Kardinal Gerhard Müller, zaslužni prefekt Kongregacije za nauk vere, v pogovoru za InfoVaticano pravi, da si prizadeva za “teološko jasnost”, da sinoda o sinodalnosti ne bi postala “politični ples okoli zlatega teleta agnostičnega duha časa”.
Kardinal opozarja, da Cerkev ne more biti “igrišče ideologov ‘humanizma brez Boga'”, in opozarja, da je odrešenje v Kristusu in ne v Veliki Ponastavitvi (Great Reset):
Univerzalna odrešilna volja, ki jo je razodel Kristus, edini posrednik med Bogom in ljudmi, je program njegove Cerkve in ne Velika Ponastavitev ateistično-globalistične ‘elite’ bankirjev, ki svoje brezobzirno osebno bogatenje skrivajo za masko človekoljubja.
Glede sodelovanja laikov na naslednji sinodi je kardinal jasen: “Če laiki sodelujejo s pravico glasovanja, potem to ni več škofovska sinoda.” Glede strahov mnogih vernikov o tem, kaj bi se lahko zgodilo na sinodi, pa pravi:
Lažni preroki, ki se predstavljajo kot naprednjaki, so napovedali, da bodo katoliško Cerkev spremenili v organizacijo za pomoč Agendi 2030. Po njihovem mnenju ima v svetu brez Boga svoje mesto le Cerkev brez Kristusa. Mnogi mladi so se iz Lizbone vrnili razočarani, ker v ospredju ni bilo več odrešenje v Kristusu, ampak posvetni nauk o odrešenju.
Očitno obstajajo celo škofje, ki ne verjamejo več v Boga kot izvor in cilj človeka ter odrešenika sveta, ampak na pannaturalističen ali panteističen način menijo, da je tako imenovana ‘mati zemlja’ začetek obstoja, podnebna nevtralnost pa cilj planeta Zemlje.
Glede možnosti spreminjanja katoliških naukov je kardinal dejal:
Nihče na svetu ne more ničesar spremeniti, dodati ali odvzeti Božji besedi. Papež in škofje morajo kot nasledniki apostolov ljudi učiti, kar jim je Kristus zapovedal. In le v tem smislu velja obljuba, da bo vedno ostal s svojimi učenci (Mt 28,20).
Nato dodaja: “Formalne avtoritete papeža ni mogoče ločiti od vsebinske povezave s Svetim pismom, apostolskim Izročilom in dogmatičnimi odločitvami cerkvenega Učiteljstva, ki so bilo pred njim.” V nasprotnem primeru, pojasnjuje, “bi se postavili na mesto Boga, ki je edini avtor svoje razodete resnice”.
Nemški kardinal razmišlja o vlogi papeštva:
V vsej zgodovini Cerkve je šlo vedno vse narobe takrat, ko so se papeži počutili ali obnašali kot politiki. V politiki gre za oblast ljudi nad ljudmi, v Kristusovi Cerkvi pa za služenje večnemu odrešenju ljudi, h kateremu je Gospod poklical apostole.
Papež sedi na Petrovem sedežu. Način, kako je Simon Peter predstavljen v Novi zavezi, z vsemi svojimi vzponi in padci, bi moral biti spodbuda in opozorilo vsakemu papežu. V zgornji dvorani pred svojim trpljenjem je Jezus rekel Petru: “Ko se boš enkrat spreobrnil, potrdi svoje brate” (Lk 22,32), to je v veri v Kristusa, Sina živega Boga (Mt 16,16). Le tako postane skala, na kateri Jezus gradi svojo Cerkev, “in peklenska vrata je ne bodo premagala” (Mt 16,18).
Kardinala Müllerja je zelo spodbudno poslušati, ko se tako izraža. Vendar je treba opozoriti, da nadškof Marcel Lefebvre ni okleval, ko je opozarjal na poslušnost, ki jo papež dolguje Svetemu pismu in izročilu, in ko je obsodil odklon, ki ga je v Božji Cerkvi povzročil Drugi vatikanski koncil. Veselimo se, da v Cerkvi in med visokimi prelati narašča določena zavest o izvoru krize.
Vir: fsspx.news
