Nekaj misli ob pripravi na Božič
Spoštovani sobratje, cenjeni bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Advent kot cerkveno obdobje čakanja pred Božičem je kratko obdobje budnosti, vendar ne v običajnem pomenu besede, temveč v prav posebnem. Kajti v svetu, polnem nevarnosti, kjer so laži in nasilje vseprisotni, je bedenje vedno posledica strahu. Bedeti moramo, vedno moramo biti budni, da nas drugi ne ranijo, ne poteptajo, ne prehitijo, ne prevarajo. Toda bedenje zaradi strahu je vedno nekoliko sebično in strah skorajda ne obrodi dobrih sadov. Razmišljaš samo o sebi, o tem, kako se zaščititi, rešiti in uveljaviti. Povsod vidiš duhove, postaneš sumničav, agresiven, žalosten in nestrpen.
Bodite pozorni iz pristne ljubezni
Adventno bedenje, ki ga priporoča Cerkev, je povsem drugačno. Na začetku tega dragocenega obdobja smo poklicani, da se dvignemo iz spanja. Ne smemo bedeti iz strahu, temveč iz ljubezni. Za katoličane bedenje pomeni odpreti srce Bogu in bližnjemu, si želeti srečanja s prihajajočim Kristusom in zbrati vse sile duše okoli osebe Ljubljenega, ki že stoji pred vrati in trka. To je bedenje, ki ga poznajo vsi zaljubljenci in ki ga nobeno delo, noben poklic ne more zmotiti ali prekiniti. Pravi katoličani, torej ljudje vere, so vedno v službi in hkrati vedno v pričakovanju.
Z metlami in molitvami, z milom in spovedjo vedno znova čistimo hišo in dušo, glavo in srce, vse hodnike, vse kotičke tega zaprašenega sveta. Prav zato, ker želimo, da bi se Jezus veselil nas in prihoda na to zemljo. Borimo se proti zlu, grdemu v nas in tudi okoli nas, odločno in brez strahu pred človekom, ker je Jezus sprejel in potrdil naše življenje in naš svet, da bi vse ozdravil in posvetil. Zato si prizadevamo dan za dnem, a vendar vedno ohranjamo mir, zaupanje in tišino v srcu ter nasmeh na obrazu. Kajti ljubezen, ki odtaja nebesa in omogoča Božjemu Sinu, da se spusti med nas, je močnejša od smrti in vseh naših napak in grehov.
Katastrofe, ruševine, obup in luč upanja
Liturgično leto, cerkveno leto, se začne z vzklikom veselja, ki ga lahko razume le verni kristjan, notranji človek: v enem in istem govoru, v enem vzkliku tega evangelija (Lk 21) se združijo vse vrste obupa in vse vrste upanja. V tem opisu našega Gospoda se kopičijo strašne katastrofe, ki pretresajo nebo in zemljo. Panika in preplah med ljudmi vseh narodov, tragedija za tragedijo. In vendar iz vseh teh ruševin in na podlagi iste prerokbe izvira jasna luč nedvoumnega upanja.
Samo Bog je zmožen odpreti to neverjetno možnost, da človek najde razlog za svoje največje upanje, zlasti v stvareh in urah najbolj brezupne zapuščenosti. Gospod vidnega in nevidnega lahko vse spremeni z eno samo besedo. Če je namreč človek zmožen to, kar prinaša milost in življenje, spremeniti v greh in smrt, je Bog veliko bolj zmožen to, kar prinašata greh in smrt, spremeniti v življenje in milost. Vsi naši pojmi se tu spremenijo. Vse zlo se tu kaže kot minljivo, kot navadna iluzija in celo kot ubogljivo orodje dobrega.
Božja ljubezen in previdnost
Celotno zgodovino sveta je treba videti v luči, ki nam jo je prinesel in zapustil Jezus. Tako se zdi, da je celotna zgodovina sveta kot eno samo razširjeno, obsežno pričevanje o Božji ljubezni in previdnosti. Ko se vse to začne dogajati, vstanite in dvignite glave, saj se bliža vaše odrešenje! To povezavo, to neverjetno povezavo je enkrat za vselej neminljivo vzpostavil tisti, čigar besede ne bodo nikoli minile.
