Ob koncu preteklega leta je v Ljubljani potekalo Evropsko srečanje mladih, ki ga cerkvene oblasti in drugi ugledni člani katoliške Cerkve v Sloveniji prikazujejo kot izredno pomemben dosežek in dokaz cvetoče vere mladih v Sloveniji ter širše. Ob tej priložnosti je primerno omeniti nekaj ključnih dejstev o izvoru taizéjske skupnosti ter raziskati njeno vlogo in vpliv v sodobni liturgični, moralni in doktrinarni krizi v katoliški Cerkvi, ki je nastopila po Drugemu vatikanskemu koncilu.
Ekumenizem
Da bi sploh lahko spregovorili o Taizéju, moramo najprej pojasniti zmote lažnega ekumenizma. Nadškof Marcel Lefebvre v svoji knjigi Odprto pismo zmedenim katolikom pravi:
V tej zmešnjavi idej (v kateri se zdi, da so nekateri katoličani zdaj povsem mirni) se pojavlja težnja, ki je še posebej nevarna za vero, saj je ovita v lažno usmiljenje. Beseda, ki se je pojavila leta 1927 na kongresu v Lozani v Švici, bi morala pritegniti pozornost vsakega katoličana, če bi ta le pogledal v slovar. ‘Ekumenizem: gibanje za ponovno združitev vseh krščanskih cerkva v eno samo cerkev.
Beseda združitev seveda lahko pomeni dve posvem različni stvari. Tradicionalno je pojem “ekumenizem” v katoliški Cerkvi označeval prizadevanja za vrnitev razlkolniških in krivoverskih sekt v Kristusovo Cerkev – katoliško Cerkev. V svoji okrožnici Mortalium Animos1 papež Pij XI. jasno uči:
Združitev kristjanov je mogoče spodbujati le tako, da spodbujamo vrnitev tistih, ki so ločeni od edine prave Kristusove Cerkve, saj so jo v preteklosti nesrečno zapustili. V edino pravo Kristusovo Cerkev, pravimo, ki je vidna vsem in ki naj bi po volji svojega ustanovitelja ostala natanko takšna, kot jo je on ustanovil.
V kontekstu novodobnega ekumenizma pa je beseda združitev dobila povsem nov pomen. Označuje namreč sintezo resnice in zmote – katoliške vere in protestantskih zablod – pod predpostavko odrešilne sposobnosti lažnih religij, kar izhaja iz dokumentov Drugega vatikanskega koncila. Dekret o ekumenizmu Unitatis redintegratio2 pravi:
Tudi bratje, ki so ločeni od nas, uporabljajo številna liturgična dejanja krščanske vere. Ti zagotovo lahko resnično spodbujajo življenje milosti na načine, ki se razlikujejo glede na stanje posamezne cerkve ali skupnosti. Ta liturgična dejanja je treba obravnavati kot sposobna omogočiti dostop do skupnosti odrešenja.
Iz tega sledi, da ločene cerkve in skupnosti kot take, čeprav menimo, da so v nekaterih pogledih pomanjkljive, nikakor niso bile prikrajšane za pomen in pomembnost v skrivnosti odrešenja. Kristusov Duh se namreč ni vzdržal, da jih ne bi uporabljal kot sredstva odrešenja, ki svojo učinkovitost črpajo iz same polnosti milosti in resnice, zaupane Cerkvi.
Ali je torej mogoče, da neka nekatoliška skupnost nudi milosti za nebesa? Seveda ni. Nadškof Lefebvre pojasnjuje tradicionalni katoliški nauk o tem, kako Katoliška Cerkev ni le ena od ampak edina pot k odrešenju:
Nočejo priznati – celo duhovniki, semeniščniki in profesorji v semeniščih -, da je Katoliška Cerkev edina Cerkev, da ima resnico in da je edina sposobna voditi ljudi k odrešenju po Jezusu Kristusu. “Cerkev je le duhovni kvas v družbi, vendar enak kot druge religije; morda nekoliko bolj kot druge …” Včasih ji priznajo rahlo premoč, če nanje pritisneš.
Če je temu tako, potem je Cerkev zgolj koristna; ni več nepogrešljiva. Je le eno od sredstev odrešenja.
Jasno moramo povedati: takšno pojmovanje je v radikalnem nasprotju s katoliško dogmo. Cerkev je edina pot odrešenja in tega se ne smemo bati potrditi. Včasih je bilo pogosto slišati stavek: “Zunaj Cerkve ni odrešenja.” To je izrek, ki žali sodoben um. Zlahka verjamemo, da ta nauk ni več v veljavi, da je bil opuščen. Zdi se, da je pretirano strog.
Vendar se v resnici ni nič spremenilo in na tem področju se ne more nič spremeniti. Naš Gospod ni ustanovil mnogo cerkva, ampak je ustanovil samo eno. Obstaja samo en križ, po katerem smo lahko odrešeni, in ta križ je bil dan Katoliški Cerkvi. Drugim ni bil dan. Kristus je svoji Cerkvi, svoji mistični nevesti, podaril vse milosti. Nobena milost na svetu, nobena milost v zgodovini človeštva ni razdeljena drugače kot po njej.
Izven Katoliške Cerkve
Taizéjsko skupnost, ki je otrok lažnega ekumenizma, sta leta 1940 ustanovila Roger Schütz in Max Thurian. Prvi je bil celo življenje formalno protestant, čeprav so se v zadnjih letih njegovega življenja pojavile govorice o njegovi spreobrnitvi v katoliško vero (ki pa jih je njegov naslednik, brat Alois, zanikal), drugi pa naj bi ob koncu življenja postal katoliški duhovnik (čeprav se protestantskim zablodam nikoli ni formalno odrekel). V eni svojih zadnjih knjig, Bog lahko samo ljubi, je brat Roger zapisal:
Svojo krščansko identiteto sem našel (…) tako, da sem v sebi uskladil vero svojega izvora [protestantizem] s skrivnostjo katoliške vere, ne da bi prekinil občestvo s komer koli.
Kljub spogledovanjem s katolištvom sta ustanovna člana taizéjske skupnosti ostala globoko navezana na svoje protestantsko poreklo. Za njuno razumevanje “cerkve” je bilo značilno prepričanje, da bi se katoličane in protestante moralo obravnatavi kot dva dela iste “cerkve” (kar je v popolnem sozvočju z dokumenti Drugega vatikanskega koncila, predvsem Lumen Gentium). 25. maja 1975 je Roger Schütz v kraju Katowice na Poljskem podal naslednjo izjavo:
Od rimskega škofa zahtevamo, da se sprava doseže brez da bi se od od nekatoličanov zahtevala odpoved svojemu izvoru. Odpoved je v nasprotju z ljubeznijo, tudi če gre za resnično… katoliško občestvo. Poleg tega je zavračanje tuje mišljenju sodobnega človeka.3
Max Thurian je 11. marca 1976 na konferenci v Rimu izjavil naslednje:
Protestantska vera zahteva pripadnost vidni cerkvi četudi so iz nje izključeni nekateri institucionalni vidiki. V tem smislu, če ima protestant prepričanje, da je katoliška Cerkev po Drugem vatikanskem koncilu ponovno odkrila skladnost z apostolsko Cerkvijo, se potem lahko šteje za člana te Cerkve, ne da bi se pri tem odpovedal pripadnosti drugi cerkveni skupnosti.
Iz te izjave izhaja vprašanje, ali se je Max Thurian zares spreobrnil v katoliško vero, preden je bil v Neaplju posvečen v “katoliškega duhovnika”? Ali se je res spreobrnil ali pa je bil zgolj prepričan, da je se katoliška Cerkev “spreobrnila”, potem ko je “ponovno odkrila” skladnost z apostolsko “cerkvijo”? Kdo ve? Taizéjska skupnost je na vprašanje, ali se je Thurian odpovedal svojemu protestantizmu, odgovorila: “Ne, zagotovo ne, protestantske vere ni opustil.”.
V duhu ustanoviteljev taizéjske skupnosti, je v nedavnem intervjuju za Domovino brat Andras (sicer katoličan) v popolnem nasprotju z učenjem Pija XI. in drugih papežev izjavil:
Ničesar ne mešamo. Bi pa radi spravili skupaj te različne tradicije. Janez Pavel II. je ob obisku Taizéja dejal, da bi tukaj rad pustil Cerkev takšno, kot je v očeh Boga. Povedano drugače, da bi radi živeli Cerkev, ki ni razdeljena. Na človeški ravni je Cerkev razdeljena, ampak vemo, da te delitve ne pridejo do Boga. Bog ni razdeljen. In mi bi radi živeli to dimenzijo.
Zavedamo se, da vsi bratje pripadamo Kristusu in da smo najprej vsi kristjani. Potem pa seveda ohranjamo tradicije cerkva, od koder prihajamo. Smo pa ena skupnost kristjanov.
Čeprav je taizéjska skupnost obstajala že pred Drugim vatikanskim koncilom, se ji do leta 1969 ni pridružil noben katoličan, saj je bilo do takrat jasno, da je za katoličana nesprejemljivo vstopiti v skupnost, ki jo vodi protestant. Nadškof Lefebvre, ki je dobro poznal takratne diplomatske razmere v Rimu, je zapisal:
Prepričan sem in z gotovostjo vem, da se je skupnost iz Taizéja pred koncilom želela odpovedati svojim zmotam in postati katoliška, cerkvene oblasti pa so jim rekle: “Ne, počakajte. Po koncilu boste most med katoličani in protestanti.” Tisti, ki so dali ta odgovor, so prevzeli veliko odgovornost pred Bogom, saj milost pogosto pride le v določenem trenutku in se ne ponovi več. Trenutno so bratje iz Taizéja še vedno zunaj Cerkve in sejejo zmedo v glavah mladih, ki jih obiskujejo.
Jasno je torej, da taizéjska skupnost ni in ne želi biti del katoliške Cerkve. Kljub vsem priznanjem in pohvalam, ki jih je ta skupnost deležna iz strani papežev, kardinalov in škofov je to preprosta in objektivna pravna realnost, saj ne gre za redovno skupnost, ki bi jo potrdila in upravljala hierarhija katoliške Cerkve, ampak jo vodi protestant (od leta 2023 dalje je to anglikanec brat Matthew), čeprav so nekateri njeni člani tudi nominalno katoličani.
Ekumenizem v taizéjski skupnosti pa ni omejen zgolj na člane in vodstveno strukturo tega nekanoničnega reda, ampak se jasno kaže tudi v njegovem delovanju. Taizéjske molitve se pogosto odvijajo v protestantskih cerkvah, v okviru taizéjskih srečanj pa potekajo srečanja in delavnice pod vodstvom pripadnikov drugih religij (na evropskem srečanju v Ljubljani 2023 so npr. potekale delavnice pod vodstvom protestantov, pravoslavcev in muslimanov). Promoviranje takšnih dogodkov in oblik duhovnosti s strani avtoritet katoliške Cerkve in izpostavljanje mladih verskim zmotam je seveda škandalozno, a za pokoncilsko Cerkev (žal) ne presenetljivo.
Koncil in nova maša
Protestantski duhovnik Max Thurian, soustanovitelj taizéjske skupnosti, je bil skupaj z Rogerjem Schützem na Drugi vatikanski koncil povabljen kot nekatoliški “opazovalec”. Leta 1966 je Thurian skupaj s petimi drugimi nekatoliškimi “opazovalci” sodeloval tudi pri Consiliumu – komisiji, ki je ustvarila novo mašo, ki je bila izumljena v imenu novega ekumenizma in vsebuje toliko vzporednic ter podobnosti s protestantsko Gospodovo večerjo (gl. primerjavo Novus Ordo maše s protestantskimi obredi), da je Max Thurian izjavil:
Sad nove maše bo morda to, da bodo nekatoliške skupnosti začele obhajati Gospodovo večerjo z uporabo istih molitev kot katoliška Cerkev.4
O tem, da je nova maša povsem sprejemljiva tudi za protestantske člane taizéjske skupnosti priča tudi dejstvo, da se v glavni cerkvi v Taizéju vsak dan obhajajo Novus Ordo maše, pri katerih prisostvujejo tako katoličani kot protestanti.
Dva protestantska “opazovalca” iz Taizéja sta imela tudi velik vpliv na Drugi vatikanski koncil. Roger Schütz je tipičen dan iz tistega obdobja opisal takole:
Pred poldnevom sva se ob odhodu s koncilskih zasedanj srečala s škofi, s katerimi sva bila dogovorjena za sestanke, in jih pripeljala v najino stanovanje… Ni manjkalo materiala iz Koncila, o katerem smo razpravljali. Na primer, pozorno smo preučevali razvoj besedil, si pisali zapiske in na vprašanje podali svoje stališče. Znamenja prijateljstva do nas so bila impresivna. Lahko bi celo rekli, da so od nas pričakovali preveč [vpletenosti].5
Jasno je, da brez dokumentov Unitatis redintegratio, ki sredstva odrešenja vidi tudi v nekatoliških skupnostih in Lumen gentium, ki katoliške Cerkve ne enači s Kristusovo Cerkvijo, vsesplošno sprejemanje, odobravanje in promocija Taizéja in njegove duhovnosti s strani avtoritet katoliške Cerkve ne bi bila mogoča.
Zakramenti za nekatolike
Roger Schütz je na pogrebni maši za papeža Janeza Pavla II. iz rok kardinala Ratzingerja (ki je kasneje postal papež Benedikt XVI.) prejel sv. obhajilo, kar je takrat razburkalo katoliški svet. Vatikanski tiskovni predstavnik Joaquin Navarro-Valls je 12. julija izjavil, da je ustanovitelj te ekumenske skupnosti “v celoti spoznal evharistijo” in da mu je “v tem položaju mu je praktično nemogoče zavrniti dostop do Najsvetejšega, zlasti zaradi dejstva, da je njegova katoliška vera znana vsem”. Dodal je, da je brat Roger sam nasprotoval vsakršnemu obhajilu protestantov v svoji skupnosti, kar pa nima smisla, saj je obhajilo prejel sam. Joaquin Navarro-Valls kljub očitni želji po pomiritvi ni mogel povedati, kje in kdaj je brat Roger javno izjavil, da se odpoveduje protestantizmu in izpoveduje katoliško vero.
Papež Benedikt XVI., ki med nekaterimi konservativnimi in tradicionalnimi katoličani velja za prijatelja Tradicije, ni skrival svojih simpatij do ekumenizma in taizéjske skupnosti. Ob smrti Rogerja Schütza je papež brez ozira na njegov protestantizem izrazil svoje prepričanje, da je Roger Schütz v nebesih:
V tem žalostnem času ne moremo drugače, kot da Gospodovi dobroti zaupamo dušo njegovega zvestega služabnika. Vemo, da se bo iz žalosti (…) ponovno rodilo veselje. Brat Schütz je v rokah večne dobrote in večne ljubezni. Prišel je v večno veselje. Opominja in opominja nas, naj bomo vedno zvesti delavci v Gospodovem vinogradu, tudi v žalostnih situacijah, v gotovosti, da nas Gospod spremlja in nam bo podaril svoje veselje.
Poleg tega je Roger Schütz prejel celo katoliški pogreb (ki je rezerviran samo za katoličane), ki ga je obhajal kardinal Walter Kasper, predsednik Papeškega sveta za edinost kristjanov, na njem pa so bili prisotni škofje in predstavniki različnih krščanskih ločin, zlasti iz Evrope in Združenih držav Amerike.
Dvoumnost glede pomena zakramenta Evharistije se v taizéjski skupnosti nadaljuje do dandanes, saj se med jutranjimi molitvami udeležencem, ki niso katoličani, istočasno kot obhajilo podeljuje tudi blagoslovljen kruh (čeprav nekatoličanom nikakor ni preprečen prejem posvečenih hostij), kot priča raziskava Fokke Wouda iz Univerze v Tilburgu iz leta 2014:
Kot že rečeno, je zdaj evharistično bogoslužje [v Taizéju] osredotočeno na katoliško mašo. V njej so bratje našli skupno razumevanje skrivnosti evharistije. Da pa bi lahko sprejeli vse kristjane, bratje dajejo prostor tudi drugim obredom. Občasno obhajajo tudi pravoslavno bogoslužje, vsakodnevno pa poteka tudi protestantsko bogoslužje. Kruh in vino te svete večerje se podeljujeta med jutranjo molitvijo. Poleg tega je bil za tiste, ki ne morejo sodelovati pri nobeni od teh tradicij, npr. ker niso krščeni, uveden obred blagoslovljenega kruha. Ta obred izvira iz vzhodnega pravoslavja. Obred se nanaša na zgodbo o Jezusu, ki je v puščavi nahranil 5000 ljudi. Kruh se blagoslovi tik pred začetkom molitve. Tako želijo bratje ustvariti ozračje bratstva in sprave, ne da bi pri tem zanikali razlike med navzočimi.
[…]
Čeprav nisem imel možnosti, da bi to raziskal, upravičeno domnevam, da se vsaj nekateri nekatoliški obiskovalci pri obhajanju obračajo na brate, ki podeljujejo katoliško obhajilo, namesto na podeljevalce protestantskega obhajila oz. blagoslovljenega kruha.
Zaključek
Iz navedenih dejstev lahko jasno zaključimo, da:
- je taizéjsko gibanje otrok in aktivni promotor protestantske ekleziologije ter lažnega ekumenizma, ki je bil ustoličen na Drugem vatikanskem koncilu
- je sodelovanje ustanovnih članov taizéjske skupnosti pri Drugem vatikanskemu koncilu in stvaritvi Novus Ordo maše ter sprejemanje obeh s strani omenjene skupnosti še eden od dokazov, da je pokoncilska revolucija nevarno približala katoliški nauk in liturgijo protestantizmu
- so taizéjski dogodki neprimerni za vse katoličane, ki želijo ostati zvesti sveti maši, veri, nauku in morali Cerkve, ki jo je ustanovil naš Gospod Jezus Kristus pred 2000 leti.
Viri: academia.eu, domovina.je, fsspx.news, fsspx.news, fsspx.news, sspxasia.com, sspx.org
3 J.L. Gonzales-Balado, Le défi de Taizé, Editions du Seuil, 1977, str. 60.
4 La Croix, 30. 4. 1969
5 J.L. Gonzales-Balado, Le défi de Taizé, Editions du Seuil, 1977, str. 13.
