In nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti
V veliko veselje mi je, da sem danes prvič kot generalni predstojnik prvič v kapeli Svete Družine. Zahvaljujem se za vse vaše molitve in žrtve, ki jih opravljate, da se lahko ohranja Tradicija v tej globoko katoliški državi. Evangelij današnje 24. pobinkoštne nedelje zelo dramatično prikazuje konec sveta. To kar čaka vse nas, celotno Cerkev. In prihodnjo nedeljo bomo lahko slišali te čudovite besede: “Vzravnajte se in dvignite svoje glave, kajti vaša odkupitev se približuje” (Lk 21, 28). Sveti papež Gregor Veliki je zelo jasno izrazil, da bi se kristjani konca sveta morali veseliti. Pravi namreč, da kdor se konca sveta ne veseli, je sovražnik vere. To so zelo močne in tudi zelo pomembne besede za kristjane. V vsakovrstni stiski in težavi obstaja vedno upanje na nebesa. Pesimizem je stvar poganov, ne stvar kristjanov. To je zelo pomembno za nas v času, v katerem živimo, zakaj za nas ni razlike ali svet konča jutri ali pa čez tri tisoč let. Katolik je vedno pripravljen, da pristopi k Jezusu in zato je pomembno, da prosimo Boga še posebno za krepost upanja. V vseh starih molitvenikih lahko med obhajilnimi molitvami vedno najdete tako imenovana »dejanja vere, upanja in ljubezni«, torej posebne molitve v namen, da bi še bolj verovali, upali ter ljubili.
In to je za nas katolike v današnjem času še posebej pomembno, da molimo pogostokrat za več vere, upanja in ljubezni. Takšna bi morala biti tudi naša drža v tem težkem času v družbi in Cerkvi. Cerkev se je znašla v še nikdar videni krizi, ampak tu je pomembno, da ravnamo pravilno. Veliko katolikov namreč, tudi dobrih katolikov, se odzove v svoji duši napačno. Odzovejo se kakor pogani. Vidijo zlo, ki se resnično dogaja v Cerkvi ter v svetu, notranje pa se nato odzovejo z besom in sovraštvom. Z besom in sovraštvom reagirajo do drugih ljudi, ki delajo slabe stvari. In to ni katoliški način. Tako padejo v hudičevo past in še sami potem grešijo. In tako niso nič boljši od vseh tistih, ki danes delajo toliko slabega zoper nauk, zoper Izročilo. In pri tem moramo biti verniki tradicionalnega Izročila Cerkve previdni. Pomembno je da živimo resnično asketsko življenje ter da se borimo za krepostno življenje. Nikdar ne smemo vračati slabega s slabim, niti notranje ne. Jezus pravi, da moramo ljubiti svoje sovražnike. In to je zelo težka stvar, ki pa jo moramo pogostokrat prenašati. In to lahko uspe le, če nimamo nobenega strahu ter si prizadevamo za dvoje, za resnico in ljubezen. Ustanovitelj Duhovniške bratovščine svetega Pija X je to vedno počel na junaški način. Z veliko poguma in močjo je oznanjal resnico, vendar pa je vse to vedno počel z ljubeznijo in spoštovanjem, tudi do cerkvene avtoritete. Naj bo to tudi naš zgled. To je tudi v najboljšem pomenu besede tradicionalno. Sovraštva in besa ne moremo najti pri nobenem svetniku iz antike ali iz katerega drugega časa preganjanja. Tega namreč pri pravem kristjanu ne sme biti. V življenju svetnikov, življenju zgodnjih cerkvenih mučencev tega nikoli ne najdemo. Vsi so bili polni ljubezni in upanja na nebesa. Vsi so bili napolnjeni z močno vero. Takšno je bilo njihovo življenje. In takšno mora biti tudi naše življenje. V medijih, tudi katoliških medijih, predvsem na internetu naletimo pogostokrat na naslove z jezo in sovraštvom, tudi če gre za katoliški naslov. Na veliko internetnih forumih se samo zmerja. In od vsega tega se moramo oddaljiti. Povsod, kjer so jeza, zmerjanje in sovraštvo, tam je hudič. To je zelo nevarno in je velika nevarnost za mnoge dobre katoličane danes, da imajo premalo vere, upanja in ljubezni in jih potem mediji vodijo v zelo pesimistično življenje. Tega se moramo varovati in pomagati drug drugemu in moliti drug za drugega, zakaj to je velik boj.
Dragi verniki, v življenju nadškofa Lefebvra najdemo veliko ljubezen do svete Cerkve. In takšno je bilo tudi življenje naših prednikov, tudi v tej deželi. Naši predniki so imeli do Cerkve veliko ljubezen do Cerkve. To lahko vidite povsod v tej deželi, v teh čudovitih cerkvah, čudovitih romarskih krajih. Naši predniki so za Cerkev dali najboljše. In tu lahko vidite tudi ljubezen do Boga. In to bi morala biti tudi naša skrb, da bi rastli iz dneva v dan v ljubezni do Boga in do bližnjega. To mora biti tudi vprašanje pri našem vsokodnevnem izpraševanju vesti. Kje je moje srce, je resnično pri Bogu in ali rastem v ljubezni? Preženimo sleherni pesimizem iz našega življenja. To je hudičevo delovanje. V nasprotju, pa bi morali polno živeti iz upanja, zakaj naša domovina ni tu na zemlji, marveč v nebesih. In zato se smemo kljub stiski, ki vlada danes v Cerkvi in svetu, veseliti. In ravno tu lahko vidite, da veselje ne prihaja od tega sveta, marveč zgolj od Boga. Polnost veselja ne boste nikdar našli v zemeljskih stvareh, marveč zgolj v sveti veri. Zelo moramo biti hvaležni, zelo morate biti hvaležni, da imate ta čudoviti kraj, kjer lahko v polnosti živite katoliško vero. Še posebej bi se rad iskreno zahvalil našemu prečastitemu patru (g. mašniku Vidku Podržaju), da se je ponudil, da daruje na tem kraju sveto mašno žrtev. Veliko vernikov iz Slovenije mi piše in si želi, da bi bilo tu več, več apostolata, da bi bilo tu več duhovnikov Bratovščine. Biti morate nekoliko potrpežljivi. Tu sta dva mlada moža, ki želita postati duhovnika. In nasploh je tu veliko mladih mož. Premislite, ali morda Bog tudi njih kliče v duhovniški stan. Vsak mladi mož ali mlado dekle, bi se pred poroko moral oz. morala vprašati, ali ga oziroma jo Bog kliče v posvečeno življenje. Bog ima vedno prvo izbiro. In morate se vprašati, ali jih morda Bog v to. V današnjem času potrebujemo veliko dobrih, svetih duhovnikov in to je tudi glavna naloga naše Duhovniške bratovščine, voditi mlade može v luči cerkvenega Izročila k duhovniškemu poklicu. In mlada dekleta bi morala premisliti, ali morda ne bi šla v samostan. To je pogoj, da se lahko Cerkev dobro obnovi. Na tem moramo delati, da bi se lahko na čim več krajih darovala tradicionalna sveta maša. Morate pa tudi moliti za predstavnike cerkvene avtoritete, da bi se spreobrnili. Z našo molitvijo ne smemo nikdar prenehati. Bog lahko vse te ljudi spreobrne. Potrebujemo trdno vero. Moramo moliti, da bi tudi škofje te države uvideli ter se vrniki nazaj k Tradiciji. Nikoli ne smete obupati in prenehati moliti za Cerkev v svoji dragi deželi. Samo pomislite, koliko generacij Slovencev je že v nebesih, koliko svetnikov je na tej zemlji delovalo in so sedaj z nami povezani v nebesih. Tako smete tako rekoč “mobilizirati” celotna nebesa za sveto Cerkev v našem času. Zato molimo veliko za spreobrnjenje. To je veliko bolj smiselno, kakor posedati cel dan na internetu in postajati pesimistični. Ne izgubljajmo časa za to, da bi storili kaj dobrega. Apostolat ni lahka stvar. V vaših domovih, na vašem delovnem mestu ali v krogu prijateljev boste naleteli na odpor. Verjetno boste s strani sorodnikov in prijateljev kritizirani, ker prihajate sem. Toda zahvaljujte se Bogu za to. Tako smete trpeti, kar je nekaj dobrega. To je pokora za vaše lastne grehe in je pokora za celotno sveto Cerkev. Zato ostanite zvesti, ostanite popolnoma zvesti, tudi ko nalesti doma ali na vašem delovnem mestu na odpor. Predvsem pa morate izžarevati krščansko upanje in ne pesimizma. Ljudem morate pokazati pravi obraz Cerkve. Tu nismo nobena sekta, marveč popolnoma normalni katoliki. Počnemo zgolj to, kar se je v Cerkvi vedno počelo. Ne imejte strahu pred ljudmi, marveč pokažite normalno katoliško vero.
Katoliška vera je vedno nekaj vesoljnega, nekaj rimskega. Obstaja pa tudi veliko lokalnih izročil, tudi tu v Sloveniji, katere morate naprej izročiti in ohranjati. Ohranjajte vaše ljudske pobožnosti, ohranjajte v družinah čudovite cerkvene slovenske pesmi. Mladi bi se morali vsega tega naučiti. To je nekaj zelo pomembnega, da je človek zakoreninjen v svojo domovino, to je katoliško. V dobrem oziru opravljajte veliko raziskovanj v lastna lokalna izročila. Katoliški običaji te dežele… to se mora ohranjati. Različne pobožnosti, procesije, romanja, vse to pripada globoko vašemu ljudstvu. To morate ohranjati in ne smete nikdar vpeljevati nekakšnih umetnih tradicij, ki jih nikdar ni bilo. Morate živeti kakor normalni slovenski katoliki, kakor je bilo pred koncilom. In to bo Cerkev v tej deželi znova obnovilo. Tu nismo v Franciji ali Angliji, marveč v Sloveniji. In ljubezen do domovine je nekaj globoko katoliškega. To bo pripomoglo tudi k resnični ljubezni do Cerkve v tej državi. Vaši predniki so toliko prispevali za Cerkev in vse te cerkve v tej deželi, vse te zgradbe, pripadajo katolikom. In nekega dne se bo znova v teh cerkvah darovala prava mašna žrtrev, maša vseh časov. V to pa morata trdno verjeti. In če bo jutri konec sveta, se bomo veselili, ker bo Jezus skrajšal čas in bodo nebesa odprta za nas. In vidite, kaj je tu pomembno, to je življenje v milosti. To bi morala biti naša skrb, da živimo v stanju posvečujoče milosti božje ter da naše katoliško življenje tudi živimo; z rednimi spovedmi, da se borimo za krepostno življenje, da imamo vedno pred očmi naš cilj, svetost. Bog nam deli vse milosti ter nam deli zadostne milosti, da lahko tu v našem času opravimo naše zemeljsko življenje. To je resnica za naše življenje. Bodite apostolski in pomagajte tudi drugim ljudem, da pridejo do te resnice. Imate čudovito kapelo svete Družine, zatekajte se pogostokrat k Jezusu, Mariji in Jožefu in molite v ta namen. Molite tudi za Duhovniško bratovščino sv. Pija X. in za celotno sveto Cerkev, da bi vedno ostala zvesta Jezusu Kristusu.
In nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti
