Kdor me ljubi, se drži mojih zapovedi in jih ohranja za druge.
Zgroženi smo nad izjavo Fiducia supplicans prefekta Dikasterija za nauk vere o vprašanju blagoslovov za “pare v neurejenih razmerah in istospolne pare”. Še posebej zato, ker je ta dokument podpisal sam papež.
Čeprav naj bi se ta izjava izognila zamenjavanju blagoslova takšnih nezakonskih zvez in blagoslovom zakonske zveze med moškim in žensko, se ne izogne niti zmedi niti škandalu: ne le da uči, da lahko služabnik Cerkve prikliče Božji blagoslov na grešne zveze, ampak s tem dejansko krepi te grešne situacije.
Poziv k takšnemu “blagoslovu” bi bil sestavljen le iz prošnje za te ljudi v neliturgičnem okviru, da bi “vse, kar je resničnega, dobrega in človeško dragocenega v njihovem življenju in v njihovih odnosih, bilo napolnjeno, ozdravljeno in povzdignjeno s navzočnostjo Svetega Duha”.
Toda prepričati tiste, ki živijo v temeljno pomanjkljivi zvezi, da bi ta lahko imela kakršno koli pozitivno vrednost, je najhujša oblika prevare in najhujše pomanjkanje ljubezni do teh izgubljenih duš. Napačno si je predstavljati, da je v razmerah javnega greha kaj dobrega, in napačno je trditi, da lahko Bog blagoslovi pare, ki živijo v takšnih razmerah.
Nedvomno lahko vsakemu človeku pomaga Božje usmiljenje in z zaupanjem ugotovi, da je poklican k spreobrnjenju, da bi prejel odrešenje, ki mu ga ponuja Bog. Sveta Cerkev tudi nikoli ne zavrne blagoslova grešnikom, ki zanj upravičeno prosijo: toda takrat ta blagoslov nima drugega namena kot pomagati duši, da premaga greh, da bi živela v stanju milosti.
Sveta Cerkev lahko torej blagoslovi vsakega posameznika, tudi pogana. Nikoli in nikdar pa ne more blagosloviti zveze, ki je sama po sebi grešna, pod pretvezo, da bi v njej spodbujala tisto, kar je dobro.
Ko blagoslavljamo par, ne blagoslavljamo izoliranih posameznikov: nujno blagoslavljamo odnos, ki ju povezuje. Vendar pa ne moremo odkupiti same po sebi slabe in škandalozne resničnosti.
Takšna spodbuda k pastoralnemu ravnanju s temi blagoslovi v praksi neizogibno vodi k sistematičnemu sprejemanju situacij, ki niso združljive z moralnim zakonom, ne glede na to, kaj je še dodatno rečeno.
To žal ustreza trditvam papeža Frančiška, ki kot “površno in naivno” opredeljuje držo tistih, ki ljudi silijo v ravnanje, “za katero še niso zreli ali za katero niso sposobni” 1.
Ta ideja, ki ne verjame več v moč milosti in zavrača križ, nikomur ne pomaga, da bi se izognil grehu. Pravo odpuščanje in pravo usmiljenje nadomešča z žalostno nemočno amnestijo. In samo pospešuje izgubo duš in uničevanje katoliške morale.
Ves zapleten jezik in sofistično preoblačenje dokumenta Dikasterija za nauk vere ne moreta skriti elementarne in očitne resničnosti teh blagoslovov: ti ne bodo storili nič drugega kot to, da bodo okrepili te zveze v njihovem notranje grešnem položaju in spodbudili druge, da jim bodo sledili. To bo le nadomestek za katoliško poroko.
Pravzaprav kaže na globoko pomanjkanje vere v nadnaravno, v Božjo milost in moč križa, da bi živeli v kreposti, čistosti in dobrodelnosti v skladu z Božjo voljo.
To je naturalistični in defetistični duh, ki se ohlapno združuje z duhom sveta, ki je Božji sovražnik. To je še ena od kapitulacij in podreditev svetu s strani liberalne in modernistične hierarhije, ki je od Drugega vatikanskega koncila v službi revolucije znotraj in zunaj Cerkve.
Naj blažena Devica Marija, varuhinja vere in svetosti, priskoči na pomoč Sveti Cerkvi. Naj še posebej varuje tiste, ki so najbolj izpostavljeni temu kaosu: otroke, ki so zdaj prisiljeni odraščati v novem Babilonu, brez opornih točk ali vodnika, ki bi jih spominjal na moralni zakon.
Don Davide Pagliarani, generalni predstojnik
Menzingen, 19. december 2023.
1 Papež Frančišek, Pogovor z jezuiti v Lizboni, 5. avgust 2023.
