Papež Frančišek je 57-letnega jezuita Antonia Spadara imenoval za podtajnika Dikasterija za kulturo in izobraževanje, je sporočil Sveti sedež 14. septembra 2023. Dvanajst let je bil urednik revije La Civiltà Cattolica, kjer ga bo nasledil pater Nuno da Silva Gonçalves.
Antonio Spadaro bo 1. januarja 2024 prevzel novo delovno mesto “številka tri” v dikasteriju, ki mu predseduje kardinal José Tolentino de Mendonça in pri katerem je od leta 2011 svetovalec. Italijanski jezuit se je rodil 6. julija 1966 v Messini na Siciliji. Po študiju filozofije je vstopil v noviciat Družbe Jezusove. V duhovnika je bil posvečen 21. decembra 1996.
Po doktoratu iz teologije na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu leta 2000 je leta 2011 postal urednik jezuitske revije La Civiltà Cattolica, kjer je leta 1998 začel delati kot redaktor.
P. Spadaro, ki je bil blizu Frančišku, je iz revije naredil sredstvo za predstavitev geopolitike 266. papeža. La Civiltà Cattolica je zlasti objavila prvi intervju s papežem po njegovi izvolitvi. Po vsakem apostolskem potovanju je p. Spadaro poročal o Frančiškovi izmenjavi z jezuiti v državi.
Revija je 11. februarja 2017 izdala 4000. številko in praznovala 170. obletnico (1850-2020). Zdaj izhaja v devetih jezikih, vključno s kitajščino, korejščino in japonščino. Prispevke vanjo pošilja približno 200 jezuitov z vsega sveta.
La Civiltà Cattolica ohranja tesne stike z Vatikanom, saj njene izdaje berejo v Državnem tajništvu. Do pontifikata Janeza XXIII (1958-1963) je članke pred objavo prebiral sam papež. Janez XXIII. se je odločil, da bo to odgovornost prenesel na svojega državnega tajnika, nato pa na člane Državnega tajništva.
P. Spadaro je nedavno v kolumnah časopisa Il Fatto quotidiano z dne 20. avgusta 2023 napisal heretični komentar na evangeljski dogodek. Komentirani odlomek je iz Matejevega evangelija (15,21-28), ki pripoveduje, kako kanaanska žena prosi Kristusa za pomoč, ker njeno hčerko muči hudič.
Naš Gospod z njo očitno ravna strogo in šele po vztrajanju te matere ji na koncu podeli čudež. Očetje, teologi in eksegeti so že dolgo razlagali ta odlomek: Kristus je dejal, da je poslan k izgubljenim ovcam Izraela, in bo popustil šele potem, ko se bo ta žena izkazala za trdno v svoji veri.
Poleg tega nas Jezus Kristus uči vztrajati, prositi in znova prositi, da bi bili uslišani, v tej vztrajni prošnji uveljavljati vero, potrpežljivost, vztrajnost in ponižnost. Ta prizor je torej poučen tako za prosilca kot za nas.
Za nekdanjega glavnega urednika revije La Civiltà Cattolica je bil Jezus “neobčutljiv”. Piše:
Učiteljeva strogost je neomajna. … Zanjo ni usmiljenja. Izključena je. [Jezus] se odzove na posmehljiv in nespoštljiv način. ‘Ni dobro jemati kruha otrokom in ga metati psom’. Zdi se, da je Jezus zaslepljen z nacionalizmom in teološko strogostjo.
Nato ženska odgovori z besedami, da tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.” Komentar se nadaljuje: “Nekaj besed, a dobro izraženih ki verjetno pretresejo Jezusovo togost, ga prilagodijo, ga ‘spreobrnejo’ k sebi…. In Jezus se zdi ozdravljen, na koncu pa se izkaže osvobojen togosti prevladujočih teoloških, političnih in kulturnih elementov svojega časa.
Po mnenju patra Spadara je torej Jezus grešil zaradi togosti; nato se je spreobrnil in bil ozdravljen. Jezus je bil torej grešnik kot vsi ljudje. To krivoverstvo napada več točk vere.
Naš Gospod je neobčutljiv in trdosrčen. – To je v nasprotju z besedami: “Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen” (Mt 11,29) in z neskončnim usmiljenjem, ki oživlja našega Odrešenika.
Jezus se posmehuje; kaže ciničen posmeh. Ne spoštuje dostojanstva te ženske. Resno mu primanjkuje človečnosti. – Toda Kristus ima v svoji sveti človeškosti vso mogočo popolnost, saj je Bog po Božji Osebi, ki je z njim združena.
Jezus se mora spreobrniti, ker je tudi on grešnik. – Toda Kristus je Sveti, ki ima svetost samega Boga, saj je Bog.
Jezus je pogojen s političnimi in kulturnimi elementi svojega časa. – Medtem ko po svoji osebi presega vse čase, saj je Večen.
Nič ne more opravičiti takšnega ravnanja s podobo Jezusa Kristusa, Boga in človeka. To je herezija in bogokletje. P. Spadaro, tako kot določeno število teologov, nedvomno meni, da se je Kristus šele postopoma zavedel svojega mesijanstva. To je tako ali drugače zanikanje hipostatične zveze; to je zanikanje Kristusa. Kristus namreč nima človeške osebe, Oseba Bogočloveka je božanska: njegov “jaz”, izreka Božja Beseda, in sicer v svoji človeškosti in po njej. Kako bi se lahko postopoma zavedal, da je Bog, On, ki je Bog? Skrivnost, ki je še bolj nepremostljiva od skrivnosti utelešenja, saj je skrivnost absurda.
Vir: fsspx.news
