Dragi prijatelji, moji dragi bratje,
Cerkev praznik vseh svetih po navadi povezuje z dušami v vicah. Pravzaprav nas Cerkev od danes zvečer prosi, naj molimo za duše v vicah, jutri pa je ves dan posvečen njim. Duhovniki, ki bodo jutri obhajali tri maše in pri njih prosili našega Gospoda, naj osvobodi duše v vicah, lahko pri vsaki maši zaprosijo za popolni odpustek za duše v vicah. Zato bi vas rad zdaj opozoril in vas spodbudil k razmisleku o resničnosti vic in pobožnosti, ki jo moramo imeti do teh duš, ki trpijo v tem kraju očiščevanja.
Najprej, ali vice sploh obstajajo? Če bi verjeli vsemu, kar danes pišejo celo člani katoliške Cerkve, bi bili v skušnjavi, da bi verjeli, da so vice pravljica iz srednjega veka. Ne. Vice so dogma, dogma naše vere. Kdor ne veruje v vice, je heretik. Dejansko je Lyonski koncil že v 13. stoletju slovesno potrdil obstoj vic. V 15. stoletju je Lateranski koncil prav tako potrdil resničnost vic. Nazadnje je tridentinski koncil proti zavračanju protestantov slovesno potrdil, da je za ohranitev vere treba verjeti v obstoj vic.
Zato je to zagotovo dogma naše vere. Dogma naše vere, ki jo predvsem potrjuje in podpira bolj Izročilo kot Sveto pismo. Vendar pa Sveto pismo ponuja odlomke, ki karseda jasno namigujejo na obstoj vic. V berilu, ki ga Cerkev uporablja tudi za maše, ki se opravljajo za duše v vicah, imamo poročilo o Makabejcih in Judu Makabejcu, ki je v Jeruzalem poslal vsoto 12.000 talentov, da bi prosil duhovnike, naj darujejo za vojake, ki so umrli v boju, da bi bili rešeni bolečin in bi mogli doseči nebesa. Sveto pismo pa dodaja: odrešilna je misel, da molimo za svoje mrtve. Sveti Pavel pa namiguje tudi na duše v vicah in pravi, da nekatere duše dosežejo nebesa takoj, druge pa tudi, vendar – per ignem – skozi ogenj; vsekakor daje iluzijo nujnega očiščevanja duš, ki ne bi bile popolnoma pripravljene na vstop v nebesa. In prav na teh namigovanjih, zlasti pa na Izročilu, ki so nam ga posredovali apostoli in cerkveni očetje, je Cerkev utemeljila svojo vero v obstoj in resničnost vic.
Zakaj vice? Ker moramo v nebesa vstopiti v najbolj popolni čistosti. Nepredstavljivo je, da bi duše lahko vstopile v gledanje Boga, vstopile v združitev z Bogom – združitev, ki presega vse, kar si naša domišljija more zamisliti, vse, kar si lahko zamislimo – vstopile v samo božanskost; sodelovale v Božji luči z nagnjenji v nas, ki so nasprotna tej luči, nasprotna tej Božji slavi, tej Božji čistosti, tej Božji svetosti. To je nepredstavljivo. In zato tisti, ki so umrli v stanju milosti, vendar niso popolnoma počistili kazni zaradi greha, potem ko je bil greh odpuščen, torej bi umrli z bridkimi grehi, morajo iti skozi ta kraj očiščevanja, ki jih naredi bolj vredne biti v navzočnosti Boga v njegovi Sveti Trojici.
To je torej povsem normalno. Ne smemo namreč pozabiti, da če nam je bil greh odpuščen, v nas še vedno ostaja neurejenost. Nedvomno moralne pomanjkljivosti ni več, saj je bila odpuščena z zakramentom pokore, a kljub temu ostaja dejstvo, da je bila naša duša ranjena, naša duša je utrpela motnjo, ki jo je treba popraviti. In res je – pomislite samo na nekoga, ki je grešil tako, da je ukradel svojemu bližnjemu -, da mora v zakramentu pokore ne le priznati greh našemu Gospodu in prejeti odvezo, ampak mora tudi povrniti znesek, ki ga je ukradel. To krajo lahko primerjamo z vsemi grehi, ki smo jih storili. Ustvarili smo nered, povzročili smo krivico; in to krivico moramo popraviti tudi potem, ko nam je bil greh odpuščen.
