Ljubezen do Cerkve mora znova rasti, tudi med nami! – Beseda okrožnega predstojnika, februar 2024

Spoštovani sobratje, cenjeni bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!

Čez nekaj dni se bo s pepelnično sredo začel sveti postni čas. V postnem času želimo s posebnimi praksami molitve, posta in miloščine leto za letom rasti v ljubezni. Ko gledam katoličane v današnjem času, vidim veliko pomanjkanje globoke ljubezni do Cerkve, pomanjkanje pristne cerkvene drže. To je mogoče opaziti na vseh straneh, zlasti seveda na skrajnih. Nekateri menijo, da so dobri katoličani, vendar se zelo motijo; mnogi so arogantni, vsevedni in brezčutni.

Pomen Rima – Petrova katedra

Večkrat na leto so katoličani praznovali poseben praznik v čast svetemu Petru, knezu apostolov, in videli bomo, da je prav tako, kot bi moralo biti. Gre za veliki rimski patronatni praznik 29. junija, praznik svetih knezov apostolov Petra in Pavla, v spomin na njuno slavno mučeništvo, ki je obvezen praznik za vse katoličane. Po drugi strani pa 18. januarja in 22. februarja praznujemo dva tako imenovana praznika Petrovega prestola (znana tudi kot praznik Petrove katedre ali praznik Petrovega sedeža). Na začetku velikih liturgičnih reform v prejšnjem stoletju je bil ukinjen praznik 18. januarja, stari praznik Petrovega sedeža v Rimu. Sveti papež Leon Veliki nam govori v tradicionalnem prazničnem oficiju (matini) na ta dan:

Sveti Peter, prvak apostolov, je bil določen za prestolnico rimskega cesarstva. Luč resnice, ki se je razodela za odrešenje vseh ljudstev, naj bi se tako z glave še učinkoviteje razlivala po vsem telesu sveta. … Tu je bilo treba ovreči teorije filozofov, tu je bilo treba uničiti prazno zemeljsko modrost, odpraviti kult malikov in vse lažne žrtve. Tu je bilo v slepi neveri združeno vse, kar je nekje uvedla neka kriva vera. Zato si sveti apostol Peter brez strahu prišel v to mesto. Medtem ko je bil tvoj slavni tovariš apostol Pavel še vedno zaposlen z ustanavljanjem drugih skupnosti, si šel v ta gozd, poln divjih živali, vstopil si v ta razburkani, prepadni ocean; to si storil pogumneje, kot ko si hodil po morju. Ti si že učil ljudstva, ki so prišla k veri iz judovstva; ti si že ustanovil skupnost v Antiohiji, kjer je bilo prvič uporabljeno častno ime “kristjan”; ti si že oznanjal nauk in postave evangelija v Pontu, Galatiji, Kapadokiji, Aziji in Bitiniji; zdaj si, ne da bi dvomil v srečen izid svojega dela in dobro vedel, kakšen čas življenja ti bo dan, ponesel zmagovito Kristusovo znamenje v prestolnico Rimljanov; Po Božjem ukazu sta te tam pričakala čast in moč, pa tudi veličastno trpljenje.

Ta dva čudovita praznika naj nas kljub vsemu, kar danes vidimo v Rimu, spodbujata v naši ljubezni do Svete Cerkve, tudi v ljubezni do Petrovega naslednika, papeža. Rim je središče katoliškega sveta, včeraj, danes in do konca časov. Vsi Katoličani smo v nekem smislu Rimljani, morali bi biti rimsko misleči, v nas bi moralo biti globoko hrepenenje, da bi potovali v Rim na grobove apostolov, na grobove velikih svetnikov. Kristusovemu namestniku na zemlji, svetemu očetu, bi morali izkazovati resnično spoštovanje in čast ter pristno ljubezen.

Najboljši primer v skrajni krizi Cerkve

Pred nekaj leti je eden najstarejših duhovnikov naše duhovniške skupnosti, pater Emmanuel du Chalard, podal zelo lepo pričevanje o ustanovitelju naše duhovniške skupnosti, nadškofu Marcelu Lefebvru:

Ne poznam nobenega prelata, ki bi bil bolj rimski kot monseigneur Lefebvre. Bil je tesno povezan z Rimom, saj se je šolal v večnem mestu v semenišču Santa Chiara… Za nadškofa ni bilo večje časti kot služiti Cerkvi pod vodstvom naslednika svetega Petra. Za nadškofa je bila razburljiva izkušnja, ko je videl, kako se “Ren izliva v Tibero”, ko je modernizem tako očitno vdrl v Rim. Edina želja nadškofa Lefebvra je bila ohraniti katoliško vero v nezmanjšanem obsegu. Ko so ga nato leta 1976 udarili s suspenzom a divinis iz Rima, leta 1988 pa z izobčenjem, je menil, da sta ti dejanji neveljavni, vendar je zaradi tega trpel … Toda nadškof je do zadnjega diha ostal Rimljan. Ne pozabimo, da je zadnje pisanje, ki nam ga je zapustil, poglavje o rimskem duhu v njegovem Duhovnem vodniku. (Intervju iz leta 2020).

Sledimo nadškofu, saj po več kot 50 letih jasno vidimo, da je bila njegova pot dobra pot, pot pristne ljubezni do Boga in Svete Cerkve.

Kristusov pasijon in pasijon Cerkve

V postnem času imamo vedno v mislih Kristusovo trpljenje. V teh dneh si vedno znova predstavljajmo Kristusovo trpljenje. Vprašajmo se, koliko vernih ljudi je stalo pod križem? Koliko jih je tam ostalo? Na Kalvariji s Kristusom vidimo Devico Marijo, svetega Janeza apostola in sveto Marijo Magdaleno. Prisotna je Marija, Mati žalosti, in izpolni se Simeonova prerokba: “Tudi tvojo dušo bo prebodel meč …” Jezusovo srce in Marijino brezmadežno srce sta nerazdružljiva. Spomnimo se tudi združenih src v grbu naše Duhovniške bratovščine svetega Pija X.

Sveta Marija Magdalena je grešnica, ki se je spreobrnila in nato sledila Kristusu. Je ena od velikih svetnic; pekel se trese, ko se ji priporočamo. S svojo pristno pokoro izpolnjuje, kar je zapisal sveti Pavel, da “dopolnjuje, kar še manjka Kristusovemu trpljenju” (Kol 1,24). Sveta Marija Magdalena opravlja pokoro ob vznožju križa, medtem ko Božja Mati trpi s svojim Sinom.

Tretji pomemben lik je sveti Janez, apostol in evangelist, Gospodov najljubši učenec.  Kristus je na Veliki četrtek posvetil dvanajst mož za škofe, na Veliki petek pa je ob njem na Kalvariji ostal le eden. Apostol Janez ni bil papež, to je bil Peter. Toda prav Peter je bil tisti, ki je pred sončnim vzhodom trikrat zanikal Gospoda. Marija Magdalena ni šla z Janezom do križa zato, ker bi se želela ločiti od Petra, papeža. Podobno tudi Katoličani v tem pasijonu Cerkve tega ne počnejo zato, da bi se v 21. stoletju ločili od Petrovega naslednika. Tudi mi danes z ogromno bolečino, a resnično in očiščeno bolečino, iz ljubezni sprejemamo tako Kristusovo trpljenje kot tudi nerazumljivo izdajo Petra in nekaterih njegovih privržencev. Ko je naš Gospod Jezus Kristus, Ženin križan, in Cerkev, njegova nevesta trpi z njim, vztrajamo v bolečini in ljubezni ter nočemo pobegniti, ampak ostajamo z Jezusom.

Pogosto razmišljajmo o Kristusovem trpljenju in ga pravilno uporabljajmo v sedanjem času, v sedanjih okoliščinah. S poglobljenim duhovnim življenjem se varujmo pred tako strašnimi domnevami, kot so sedevakantizem, nenehno premišljevanje neodobrenih in zato zelo nevarnih zasebnih razodetij, sledenje ljudem in skupinam (zlasti na internetu), ki delujejo le iz sovraštva in maščevanja, iz čudne sofistike in necerkvenih teorij.

Osvobodimo se sovraštva na internetu – zaradi ljubezni do Cerkve

Mnogi na videz dobri in tradicionalno misleči Katoličani se ujamejo v hudičevo past. Ure in ure sedijo pred zaslonom in brskajo po navidezno katoliških forumih, spletnih straneh in blogih. Na žalost to počnejo tudi mnogi duhovniki. To je strašna kuga. Tem ubogim ljudem lahko samo še rečete: Končno prenehajte s tem in nehajte krasti Božji čas! Med temi ubogimi ljudmi se kopičijo grehi nepravičnosti, neprijaznosti, nečastnosti, obrekovanja, arogance itd. Predvsem pa opažamo vedno večje pomanjkanje ljubezni do Cerkve. In razen redkih izjem skorajda ni več pravega notranjega življenja. Končno odnehajte!

Ravnanje pravega Katoličana bi moralo biti drugačno: vsakodnevna udeležba pri maši, bogato molitveno življenje, zlasti adoracija, obiski Najsvetejšega zakramenta, rožni venec in dnevna meditacija, pogosta spoved, življenje pokore, pokore in miloščine. Potem tudi temeljito izpolnjevanje dolžnosti poklica in prizadevanje za kreposti, nenehno prizadevanje za ljubezen, ki je kot utrip srca. Vsak dan bolj ljubimo našo Mater, Sveto Cerkev. Seveda vidimo vse zlo, vso neresnico, vendar s povsem drugačnimi očmi. Prosimo Boga za usmiljenje in ljubezen.

Nekateri ljudje radi poslušajo radikalne pridige, ki so včasih lahko koristne, če vodijo k resničnemu, globokemu spreobrnjenju srca in cerkveni drži, vendar pa žal ponavadi zaidejo v napačno smer. V resnici ti ljudje sploh niso razumeli Gospodovega klica, razmišljajo in delujejo bolj politično, levo ali desno, in jim ni mar za zgoraj in spodaj, zlasti ne za lastno odrešenje in odrešenje svojih bližnjih. Središče katoliškega življenja bi morali biti sveta maša, dobro in pogosto prejemanje zakramentov. Potem pa dobra katoliška vzgoja za vse. Predvsem laiki bi si morali prizadevati za to in se ne zapletati v teološke subtilnosti in sodbe, za katere laiki niso odgovorni. 

Postni čas – duhovni boj in potreba po odmaknjenosti

Militia est vita hominis super terram (Job 7,1). Življenje človeka na zemlji je vojaška služba, kot pravi Jobova knjiga v Stari zavezi. Da bi človek dosegel krščansko popolnost, se mora boriti. Sveti papež Gregor Veliki je nekoč zelo jedrnato povedal:

Na ta svet smo prišli, da bi se vojskovali s hudičem. Toda on ne poseduje ničesar od vseh stvari tega sveta. Zato se moramo tudi mi vsega znebiti, če se hočemo z njim zmagovito boriti. Ko se namreč oblečen človek bori z neoblečenim, ga zlahka vrže na tla, saj ga lahko zgrabi za oblačila. Če se torej želite zmagovito boriti s hudičem, odvrzite vso to nekoristno prtljago, da vas ne bo vrgel na tla! Kajti kaj so vse zemeljske dobrine drugega kot nepotreben balast? Več kot jih ima človek, lažje ga vrže na tla. (Hom. 32 in Evang. 2)

Vedno se moramo spomniti besed, s katerimi je Jezus začel svojo pridigo na gori: “Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo” (Mt 5,3). To je prvi od osmih blagrov. To vsekakor vedno pomeni ponižnost v duhovnem smislu, kot pravijo mnogi stari učitelji Cerkve, pomeni pa tudi prostovoljno odpoved in delo v duhovnem smislu, kar seveda vključuje tudi celotno materialno raven (internet, mobilni telefoni itd.) Prostovoljna revščina je temeljna za resnično krščansko življenje. Krepost revščine in odpovedi je pogoj za dober duhovni boj, za poraz zla. Sveti Ignacij Lojolski v Konstitucijah svoje ustanove, Družbe Jezusove, pravi: “Vsi naj ljubijo revščino kot trden obrambni zid svojega verskega stanu in jo ohranjajo v njeni čistosti, kolikor je to mogoče s pomočjo božje milosti” (Inst. SJ Constitutiones). Na neki način to velja za vse kristjane, ne le za redovnike, ki so dali zaobljube.

Milostni postni čas, vsi pokleknimo in se pokesajmo!

Veliko Božjega blagoslova,

Vaš
Pater Johannes Regele
V Jaidhofu, 1. februarja 2024