In od te ure naprej mora verujoči kristjan imeti ta globok pogled in vedno upoštevati in ceniti vse večje in manjše človeške in svetovne dogodke, vse družinske in nacionalne revolucije in razvoj, vse naravne in kulturne katastrofe. Nihče si tega ne bi upal storiti, ko nas nenehno zatira tema vojne, ko je do določene starosti in po določeni starosti in zdravstvenem stanju dovoljen umor. Ko se v Cerkvi napada vse sveto in ruši enotnost, ko najrazličnejši psevdo-preroki grozijo, da bodo zmanjšali občutek za greh. Nihče si ne bi upal, toda Kristus je kot Gospod in Odrešenik dobe oznanil prav ta paradoks, da je treba vse stiske, vse težave brati kot znamenje njegove bližine, tudi tiste današnje. Kajti vsaka nesreča in vsako zlo nista nič drugega kot hlepenje po robu končnega brezna, kjer nas Božje usmiljenje reši pred dokončnim padcem. Božja bližina je vedno bližina dobrega Samarijana ranjenemu popotniku, bližina dobrega pastirja neumno izgubljeni ovci, neposredna bližina neskončne ljubezni, zlasti v uri trpljenja. V stanju greha in krivde se človek znajde v brezizhodni oddaljenosti od Boga, toda tako kot se nasprotja povsod dotikajo drug drugega, sta si tudi greh in Bog v globinah duše zelo blizu.
Dovolj je krik, dovolj je solza, da se tanek ločilni zid zruši in tema se odpre svetlobi. Paziti moramo, vendar ne iz strahu ali nezaupanja, temveč iz ljubezni! Gledati v upanju, gledati v ljubezni, da nas bo, ko bo prišel, našel pripravljene z odprtimi rokami in širokim srcem. Venci in sveče, ki jih prižigamo v teh dneh, so simbol našega upanja v pričakovanju, da se bodo v štirih adventnih nedeljah prižgale in bodo lahko razsvetlile in ogrele naše sestre in brate.
Zornice v adventnem času
Liturgija Cerkve krepi našo vero. In ena od najlepših in najglobljih stvari, ki jih imamo, ter poseben privilegij v naših deželah, je vsakodnevna slovesna votivna maša k blaženi Devici Mariji med adventom, tako imenovana zornica ali svitna maša. Spodbujam sobrate, da bi pogosto obhajali zornice, vernike pa, da bi se jih čim pogosteje udeleževali. Naučimo se gledati in moliti v ljubezni na posebno lep in milosti poln način. Zornice krepijo naše upanje in nas dvigujejo.
Novena (devetdnevnica) k Brezmadežnemu spočetju
Naj vas toplo spodbudim, da se letos pripravite na praznik Brezmadežnega spočetja, na primer s tradicionalno noveno v dneh pred tem, z lepimi molitvami. Praznik pa praznujmo na najboljši možni način; v teh adventnih dneh bodimo še posebej blizu blaženi Devici Mariji. Brezmadežno spočetje – Immaculata, vedno čista Devica Marija, edina popolna, od začetka brez greha, arhetip, utelešenje Cerkve, ki v svojem bistvu je in bo vedno ena in sveta, katoliška in apostolska Cerkev, rimska in marijanska Cerkev, četudi se danes zdi tako zamegljena. Molimo k Immaculati za Cerkev!
Priprava na Božič – dobra spoved
Na koncu naj vas spodbudim, da v tednih pred Božičem opravite dobro in globoko spoved ter tako resnično ustvarite pogoje za praznovanje dobrega Božiča. Rad bi vam zastavil tudi jasno vprašanje o izpraševanju vesti: Ali je v vaši družini, med brati in sestrami, med generacijami, resničen mir? Prizadevajte si za resnično spravo, adventne milosti so velike, vendar smo poklicani k spreobrnjenju!
Naj vam vsem zaželim vesel, blagoslovljen in milosti poln Božič, v svoje molitve pa naj še posebej vključimo bolne in trpeče.
Veliko Božjega blagoslova,
Vaš
P. Johannes Regele
Vir: fsspx.at
