[Odziv generalnega predstojnika Bratovščine svetega Pija X.]
Prefekt Dikasterija za nauk vere, kardinal Víctor Manuel Fernández, je 18. decembra 2023 objavil Izjavo o blagoslovu “parov v neurejenih razmerah in istospolnih parov”. To je odlomek članka iz DICI št. 440.
Prevara in hinavščina
Zgodovinar Roberto de Mattei je 20. decembra izjavo kardinala Fernándeza postavil v kontekst splošne krize, ki pretresa Cerkev:
V tem kontekstu je treba razumeti izvor tega, kar se je zgodilo, in se vrniti v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se na valu revolucije iz leta 1968 in tudi pokoncilske “nove morale” v Cerkvi začele širiti oblike “odprtosti” do homoseksualnih odnosov.
V skladu s tradicionalnim naukom je spolno dejanje že po svoji naravi namenjeno razmnoževanju in je dobro le, če poteka v zakonu, ne da bi se odvrnilo od svojega namena. Za nove teologe pa je spolno dejanje vedno dobro, ker predstavlja najbolj intimen in intenziven trenutek človeške ljubezni, ne glede na to, ali je namenjeno razmnoževanju ali ne, ali poteka v zakonu ali ne in ali vključuje moške in ženske različnega ali istega spola ali ne.
Italijanski univerzitetni profesor ugotavlja:
… od začetka Sinode nemških škofov leta 2020 so se začeli širiti pozivi k “blagoslovu” istospolnih “parov”. 15. marca 2021 je takratna Kongregacija (zdaj Dikasterij) za nauk vere, ki jo je vodil kardinal Luis F. Ladaria, objavila Responsum, v katerem je odgovorila na vprašanje, ali ima Cerkev moč podeljevati blagoslov istospolnim zvezam.
Vatikanski dikasterij je odgovoril negativno in pojasnil, da ker so blagoslovi zakramentali, zahtevajo, da je “to, kar se blagoslavlja, objektivno in pozitivno urejeno za sprejemanje in izražanje milosti v funkciji Božjih načrtov, zapisanih v Stvarstvu in v celoti razodetih v Kristusu Gospodu”. Zato so z bistvom blagoslova, ki ga podeljuje Cerkev, združljive samo tiste resničnosti, ki so same po sebi urejene tako, da služijo tem načrtom.
In dodaja:
Že od samega začetka je Cerkev, ko je dala glas prekletstvu iz Svetega pisma (1 Mz 18,20; 19,12-13; 24-28; 3 Mz 12,22.29; Iz 3,9; 1 Tim 1, 9-10; 1 Kor 6,9-10) po ustih cerkvenih očetov in učiteljev, svetnikov, papežev, koncilov in kanonskega prava obsodila greh proti naravi. Izjava Fiducia supplicans Dikasterija za nauk vere to Učiteljstvo sprevrača.
Roberto de Mattei obsoja “prevaro in hinavščino” rimskega dokumenta:
Prva zavajajoča točka je trditev, da istospolnih zvez ni mogoče enačiti s krščansko zakonsko zvezo, pri čemer se izogibamo temu, da bi jih poimenovali kot notranje neurejena dejanja; druga točka je vztrajanje pri razlikovanju med liturgičnimi in zunajliturgičnimi blagoslovi, kot da bi lahko zunajliturgični blagoslov, ki ga opravi duhovnik, naredil dovoljeno tisto, kar je prepovedano blagosloviti.
In poudarja, “da dokument ne dovoljuje blagoslova posameznega vernika, ki se želi osvoboditi neurejenega stanja, ampak blagoslov ‘para’, ki v stanju greha živi trajno, ne da bi se ga nameraval znebiti”.
Pastoralni pristop, ki spreminja nauk
Riccardo Cascioli in Stefano Fontana 3. januarja 2024 v La Nuova Bussola Quotidiana zelo posrečeno izpostavita, da se v Fiducia Supplicans “večina učiteljskih navedb nanaša na Frančiškove posege. Še nikoli ni bilo dokumenta, ki bi bil tako omejen v sklicevanju na predhodno učiteljstvo. Rečeno je, da izjava ‘temelji na pastoralni viziji papeža Frančiška’, kot da bi šlo za nekaj edinstvenega.”
Nato avtorja analizirata osrednjo tezo rimske deklaracije:
Fiducia Supplicans trdi, da katoliški nauk o zakonu in spolnosti ostaja nespremenjen in da so nove navedbe, ki jih vsebuje, izključno pastoralne in kot take dopolnjujejo, ne da bi to zanikali, Responsum iz leta 2021, ki bi naj bil omejen zgolj na doktrinarno področje.
Pastoralna novost bi bila v reviziji pomena blagoslovov, ki bi poleg že doktrinarno pojasnjenih blagoslovov, ki imajo svoje mesto v liturgičnem kontekstu, zagotavljala tudi blagoslove v neliturgičnih kontekstih, ki jih izjava imenuje “zasebni” ali “spontani”.
Na to so odgovorili brez dlake na jeziku:
Ti argumenti nimajo nobene verodostojne podlage. Če ne blagoslavlja laik, kot oče, ki blagoslavlja svoje otroke, ampak duhovnik, je ta blagoslov že sam po sebi liturgičen, tudi če ne sledi formulaciji, ki jo je pripravila pristojna oblast.
Po vsebini je liturgičen, saj ga daje duhovnik in zato vključuje Cerkev. Pri tem ne gre le za ugotovitev, da takega povsem pastoralnega in neliturgičnega blagoslova Cerkev ni nikdar predvidela, ampak tudi za ugotovitev, da ne obstaja in da ni bil predviden in urejen, ker ne more obstajati.
Riccardo Cascioli in Stefano Fontana nas na to ustrezno spomnita:
Pastorala nima svoje neodvisnosti ali samostojnosti v odnosu do nauka, kot trdijo številni sodobni teološki tokovi, saj ko potrjuje to neodvisnost, to počne z razglasitvijo nekega nauka, prav nauka o neodvisnosti pastorale v odnosu do nauka. […]
Pastoralna rešitev zato ne more ostati zgolj pastoralna; ker zanika nauk (kljub nasprotnim zagotovilom, ki se na tej stopnji kažejo kot retorična sredstva), se razume kot neodvisna od nauka in kot sposobna spreminjati nauk sam.
Iz tega sledi neizogiben rezultat: novi blagoslovi, ki veljajo le za pastoralne, so dejansko tudi doktrinarni, to pa zato, ker z izražanjem novega nauka zanikajo svojo doktrinarno razsežnost, kot tudi zato, ker implicitno pozivajo k preoblikovanju nauka. V njih je že implicitno vsebovan nov nauk.
In tisti, ki predlagajo te nove [pastoralne] blagoslove, imajo že v mislih nov nauk, ki ga nameravajo uresničevati s pastoralnimi, posredno doktrinarnimi sredstvi …
Skratka, koncilska praksa uničuje tradicionalni nauk in ga nadomešča z novim naukom, odkrito “pastoralnim” in prikrito “doktrinarnim”.
Kardinal Müller govori o “svetoskrunstvu” in “bogokletju”
Kardinal Gerhard Ludwig Müller, nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, je 21. decembra v štirih jezikih prek več medijskih kanalov objavil kritičen odgovor na dokument Fiducia Supplicans, ki kaže na izjemno zmedo, ki vlada v Vatikanu: sedanjega prefekta za nauk vere strogo in javno popravlja eden od njegovih predhodnikov.
V svojem doktrinarnem pojasnilu se nemški prelat ni obotavljal trditi: “Zdi se, da je inovativni ‘pastoralni’ blagoslov nastal ad hoc, da bi blagoslovil situacije, ki so v nasprotju z zakonom ali duhom evangelija.” In vztraja:
“Res je, da je kardinal Fernández v poznejših izjavah za Infovaticano dejal, da se ne blagoslavlja zveza, ampak par.
Toda to je izpraznitev besede njenega pomena, saj je tisto, kar par opredeljuje kot par, prav dejstvo, da gre za zvezo. Težava pri blagoslovitvi zveze ali para je še posebej očitna v primeru homoseksualnosti. V Svetem pismu je namreč blagoslov povezan z redom, ki ga je Bog ustvaril in razglasil za dobrega. Ta red temelji na spolni različnosti moškega in ženske, ki sta poklicana biti le eno meso.
Blagosloviti resničnost, ki je v nasprotju s stvarjenjem, ni samo nemogoče, ampak je tudi bogokletje. Še enkrat, ne gre za blagoslov ljudi, ki živijo “v zvezi, ki je nikakor ni mogoče primerjati z zakonsko zvezo” (FS, št. 30), ampak za blagoslov same zveze, ki je ni mogoče primerjati z zakonsko zvezo. Prav zato je ustvarjena nova vrsta blagoslova (FS, št. 7, 12).
Novega “blagoslova” ni mogoče ustvariti, da bi zadovoljili zgrešeno subjektivnost, opozarja kardinal Müller: “Dejstvo je, da ima blagoslov svojo objektivno resničnost in ga zato ni mogoče po mili volji na novo opredeliti, da bi ustrezal subjektivni nameri, ki je v nasprotju z naravo blagoslova.”
Od tod se sprašujemo, ali ni ideologija kardinala Fernándeza postavljena v “čudežno deželo LGBTQ+” … Ker, nadaljuje kardinal Müller: “Tisti, ki prosijo za blagoslov kot par […], implicitno ali eksplicitno skušajo pred Bogom upravičiti samo svoje razmerje, ne da bi se zavedali, da jih prav njihovo razmerje oddaljuje od Boga.”
In opozarja:
Duhovnik, ki blagoslavlja te zveze, jih s svojimi dejanji predstavlja kot pot k Stvarniku. Zato stori svetoskrunsko in bogokletno dejanje zoper Stvarnikov načrt in Kristusovo smrt za nas, katere cilj je bil izpolniti Stvarnikov načrt.
Zato se nemški prelat zgraža nad dejstvom, da:
… pogumne zagovornike krščanskega nauka obtožujejo, da so rigoristi, ki jih bolj kot odrešenje konkretnih ljudi zanima legalistično izpolnjevanje svojih lastnih moralnih standardov. To je dejansko tisto, kar Jezus pravi navadnim ljudem:
“Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek za svoje duše. Kajti moj jarem je prijeten in moje breme lahko” (Mt 11,28-30).
Apostol to razloži takole: “Zakaj v tem je božja ljubezen, da spolnjujemo njegove zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. Zakaj vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In to je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Kdo pa premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus božji Sin?” (1 Jn 5,3-5).
In zelo pravilno opozarja:
V času, ko lažna antropologija spodkopava Božjo ustanovo zakona med enim moškim in eno žensko, z družino in njenimi otroki, se mora Cerkev spomniti besed svojega Gospoda in Učitelja: “Vstopíte skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki po njej v pogubo hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!” (Mt 7,13-14).
Vir: fsspx.news