Zato duše v vicah ostanejo tam, dokler ne bo odslužena ta kazen za greh, ki je bil odpuščen, in bodo te duše bodo očiščene. Kakšno je stanje duš v vicah? Ali lahko te duše v vicah skrajšajo ta čas očiščevanja z zaslugami, ki jih lahko same pridobijo? Ne. Duše v vicah si zdaj ne morejo več pridobivati zaslug. Zakaj? Ker jih ni več na zemlji. Niso več kot mi v stanju, v katerem lahko pridobivamo zasluge. Ker mi lahko sprejemamo odločitve. In za to, da izberemo dobro, namesto da bi izbrali zlo, si zaslužimo nagrado. Duše v vicah ne morejo več izbirati. So dokončno utrjene v svoji milosti. V posvečujoči milosti. Imajo gotovost, da so izbrane, in to jim povzroča globoko veselje, nespremenljivo veselje. Vedo, da so zdaj namenjeni v nebesa. Vendar trpijo tudi neizrekljivo trpljenje, ker zdaj poznajo Boga veliko bolje kot mi in to, kar nam je Bog obljubil po milosti: slavo, ki nas čaka v nebesih. Kruto jih rani misel, da Boga še ne morejo narediti za svojega za večno in živeti v Bogu za večno.
Prav tako jih grize kesanje ob misli na Božjo dobroto, na Božje usmiljenje, ki so mu najbolj priče. Bolje razumejo ljubezen, ki jo je Bog imel do njih, bolje razumejo, da so grešili in se odvrnili od Boga, zaradi česar trpijo. In vedo, da trpijo upravičeno zaradi grehov, ki so jih storile, in vedo, da se morajo očistiti, da bi prišle v Gospodovo slavo. Zato duše v vicah ne morejo več skrajšati svojega trpljenja. Kako lahko torej upajo, da bodo hitreje prišle v nebesa? Računajo na nas. Mi smo tisti, ki zaradi edinosti skrivnostnega Telesa računamo na to resničnost skrivnostnega Telesa, na to povezanost, ki jo imamo z dušami v vicah v Cerkvi. Trpeča Cerkev in vojskujoča se Cerkev sta združeni v našem Gospodu Jezusu Kristusu.
In ker lahko zanje dosežemo zasluženje, lahko v svojih molitvah in zlasti s sveto mašno daritvijo prosimo našega Gospoda, da se duše v vicah hitreje osvobodijo. To moramo storiti. To je dolžnost za nas, za te duše, ki trpijo in od nas pričakujejo osvoboditev iz vic. To lahko storimo s svojimi molitvami in posebno daritvijo svete mašne daritve. To lahko storimo s svojimi pokorami, pokoro, ki jo moramo opravljati tudi zato, da bi zadostili za kazen, ki nam gre po tem ko so nam grehi bili odpuščeni, da bi skrajšali svoje vice. In po Božji volji, če bo Bog hotel, da ne bi šli skozi vice, temveč šli neposredno v nebesa, kjer bi se pridružili Bogu.
Zato se moramo žrtvovati za te duše v vicah in izkoristiti ta zaklad, ki nam ga Cerkev daje na razpolago. Zaklad zaslug svetnikov, vseh tistih, ki so preminuli tukaj na zemlji. Cerkev ima zaklad zaslug, ki ga lahko da na razpolago dušam, ki želijo te zasluge uporabiti za duše v vicah. Cerkev od nas zahteva, da opravljamo določena dejanja, zlasti romanja, da molimo določene molitve, da bi pridobili te zasluge in jih uporabili za duše v vicah. To je tisto, kar lahko storimo zanje. To je za nas precejšnja spodbuda. Spodbuda, da se posvečujemo. Če resnično razumemo, kaj te duše v vicah trpijo, bomo storili vse, kar je v naši moči, da bi jih osvobodili in tudi sami poskrbeli, da se vicam čim bolj izognemo.
Kar zadeva odpustke, ki jih podeljuje Cerkev, je dobro vedeti, da ti temeljijo na resnici, ki jo Cerkvi popolnoma poznana in v katero moramo verjeti: na resničnosti skrivnostnega telesa našega Gospoda Jezusa Kristusa. Toda sam tridentinski koncil nas prosi, naj se ne spuščamo v podrobnosti števila odpustkov, izračunov, ki bi jih bilo mogoče narediti, in bolj ali manj natančnih vrednotenj. Kajti lahko se na primer vprašamo, ali je pri maši, ki se obhaja na privilegiranem oltarju – torej pri maši, ki se obhaja na oltarju, kjer se prejme popolni odpustek, ki se lahko uporabi za duše v vicah -, popolnoma gotovo, da bo duša, za katero se uporabi odpustek, takoj osvobojena svojih bolečin in bo šla v nebesa.
