Prefekt dikasterija za nauk vere, kardinal Victor Manuel Fernández, je 18. decembra 2023 objavil izjavo o blagoslovu “neregularnih parov in istospolnih parov”. Ta članek je izvleček iz članka iz revije Dici št. 440.
Kardinal Fernández odgovarja na kritike
Prefekt dikasterija za nauk vere je, ko se je soočil z ogorčenjem, pomnožil razlage in utemeljitve Fiducia supplicans: V tem času so se v časopisu The Pillar 23. decembra, v Religion Digital 24. decembra in v Tagespostu 3. januarja. Nazadnje je 4. januarja podal izjavo, s katero je “pojasnil sprejemanje” izjave z dne 19. decembra.
Ko gremo skozi njegova nerodna pojasnila in neučinkovite utemeljitve, najdemo nekaj biserov. Tako argentinski kardinal priznava, da je ta blagoslov homoseksualnih parov “tema, ki povzroča preglavice”, kot da bi šlo zgolj za reakcijo na oguljeno koleno. Moral bi se naučiti, kaj je visceralna navezanost na nauk in moralo Cerkve.
Na drugem mestu relativizira nasprotovanja svojemu besedilu, jih razvodeni v družbeno-političnem kontekstu in izjavlja, da v nekaterih [afriških] državah, kjer obstajajo “zakoni, ki samo dejanje razglasitve za homoseksualca obsojajo z zaporom, v nekaterih primerih pa z mučenjem in celo s smrtjo, verjetno nekateri škofje, tudi če se s temi zakoni ne strinjajo, želijo obdržati svoje vernike”. Zdi se, da je pojem naravnega prava kardinalu Fernándezu tuj.
V sporočilu za javnost z dne 4. januarja je zapisal, da želi ponuditi odgovor na “razumljive izjave nekaterih škofovskih konferenc” glede Fiducia supplicans. Vendar opozarja, da njihovega odziva “ni mogoče razlagati kot doktrinarno nasprotovanje”, saj je “dokument jasen in klasičen glede zakonske zveze in spolnosti”.
In se od njega ni mogoče “doktrinarno distancirati” ali ga imeti za “heretičnega, v nasprotju s cerkvenim izročilom ali za bogokletnega” – kar je neposreden odgovor na kritike njegovega predhodnika, kardinala Müllerja. Argentinski prelat zlahka prizna, da Sveti sedež lahko “dopušča različne načine uresničevanja”, vendar zavrača vsako “popolno ali dokončno zanikanje te duhovnikom predlagane poti”.
Nato navede, da morajo biti “pastoralni” blagoslovi za pare v neurejenih razmerah “zelo kratki” in ne smejo trajati več kot “nekaj sekund”. V pomoč škofom Dikasterij za nauk vere navaja primer “preproste molitve”, ki bi jo namenili razvezanemu in ponovno civilno poročenemu paru, ki bi prosil za blagoslov, ki bi mu pomagal pri soočanju s preizkušnjami. Tukaj je besedilo:
Gospod, poglej na te svoje otroke, daj jim zdravje, delo, mir in medsebojno pomoč. Osvobodi jih vsega, kar je v nasprotju s tvojim evangelijem, in jim dovoli, da živijo po tvoji volji. Amen.
To “deset ali petnajst sekundno” besedilo ponuja “kanal”, ki lahko vodi k življenju, bolj zvestemu evangeliju, zatrjuje kardinal Fernández.
Iskrenost (ali prevara) kardinala Fernándeza se hitro razblini, ko preberemo izjave drugega kardinala, ki odlično razume, kako je mogoče uporabiti Fiducia supplicans na terenu. Nadškof Bombaja v Indiji, kardinal Oswald Gracias, tesni papežev svetovalec, je za spletno stran Crux povedal, da je v indijski kulturi prošnja za blagoslov in njegovo podeljevanje splošno sprejeta navada:
Nekoč sem srečal [hindujskega] predsednika vlade, ki me je prosil za molitev. Zagotovil sem mu naše molitve in blagoslove,
prizna in doda:
Naša indijska miselnost je tako vključujoča, da vključuje ljudi drugih ver in prepričanj. Vsi iščejo Boga, vsi iščejo resnico, vsi iščejo duhovnost.
In vztraja:
Vsakdo ima pravico do Božje ljubezni in sočutja in nauk o blagoslovih v rimskem dokumentu je naravna posledica tega načela.
Kardinal Gracias je priznal, da je Fiducia supplicans skladna z njegovo lastno pastoralno prakso s skupnostjo LGBTQ+:
V preteklosti sem že povedal in želim to ponoviti, da so del naše družine in da potrebujejo našo pastoralno oskrbo. Spoznal sem jih, ko so prišli k meni, včasih zasebno v moji pisarni. Jezus nikoli ni zavrnil blagoslova …, to je ta zamisel.
Zdi se, da je to avtentična razlaga – moralno ohlapna in doktrinarno sinkretistična – Fiducia supplicans. Psevdo-pojasnila kardinala Fernándeza so dimna zavesa, ki bo le še bolj zaslepila tiste, ki nočejo videti.
Dve verjetni posledici
Zaradi močnih odzivov, ki jih je sprožila Fiducia supplicans, je mogoče verodostojno napovedati dve posledici, ki bosta spremenili podobo njegovega pontifikata, ki jo želi ustvariti Frančišek: 1. Papež bo trčil ob “periferije”, za katere trdi, da jih ljubi bolj kot stare krščanske dežele; 2. konklave, ki ga skrbno pripravlja, morda ne bo potekal po njegovih željah.
- Podoba “papeža periferij” je resno načeta. Kot je bilo namreč 20. decembra zapisano na ameriškem konservativnem spletnem dnevniku Rorate Cæli: “Po Fiducia supplicans je nemogoče ohraniti pretvezo, da Frančišek in njegovi tesni pristaši, ki si prizadevajo za spremembo cerkvenega nauka, predstavljajo ‘periferijo’ proti ameriškim katoličanom” [ali starim krščanskim deželam. op. ur.].
“Pač pa so ‘periferije’ – kraji, kjer Cerkev še vedno raste in uspeva – najbolj odločno zavrnila Fiducia supplicans.” - Kot poudarja Roberto de Mattei v Corrispondenza Romana z dne 10. januarja, je z odzivi na Fiducia supplicans “novo dejstvo, ki nam ponuja ključ za razlago naslednjega konklava, vstop na prizorišče škofov in kardinalov, ki nikoli prej niso javno izrazili svoje osuplosti ali kritike papeža Frančiška”.
Zanimivo je, da so najostrejšo kritiko Fiducia supplicans izrazile prav tiste “periferije”, na katere se je papež Frančišek tako pogosto skliceval kot na nosilce pristnih verskih in človeških vrednot, medtem ko so filozofijo dokumenta odobrile nekatere škofovske konference, na primer belgijska, nemška in švicarska, ki predstavljajo najbolj posvetne škofije, oddaljene od eksistencialnih težav “periferij”.
Vsekakor, ugotavlja italijanski akademik, “se velika večina škofov in kardinalov ni izrekla ali pa so, kadar so se, predlagali razlago Fiducia supplicans v skladu in ne v diskontinuiteti s Katekizmom Katoliške cerkve in s prejšnjim Responsumom Kongregacije za nauk vere z dne 15. marca 2021 o možnosti blagoslovitve istospolnih zvez”.
Vendar pa je to, ugotavlja de Mattei, “za te kardinale in škofe nepremostljiv položaj, tako na doktrinarni kot na pastoralni ravni. Razloge za to dvoumnost je verjetno treba iskati v strahu pred tem, da bi prišli v odprt konflikt s papežem Frančiškom in medijskimi silami, ki ga podpirajo.”
Ta magmatična in zmedena sredina pa ni ‘bergoglijanska’ in z vidika kardinalov predstavlja ‘tretjo’ stran [močvirje], ki niha med dvema manjšinama, ki se bosta soočili na naslednjem konklavu: na eni strani pol zvestih nauku Cerkve, na drugi pa pol zvestih ‘novi paradigmi’. … Dovolj, da lahko sklepamo, da bo naslednji konklave konflikten, ne kratek in morda ne brez preobratov.
Enako mnenje je izrazil Andrea Gagliarducci v Monday Vatican z dne 1. januarja:
Nekateri so opazili, da je pontifikat papeža Frančiška s svojimi dokumenti in protislovji, ki jih najdemo v dokumentih, kakor črna luknja. Trenutno smo priča imploziji pontifikata. Vse, kar je papež zgradil, je v nevarnosti, da se razgradi od znotraj in zaradi ravnanja ljudi, ki jih je poklical na pomoč.
Frančišek je storil vse, kar je mogel, da bi dal svojo obliko Cerkvi. Na začetku tega novega leta vse kaže na dolgotrajne priprave na prihodnjo papeško izvolitev. Če je tako, bo ta zelo kontroverzna. Pričakujte presenečenja.
Prihodnost bo pokazala, kaj se bo zgodilo, in to je le v pristojnosti Boga samega.
Vir: fsspx.news
