Nadškof Marcel Lefebvre je 14. februarja 1982 za postni čas napisal pismo, namenjeno vernikom Tradicije, da bi jih spodbudil k ohranjanju duha spokornosti in tradicionalnih praks.
Predragi verniki,
v skladu s starodavnim in odrešilnim izročilom v Cerkvi, vam ob postnem času namenjam teh nekaj besed, da bi vas spodbudil, da bi z vso dušo vstopili v ta čas spokoritve z naravnanostjo, ki jo želi Cerkev, in da bi dosegli namen, ki ga Cerkev predpisuje.
Če v knjigah z začetka stoletja poiščem namene, zaradi katerih je Cerkev predpisala ta čas pokore, so navedeni trije:
1. Prvič, da bi zatrli meseno poželenje;
2. Nato, da bi olajšali dvig naše duše k božanskim resničnostim;
3. Nazadnje, da bi zadoščevali za svoje grehe.
Ali ni to zgled, ki nam ga naš Gospod kaže med svojim življenjem tu doli? Molite in delajte pokoro. Ker pa ni imel ne poželenja ne greha, je delal pokoro in zadoščenje za naše grehe, s čimer nam je pokazal, da je naša pokora lahko koristna ne le za nas, ampak tudi za sočloveka.
Molite in delajte pokoro. Opravljati pokoro, da bi bolje molili in se tako približali Bogu. To so počeli vsi svetniki in na to nas spominja Devica Marija v vseh svojih sporočilih.
Ali si upamo reči, da je ta potreba v naši dobi manjša kot v prejšnjih dobah? Nasprotno, lahko in moramo trditi, da molitev in pokora nista bili nikoli bolj potrebni, kot pa danes, saj je bilo storjeno vse, da bi se ti dve temeljni prvini krščanskega življenja zmanjšalo in preziralo.
Ali smo si kdaj tako kot danes prizadevali, da bi brezmejno zadovoljili vse neurejene nagone mesa, pri čemer smo šli celo tako daleč, da smo umorili milijone nedolžnih? Prav tako bi verjeli, da družba nima nobenega drugega razloga za svoj obstoj kot to, da vsem ljudem zagotovi najvišji možni “življenjski standard”, da bi jih zaščitila pred vsakršnim prikrajšanjem od materialnih dobrin.
Na ta način bi bil cilj družbe v nasprotju s tem, kar predpisuje Cerkev. In razumemo, da smo v teh časih, ko se možje Cerkve prilagajajo duhu sveta, priča izginjanju molitve in pokore, zlasti v spravo za grehe in pridobitev odpuščanja za krivice. Kdo danes rad ponavlja ganljiv psalm Miserere in s psalmistom ponavlja Peccatum meum contra me est semper: “Moj greh je vedno pred menoj”? In kako naj se krščanska duša ne oddalji od misli na greh, če ima podobo križa vedno pred očmi?
Škofje so prosili Koncil za zmanjšanje posta in zdržka, pa sta ta dva predpisa praktično izginila. Priznati moramo, da je to izginotje posledica ekumenskega in protestantskega duha, ki zanika nujnost našega sodelovanja za izkoristek zaslug našega Gospoda za vsakega od nas, za odpuščanje naših grehov in obnovo našega Božjega sinovstva.
Medtem ko so v preteklosti cerkvene zapovedi pričakovale:
– obvezen post vse postne dni, razen na nedelje, ob kvatrnih dnevih in na več vigilij;
– zdržek na vse petke v letu, sobote v postnem času in, v mnogih škofijah, na vse sobote v letu.
Kaj je od teh predpisov ostalo danes?
– post na pepelnično sredo in veliki petek;
– zdržek na pepelnično sredo in petke v postnem času.
Lahko se vprašamo: zakaj takšno zmanjšanje?
Kdo so tisti, ki se morajo postiti?
– odrasli, stari od 18 do 60 let.
Kdo mora spoštovati zdržek?
– Vsi verniki od sedmega leta starosti naprej se morajo vzdržati. [Po sedanji zakonodaji to pravilo velja dan po 14. rojstnem dnevu katoličana. – ur.]
Kaj je post? To je samo en obrok na dan, ki mu je dovoljeno dodati dve malici, eno zjutraj in eno zvečer, ki ne presegata 60 gramov trde hrane.
Kaj je zdržek ali abstinenca? To je zdržek od mesa.
Verniki, ki imajo resnično duha vere in ki globoko razumejo razloge Cerkve, ki so bili nakazani zgoraj, bodo imeli pri srcu ne le izpolnjevanje teh današnjih lahkih predpisov, ampak bodo, ker so vstopili v duha našega Gospoda in Device Marije, nosili grehe, ki so jih storili, in grehe svojih bližnjih, svoje družine, svojih prijateljev, svojih sodržavljanov.
Zato bodo tem predpisom dodali post ob vseh petkih postnega časa ali zdržnost od alkohola ali vina, ali pa se bodo vzdržali televizije. Prizadevajo si, da bi več molili, pogosteje bili pri sveti maši, molili rožni venec in ne bi zamudili družinske večerne molitve. Razšli se bodo z odvečnimi dobrinami, da bi pomagali semeniščem, ustanovili šole, pomagali svojim duhovnikom pri urejanju kapel in pomagali pri razvoju redovnih hiš.
Predpisi Cerkve ne zadevajo le posta in zdržkov, ampak tudi velikonočno dolžnost.
Tu je tisto, kar je stolni župnik v Sionu priporočil članom svoje škofije 20. februarja 1919:
1. V postnem času bodo župnijski duhovniki vsak teden dvakrat opravili križev pot: en dan s šolarji, drug dan z drugimi župljani. Po križevem potu bodo recitirali litanije prevetega Srca.
2. V tednu trpljenja – to je v tednu pred cvetno nedeljo – bo v vseh župnijskih cerkvah tridnevje. Navodila — litanije Srca Jezusovega pred Najsvetejšim Zakramentom — blagoslov. V teh treh navodilih bodo župniki svoje farane preprosto in jasno spomnili, kateri so glavni pogoji za dostojno prejemanje zakramenta pokore.
3. Čas, v katerem je mogoče izpolniti velikonočno dolžnost, je za vse župnije določen od tihe nedelje do prve nedelje po veliki noči. [Danes velikonočna dolžnost običajno traja od velikonočne nedelje do binkoštne nedelje. – ur.]
Zakaj te smernice danes ne bi več veljale?
Izkoristimo ta odrešilni čas, v katerem naš Gospod rad podeljuje obilne milosti. Ne posnemajmo nespametnih devic, ki so, ker niso imele olja v svojih svetilkah, našle vrata ženinove hiše zaprta in slišale ta strašni odgovor Nescio vos: Ne poznam vas.
Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo; to je duh odmaknjenosti od dobrin tega sveta.
Blagor tistim, ki žalujejo, saj bodo potolaženi. Pomislimo na Jezusa v Oljskem vrtu, ki je jokal zaradi naših grehov. Zdaj moramo mi jokati zaradi svojih in bratovih grehov.
Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravice, saj se bodo nasitili. Svetost gre preko križa, pokore in odpovedi. Če resnično iščemo popolnost, moramo hoditi po križevem potu.
Naj v tem postnem času slišimo Jezusov in Marijin klic in se jima pridružimo na tem križevem potu molitve in pokore.
Naj naše molitve, prošnje in odrekanja dosežejo z nebes, da se voditelji Cerkve vrnejo k njenim resničnim in svetim izročilom, kar je edina rešitev, da bi cerkvene ustanove ponovno oživele in zacvetele.
Uživajmo v ponavljanju tega zaključka Te Deum: In te Domine speravi, non confundar in aeternum: Vate, Gospod, sem zaupal, naj ne bom razočaran na veke.
+ Marcel Lefebvre
Nekdanji nadškof v Tulle
Ustanovitelj duhoniške družbe svetega Pija X.
