Religija ima v življenju večine mladih Francozov zanemarljivo vlogo: to je eno od številnih spoznanj raziskave, ki jo je 30. novembra 2023 objavil Kantar na reprezentativnem vzorcu 1000 mladih, starih med 18 in 30 let.
“21. stoletje bo duhovno, ali pa ga ne bo,” je zapisal André Malraux. V vsakem primeru to ni religiozno stoletje, kaže najnovejša javnomnenjska raziskava, ki jo je izvedel Kantar (Kantar Group and Affiliates) in je bila predstavljena v kolumnah časopisa Le Monde.
Gre za raziskavo, katere namen je oceniti odnos med tako imenovano “globalizirano” mladino in “strpnostjo do različnosti”: s temeljno idejo, da se konča ta “sekularizem po francoskem vzorcu”, s katerim se spopada vse večja muslimanska skupnost v Franciji.
Prvo spoznanje iz Kantarjeve raziskave je, da 52 % vprašanih mladih trdi, da ne pripada nobeni religiji, 18 % jih pravi, da so katoličani, 12 % pa, da so muslimani. Za večino od njih je vera v njihovem osebnem življenju povsem nepomembna, ali pa v njem nima nobenega mesta.
Kljub temu pa je za tretjino od njih vera v njihovem življenju nekaj pomembnega, zlasti med katoličani (53 %) in še bolj med muslimani (85 %). Sekularizacija torej bolj prizadeva mlade katoličane, kar ni presenetljivo, saj je ta nadloga postmodernih družb pogosto posledica opuščanja tradicije, s tem pa prepričanj prejšnjih generacij.
Nejasna in različna predstava o sekularizmu
Kantarjeva raziskava vsebuje tudi nekaj pristranskosti, ki kažejo na njeno progresivno paradigmo. Kar 89 % mladih trdi, da dobro pozna izraz “sekularizem”, vendar lahko ob podrobnejšem pregledu njihovih odgovorov v to dvomimo, razen če jih je raziskava skušala prepričati, da bi rekli kaj drugega.
Načelo sekularizma naj bi bilo za 29 % “izenačitev vseh religij”, za 27 % “svoboda vesti državljanov”, za 22 % “ločitev religij od politične sfere in države” in za 15 % “zmanjšanje vpliva religij”. Raziskava želi poudariti “sekularizem odprtosti” – ali vključevanja? -, ki poteka prek enakosti med religijami.
Kajti poleg te zamisli o “izenačitvi vseh religij” vprašanje zadeva nekaj drugega kot pa sekularizem: namreč priznavanje verskega komunitarizma s strani države, ki zelo pogosto izhaja iz priseljevanja – z drugimi besedami, obupno izbiro multikulturalizma, ki je že pokazal svoje meje.
Tu je še en zanimiv podatek: za večino francoske mladine (60 %) sekularizem izkoriščajo nekateri politiki in novinarji, ki želijo očrniti muslimane. To še posebej velja za mlade muslimane (87 %). Kliše islamske levice – zaščita manjšin, ukinitev meja, odprtost za priseljevanje, radikalna ekologija -, ki ga ponavljajo nekateri progresivni mediji, je v javnem mnenju vidno obrodil sadove.
Bolj kot kdaj koli prej je aktualna teza Jérôma Fourqueta v knjigi “L’Archipel français” (Francosko otočje – Seuil, 2019):
Postopno brisanje stare Francije pod pritiskom nove Francije povzroča učinek “pootočenja” celotne družbe: izločanje elit, krepitev ljudskih kategorij, oblikovanje katoliške skupnosti, vzpostavitev dejanske večkulturne družbe, izrivanje skupnih kulturnih referenc (kar na primer kaže izjemna raznolikost imen).
Čas je, da se škofje in katoliška elita zavejo razmer in prenehajo razmišljati o sedanjem svetu v skladu z zastarelimi kategorijami, ki so zmagale na Drugem vatikanskem koncilu in v letih po njem, tistih iz “quinze piteuses” – 15 let od 1960 do 1975, kot se je žalostno izrazil Patrick Buisson – izginulih 26. decembra, kirurško opisanih in obsojenih v njegovi zadnji knjigi Décadanse [Dekadanca] (Albin Michel, 2023).
Vir: fsspx.news