Načeloma da. Zakaj? Zato, ker je Cerkev namenila popolni odpustek prav temu, da v celoti prekliče kazni, ki jih je treba plačati po odpustitvi greha. Toda kot zelo dobro pravi tridentinski koncil, je od Boga odvisno, ali bo ta odpustek podelil. Ta odpustek je odvisen od Boga. In Bog vidi nagnjenja duš in posledično je on tisti, ki je v končni meri sodnik vseh stvari in vsega, kar morajo te duše v vicah trpeti, ter kazni, ki jih morajo poplačati. Zato ni mogoče popolnoma matematično sklepati, da je duša, ko opravi takšno dejanje ali izreče takšno molitev ali se udeleži takšne maše in prejme popolni odpustek, nujno, absolutno osvobojena bolečin v vicah. To je odvisno od Božje pravičnosti. Vendar moramo upati in misliti, da bo dobri Gospod, ki bo upravičeno upošteval vse te zasluge, ki jih je pridobila Cerkev, uporabil te odpustke in lahko resnično upamo, da bodo te duše osvobojene.
Zato moramo pogosto premišljevati o tej resničnosti vic, biti združeni z dušami naših bratov, naših pokojnih prijateljev in vseh tistih neštetih množic duš, ki nimajo nikogar, ki bi molil zanje. Zato moramo pogosto moliti za duše v vicah in pri tem nas morajo navdihovati veličastne molitve bogoslužja za rajne. Če obstaja liturgija, ki vsebuje zaklade lepote, veličine in vzvišenosti, je to prav bogoslužje za rajne.
In danes je žal treba reči, da je način, kako je liturgična reforma posegla v te molitve in jih spremenila, velika nesreča za Cerkev. Po drugi strani pa menim, da je dobro omeniti tudi reformo, ki jo je naredil koncil glede upepeljevanja trupel. In mislim, da lahko nanjo namignemo, ko govorimo o naših pokojnih bližnjih. V kanonskem pravu je zapisano, da je treba tistim, ki so na tak ali drugačen način želeli in izrazili to željo, da bi po smrti svoje telo upepelili, odreči cerkveni pokop. Prikrajšani morajo biti za cerkveni pokop. To je pravica. Nedvomno je Cerkev na koncilu spremenila to pravo in to je ena od tistih stvari, ki se zdi najbolj zavržna. Kajti Cerkev je od samega začetka svojega obstoja želela, da se telesa, ki so templji Svetega Duha, ki so bila posvečena s krstom, posvečena z zakramenti, posvečena z navzočnostjo Svetega Duha, posvečena s prejemom evharistije, tem telesom izkazuje čast.
V kanonskem pravu je tudi zapisano, da je treba ude kristjana, katoličana, ki so mu bili amputirani v kliniki, pokopati: ne smejo biti sežgani. Vidite, v kolikšni meri Cerkev spoštuje, časti okončine, ki jih je posvetila milost našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato absolutno zavračamo ta gnusni običaj upepeljevanja, ki je poleg tega še prostozidarski običaj. Kanonsko pravo namiguje na ta združenja, v katerih se zahteva upepelitev trupel. In ta združenja so prav prostozidarska združenja. Zato se resnično sprašujemo, kako lahko človek sprejme takšno možnost, če ni pod vplivom teh prostozidarskih združenj.
Do teles umrlih moramo imeti veliko spoštovanje, saj so posvečena, in jih moramo pokopavati, kakor so to od nekdaj počeli kristjani, in imeti moramo kult naših umrlih, kult naših pokopališč. Za grobove naših umrlih moramo vedno skrbeti, da bodo kazali vero, ki jo imamo do teles, ki bodo nekoč vstala. O tem, dragi bratje, moramo razmišljati na ta dan mrtvih, ki ga bomo živeli jutri. In da bomo živeli v povezanosti z dušami v vicah ter prosili preblaženo Devico Marijo, ki je pomagala pri pokopu svojega Sina, naj nam da ljubezen, ki jo je imela do telesa svojega Božjega Sina, in spoštovanje, ki ga je imela do telesa svojega Božjega Sina; prosili jo bomo tudi, naj nam da spoštovanje do teles umrlih, naših zvestih pokojnikov, naših prijateljev, naših umrlih sorodnikov.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Tako bodi.
Vir: laportelatine.org
