom zgradil svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala” (Mt 16, 18); “In glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta” (Mt 28, 20). Spes contra spem, nadnaravno upati proti vsakemu človeškemu upanju.
Vir: fsspx.news
