Prečastiti sobratje, častitljivi bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Po vrnitvi iz Egipta je Sveta družina odpotovala v Nazaret in več let živela skrito življenje. O tem je malo poročil, vendar je tisto malo izredno poučno. V teh dneh po velikih praznikih najsvetejšega Božiča pojdimo v majhno, skromno hišo v Nazaretu, si vse dobro oglejmo in se iz nje naučimo, kako organizirati svoje krščansko življenje v vsakdanjem življenju in se posvečevati. Kajti naj bo naše življenje sredi sveta še tako naporno, mora nekaj ur ostati za nas in te si moramo rezervirati, da bo naše javno življenje postalo resnično pristno krščansko življenje, resnično blagoslovljeno.
Za to tišino v skritem življenju dóma lahko čudovito uporabimo besede Stare zaveze: “Z vso skrbjo čuvaj svoje srce, iz njega izvira življenje” (Pregovori 4,23). Ljudje, ki so na očeh javnosti, bodisi duhovniki bodisi laiki, se morajo umakniti, potrebujejo običajno domače življenje, da si povrnejo moči in pogum za novo delo, da pripravijo načrte za nova prizadevanja v Božjo slavo. Zato je za vse ljudi, tudi za tiste, ki so zelo dejavni v javnosti, izredno pomembno, da si pozorno ogledajo tiho, skrito življenje našega božjega Odrešenika, o njem razmišljajo, da bi se po njem posvečevali. Kaj se lahko naučimo iz Jezusovega skritega življenja?
Coepit facere et docere – Jezus je začel delati in učiti (Apd 1,1)
Jezus, Božji Sin, ni prišel le zato, da bi s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil človeški rod, ampak tudi zato, da bi učil. Tega ni počel le z besedo, ampak tudi s svojim zgledom, saj so zgledi učinkovitejši od besed. Zato je trideset let svojega zemeljskega življenja posvetil izključno apostolatu zgleda v običajnem, vsakdanjem življenju in le tri leta ustnemu učiteljskemu poslanstvu. Kako velik nauk za vse nas, še posebej za duhovnike! Če hočemo delovati blagoslovljeno v Cerkvi, v družbi, v družini, na delovnem mestu, kjerkoli nas je Bog postavil, ne smemo nikoli zanemariti dobrega zgleda. Drugim z dobrim zgledom odvzamemo vsak izgovor, da bi od nas zahtevali več, kot smo mi ali oni sposobni doseči. Vedno se skrbno preverjajmo, ali od drugih ne zahtevamo tistega, česar sami ne počnemo.
Svetost ni sestavljena iz izrednih, vidnih del.
Drugi pomemben nauk, ki ga je dal Gospod in celotna Sveta družina: svetost in popolnost krščanskega življenja nista sestavljeni iz izrednih, bleščečih, vidnih del, ampak iz dosežkov, ki so mogoči za vse brez izjeme, iz izpolnjevanja Božje volje, ki jo lahko vsakdo izpolnjuje v svojem stanu. Domnevamo lahko, da je sveta družina v Nazaretu zagotovo vodila sveto, zaslužno, celo Božje življenje, saj Jezusove besede veljajo tudi za ta čas: “Vedno delam to, kar je všeč njemu” (Jn 8,29). Vendar pa Jezus v Nazaretu ni počel nič izjemnega, ni imel bleščečih pridig in noben čudež nam ni poznan. Jezus je storil tudi tisto, kar bi lahko storil vsakdo drug. Svetost torej ni sestavljena iz izrednih dosežkov. Katere velike stvari je torej Jezus storil v svojem skritem življenju? Izpolnjeval je voljo svojega nebeškega Očeta, tudi v najbolj nepomembnih stvareh. To je svetost življenja. Ni svetejše in popolnejše volje od Božje volje, zato tisti, ki ne izpolnjuje svoje volje, ampak voljo Najvišjega, stori nekaj velikega in popolnega. To lahko stori vsakdo v položaju, ki mu ga je dal Bog: bogat ali reven, zdrav ali bolan, gospodar ali služabnik. To je velik osrednji nauk za naše življenje: Na svojem položaju lahko živim sveto, popolno življenje.
Bog ima rad red, saj ohranja notranji mir in spokojnost.
Tretji veliki nauk iz Nazareta je zgleden red. Sveta družina vstane ob določeni uri, pravočasno gre k molitvi, delu in počitku. Ob pogledu na Jezusa, Marijo in Jožefa si tega ne moremo predstavljati drugače. S tem zgledom se ponovno naučimo bolj ljubiti red, ga ceniti in, če je le mogoče, ga veliko bolje ohranjati. Ohranite red in red bo ohranil vas, red je najboljša zaščita za dobro življenje.
Bog ljubi red. Pogosto si oglejmo Božja dela, stvarstvo: povsod prevladuje red! Izjeme in čudeži so redki. Tako kot pravilnost v naravi vzbuja naše občudovanje in začudenje, nas harmonično, urejeno življenje gradi, tako v zunanjih, materialnih stvareh kot v našem notranjem življenju. Vodite tako skladno, urejeno življenje, ustvarjajte red, tudi v materialnih stvareh, borite se prav tu, kar je zelo všeč Bogu.
Red je pridobitev časa, a čas je dragocen za večnost. Zato je izredno pomembno, da sledimo dnevnemu redu, po katerem ima vsaka ura svoj namen. To odpravlja potrebo po dolgih posvetovanjih in obvladovanju kaosa. Prihranimo si težave in se z ustrezno organizacijo mirneje in odločneje lotimo dela.
Red pomaga ohranjati notranji mir in spokojnost srca. Duša in telo, notranji in zunanji človek, sta tesno povezana. Če je v notranjosti nevihta, se bo nemir pokazal tudi na zunaj in obratno; zunanji mir in red zato ugodno vplivata na notranje življenje. Dobro organiziran način življenja prav tako ohranja in spodbuja zdravje telesa in duše. Poseben božji blagoslov se skriva v pravem redu! Zato vsi posvečajmo veliko pozornosti modremu, dobro organiziranemu vsakdanjemu redu, da bo vse dobro in premišljeno urejeno: molitev, delo, počitek. Našega ukvarjanja naj ne vodi muhavost, ampak razum, ali še bolje, razum, ki ga osvetljuje vera. Vedno bi morali najprej narediti tisto, kar je nujno, nato tisto, kar je koristno, in nazadnje tisto, kar je prijetno. Bog si zasluži prvo mesto. Molitvi in vsem duhovnim vajam ne smemo dati zadnjega, najbolj neprimernega mesta, časa, ko smo že utrujeni, izčrpani in zaspani. Na tem mestu potrebujemo dobre, jasne namene in odločna dejanja.
Bene omnia fecit – vse je naredil dobro (Mk 7,37)
Četrti nauk pravi, da je Odrešenik živel razgibano življenje. Tako kot sta ga Marija in Jožef v Nazaretu. Zakaj je Jezus v Nazaretu živel običajno, delavno življenje? Da bi pohvalil in oplemenitil delo: “Kakor je ptica rojena za letenje, tako je človek rojen za delo” (Job 5,7). Če mi, človeški otroci, zvečer nismo utrujeni, potem delamo nekaj narobe! Bog nas kliče k delu, ne glede na to, ali živimo sredi sveta ali v najbolj mirnem samostanu. Delo je povsod, čeprav je zelo pomembna prava mera. Jezus je delal, da bi nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Ker je Bog rekel Adamu in njegovim potomcem: “V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh” (1 Mz 3,19), te besede veljajo za vse ljudi: papeža in cesarja, bogate in revne, gospodarje in hlapce. Tudi Jezus je želel prestati to usodo, da bi v znoju svojega obraza jedel svoj kruh. Nič nam ne škodi, če si tu in tam, ko jemo, zastavimo to vprašanje: Ali sem si hrano zaslužil? Kako strog je bil sveti Pavel: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé” (2 Tes 3,10). Brezdelje je začetek vseh bremen – te resnice se moramo vedno spominjati. Z delom lahko delamo pokoro za svoje grehe, kar smo tudi dolžni storiti. Z delom, ki ga prostovoljno prevzamemo nase, nadomestimo odklone svojega življenja, skrajšamo očiščenje in si zaslužimo nebeško nagrado.
Kako je deloval Jezus? Vse, kar je delal, je delal dobro, kar je ljudstvo jasno potrdilo z besedami: “Vse je prav storil” (Mk 7,37). Vse je delal prostovoljno, ne z ropotom in pritoževanjem, ampak zato, da bi z veseljem in hvaležnostjo izpolnil Očetovo voljo. Delo je posvečeval z molitvijo in žrtvovanjem. Delal pa je tudi tako, da ga delo ni oviralo pri molitvi. Sledimo temu Jezusovemu zgledu, pravzaprav zgledu celotne Svete družine, in z veseljem sledimo čudovitim naukom skritega življenja v Nazaretu.
Jaslična pobožnost – 800 let Božičnih jaslic
V Božičnem času se pogosto odpravimo k jaslicam, na posebno srčen način častimo Jezuščka, gojimo dobro pobožnost do praškega Jezuščka ali do drugih milostnih upodobitev Jezuščka v naših zemljepisnih širinah. Posebej bi rad omenil romarski kraj Christkindl pri Steyru in milostni Jezušček Loretokindl v Salzburgu. Sveti Frančišek Asiški je pred 800 leti prvič postavil jaslice. V tem letu si bomo lahko pridobili veliko milosti. Vsem vam želim miren in blagoslovljen božični čas, ki po katoliški tradiciji traja do 2. februarja!
Z mojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. januarja 2024, na praznik Jezusovega obrezovanja
