Podati želimo naš odziv na okroglo mizo, ki se je odvila 6. marca 2024 v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Skušali se bomo bolj osredotočiti na vprašanja, ob katerih bi se naj udeleženci pogovarjali, saj se nam zdi pomembno podati neke iztočnice za razmišljanje ob njih, tudi zato, da bi določene stvari lažje razumeli. Vsekakor pozdravljamo, da se je o tradicionalizmu in modernizmu sploh na tak način spregovorilo in smo prepričani, da bi bilo še kako potrebno odprto se pogovarjati o teh zadevah tudi v Sloveniji, vendar se hkrati zavedamo, kako se to marsikomu v slovenski cerkveni strukturi zdi, bolj kot nesmiselno, zelo nevarno. Vendar pa se resnica slej ko prej izkaže, zato po eni strani razumemo, da se njen triumf skuša ovirati, po drugi strani pa se nam to zdi trud brez smisla, saj se tega ne da ustaviti in bo resnica na koncu zmagala.
Tradicionalizem in modernizem – razjasnitev pojmov
Prvo vprašanje je govorilo o tem, da naj bi v Cerkvi imeli različne struje in nazore, vendar je tudi spraševalo, ali gre za ustrezno poimenovanje za trenja znotraj Cerkve in tudi po razjasnitvi tega, kaj je modernizem in kaj tradicionalizem, pa tudi o tem, kaj je problem enega in drugega gibanja.
Ko odgovarjamo, je treba najprej povedati, da je to poimenovanje nekoliko poenostavljeno, ki pa je najbrž koristno, da bi razjasnili spopad dveh tokov, ki tečeta in se spopadata zlasti po francoski revoluciji in drugih takratnih revolucijah, kjer je zelo pomembna tudi ameriška. En tok, modernizem, ki ga je sveti papež Pij X. nazadnje označil kot zbirni kanal, ki je bil v rimskih časih znan kot kloaka, vseh krivoverstev ali herezij, predstavlja revolucionarni tok. Drugi, ki ga lahko tudi imenujemo tradicionalizem, pa predstavlja protirevolucionarni tok.
Revolucionarni tok skozi zgodovino
Potreben bo kratki zgodovinski diskurz. Vsekakor se je revolucija, ki je tlela že dolgo časa in se je od časa do časa izkazovala prek krivoverstev, resnično udejanjila v protestantski revoluciji, ki seveda ni bila nobena reformacija. Pri njej se je pravzaprav umorilo mater, saj je se znebilo Kristusove skrivnostne neveste – Cerkve, posledično pa tudi Božje Matere Marije. Avtoriteto Cerkve in njeno učiteljstvo, izročilo in nauk se je popolnoma zavrnilo, hkrati pa se je popolnoma zavrnilo tudi pravo filozofijo in teologijo, ko se je zavrnilo rabo razuma. Vse je postalo subjektivistično in stvar posameznikove (samo)volje ter čustev – načelo “sola fide”. Luther je dejal, da je vsakdo sam svoj papež, škof in duhovnik. Razodetje ni bilo več dvotirno, in sicer v Svetem pismu in ustnem izročilu, temveč samo še v Svetem pismu – načelo “sola Scriptura”. Tu se ne zaveda dejstva, da samega Svetega pisma ne bi bilo brez svetega izročila in svete Cerkve. Sveto pismo se je, čeprav ne nemudoma, skrčilo, da je nazadnje Stara zaveza bila pravzaprav novo-judovska, ko se ni sledilo več Septuaginti (grška Stara zaveza sedemdesetih pismoukov, ki je temeljna tudi vzhodnokrščanskim cerkvam, ločenim in v edinosti z Rimom) in Vulgati (prevodu sv. