V mesecu novembru nas Cerkev vabi k molitvi za pokojne. Potem ko smo praznovali Vse svete v nebesih, z usmiljenjem opazujemo duše v vicah. Toda kaj je z vicami? Ali obstajajo, kje so in kaj se tam dogaja?
Za odgovore na ta vprašanja se zahvaljujemo p. Louisu-Marie Carlhianu iz Bratovščine svetega Pija X.
So vice teorija srednjeveških teologov?
To je klasična obtožba, ki so jo navajali vzhodni razkolniki in racionalisti… Vendar pa je obstoj vic verska resnica, v katero je Cerkev vedno verjela in katere sledove je mogoče najti v Svetem pismu. V njem so namreč omenjene molitve za umrle. Vendar pa, če so pokojni v nebesih, zanje ni treba moliti, prav tako ne, če so v peklu, saj je bivanje v teh krajih dokončno! Izvajanje teh molitev in žrtvovanj je torej zadostno znamenje za potrditev vere v vmesni kraj med zemljo in nebesi, iz katerega se je mogoče rešiti z molitvami. To točko so opredelili koncili v Lyonu, Firencah in Tridentu.
Ali se vice pojavljajo v Svetem pismu?
Druga knjiga Makabejcev pripoveduje, da je Juda Makabejec po bitki proti Sircem pod tunikami svojih vojakov, ubitih med bitko, odkril malike, ki so nastali pri plenjenju Jamnije. To je bila kršitev Mojzesovega zakona, zato je Juda ocenil, da je smrt teh mož Božja kazen:
Vsi so tedaj slavili Gospoda, pravičnega sodnika, ki razodeva, kar je bilo skrito. Potem so se obrnili k molitvi in prosili, naj bi se storjeni greh popolnoma odpustil. Vrli Juda pa je množico opomnil, naj se varujejo greha, ker so na lastne oči videli, kaj se je zaradi greha zgodilo padlim. Nato je med moštvom nabral do dva tisoč drahem srebra in jih poslal v Jeruzalem, da bi se opravila daritev za greh. Prav lepo in plemenito je ravnal, ker je mislil na vstajenje. Zakaj ko bi ne bil pričakoval, da bodo padli vstali, bi bilo odveč in prazno za rajnke moliti. Tudi je mislil, da je tistim, ki so pobožno zaspali, namenjeno prelepo plačilo. – Sveta in pobožna misel! Zato je priredil spravno daritev za rajnke, da bi bili greha rešeni.
2 Mkb 12,41-46
V Novi zavezi obstoj vic ni nikjer izrecno omenjen. Vendar pa obstaja več namigov na stanje očiščevanja, ki ni pekel:
In kdor reče besedo zoper Sina človekovega, se mu bo odpustilo; kdor pa jo reče zoper Svetega Duha, se mu ne bo odpustilo ne v tem življenju ne v prihodnjem.
Mt 12,32
Ali so prvi kristjani verjeli v vice?
Prvi kristjani so ob grobovih mučencev obhajali svete skrivnosti. Že zelo zgodaj so molili za tiste, ki niso bili mučenci in bi potrebovali zadoščevanje. Tako Acta Joannis okoli leta 160 govori o svetem Janezu, ki moli nad grobom in tretji dan po smrti kristjana obhaja fractio panis (sveto mašo). Sveti Avguštin je v tem videl splošno uveljavljeno rabo, sveti Janez Damaščan to izročilo vleče nazaj k apostolom, tudi Dionizij zagotavlja, da je treba moliti za umrle. Tu lahko uporabimo teološko načelo: “Lex orandi, lex credendi” (zakon molitve je zakon vere, saj je zanesljivo pričevanje o veri, ki je skupna vsej Cerkvi).
Kje se nahajajo vice?
Niti Sveto pismo niti Izročilo nam o tem ne dajeta natančnih informacij. Govorita o “Hadesu”, latinskem izrazu, ki pomeni spodnje kraje, podzemlje, kamor poganska verovanja umeščajo posmrtni svet. Krščansko izročilo uporablja ta izraz za nasprotje od nebes, ki so zgoraj, in peklom, ki je spodaj. Razlikovali so več različnih krajev: pekel prekletih, limb otrok, ki so umrli brez krsta, limb očakov in vice. Toda, ali so to kraji v pravem pomenu besede, saj so tisti, ki so tam, prikrajšani za svoja telesa? Teologija o tem previdno molči in poudarja, da odgovor nima nobenega vpliva na naše odrešenje.
Čemu koristi novo očiščenje?
Zadoščenje, ki ga je naš Gospod podal na križu, je seveda več kot dovolj, da odkupi vse naše grehe. Vendar je treba pri grehu upoštevati dva vidika: na eni strani neposlušnost Stvarniku, na drugi strani pa neurejeno navezanost na stvarstvo. Če je prvi vidik v celoti poravnan s kesanjem in spovedjo zaradi zaslug našega Gospoda, pa mora biti drugi vidik poravnan z našim doprinosom. Bog nam tako omogoča, da sodelujemo pri lastnem odrešenju. Ali ne pravi sv. Pavel: “V svojem telesu dopolnjujem, kar primanjkuje trpljenju Jezusa Kristusa”? Z drugimi besedami, preostane nam, da odrešimo svojo navezanost na zemeljske stvari, ki preprečuje, da bi Bog v celoti zavladal v naši duši. Če smo se znebili težkih grehov, nezdružljivih z Božjo ljubeznijo, pa v naši duši ostajajo še nepopolnosti, ki jih je treba odstraniti: mali grehi, ki se jih ni treba spovedati, časne kazni zaradi zakrivljenih smrtnih grehov, ali ostanki nepopolnoma premaganih pregreh. Teologija to očiščenje rada primerja z ognjem, ki ne more použiti težkih snovi, uničipa “slamo” ali “žlindro”, ki je ostala v duši. To očiščenje se zgodi bodisi na tem svetu z dobrimi deli bodisi v vicah.
Dodamo lahko, da bi bilo neprimerno, če bi Bog vse duše obravnaval bodisi kot svete bodisi kot preklete. Smiselno je, da obstaja vmesno stanje za tiste, ki niso zadostili za vse svoje grehe. Tudi nekatera poganska ljudstva so priznavala obstoj začasne kazni po smrti.
Kakšne so kazni v vicah?
V vicah sta dve kazni: bolečina izgube, odlog blaženega gledanja; ter čutna bolečina, muka, ki jo povzroča ogenj. Najmanjša stopnja ene ali druge presega največjo bolečino, ki jo človek lahko pretrpi tu na zemlji
sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologica, IIIa, Q.70 A.3
Naša duša ob odhodu s tega sveta občuti silovito željo, da bi se združila z Bogom, saj je telo ne omejuje več in zagleda neskončnost nebeške sreče. Muka, ki jo občuti zaradi bolečin prekletstva, je takrat strašna in jo blaži le gotovost, da se bo končala. Kar zadeva čutno bolečino, ta doseže dušo neposredno v njeni čutnosti, ki jo daje telesu, in jo občuti še toliko močneje.
Vendar se bolečine v vicah močno razlikujejo od tistih v peklu, saj duše očiščujejo, namesto da bi jih kaznovale. Duše v vicah imajo za razliko od prekletih kreposti upanja in ljubezni. Zato imajo veliko željo, da bi se zedinile z Bogom, in sprejmejo pokoro, ki jim je naložena, kot sredstvo za odrešenje. Ker je to kazen naložil Bog, je duše ne morejo sprejeti prostovoljno, saj bi si s tem pridobile zasluge. Milost se v njih ne povečuje, ampak jo čedalje močneje občutijo, ko se približujejo odrešenju, saj se ovire, ki ji še preprečujejo, da bi v celoti učinkovala, manjšajo.
Ali naj pomagamo dušam v vicah?
Dolžni smo pomagati umrlim, ki čakajo na vstop v nebesa:
- To je dejanje dobrodelnosti, ki se dotika duš, ki jih ljubi Bog;
- te duše lahko molijo za nas, ko vstopijo v nebesa;
- včasih smo odgovorni za grehe, ki so jih pokojni storili na zemlji;
- še posebej moramo moliti za svoje ljubljene in za svojo družino.
Cerkev je svoje prošnje za duše umrlih vedno naslavljala na najnujnejši in uradni način: Spomin na umrle v mašnem kanonu nam nalaga, naj vsak dan molimo, da bi umrli našli “kraj tolažbe, svetlobe in miru”. Maša je torej prvo in najučinkovitejše sredstvo za njihovo olajšanje, tako da zanje darujemo sveto daritev ali preprosto darujemo obhajilo zanje. Cerkev zanje odpira tudi zakladnico odpustkov. Nazadnje lahko ponudimo velika dela krščanskega življenja, molitve, posta in miloščine. To se imenuje zadoščevanje. Razlog je v tem, da so te duše z nami združene po občestvu svetih, to je po zedinjenju v našem Gospodu prek ljubezni. Tako kot se lahko člani istega telesa med seboj podpirajo, tako si lahko člani Cerkve med seboj posredujejo nekatere svoje zasluge.
Ali lahko prosimo za milosti duše v vicah?
Kot smo pravkar povedali, so te duše z nami povezane v ljubezni in lahko molijo za nas. Bog jih lahko v svojem usmiljenju obvesti o molitvi zanje ali o potrebah tistih, ki so jim blizu, in ko so enkrat v nebesih, se tega zagotovo zavedajo. Vendar si tega ne morejo več zaslužiti, in kot nam poudarja sveti Tomaž, so v stanju, ko bolj potrebujejo naše molitve kot pa da one molijo za nas. Dodamo lahko tudi, da jih Cerkev v liturgični molitvi nikoli ne nagovarja. Zato je mogoče moliti k njim, vendar jim s tem ne dajemo moči, ki bi bila višja od moči svetnikov v nebesih!
Vsak kristjan si mora prizadevati, da bi se izognil vicam, ne le zato, da bi se izognil njihovim kaznim, ampak tudi zato, da bi izpolnil Božjo voljo: “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.” (Mt 5,48). To je mogoče tako, da se obvarujemo tudi najmanjših grehov in s pokoro zadoščujemo za grehe, za katere smo prejeli odpuščanje.
Vir: La Couronne de Marie, št. 45, november 2016.
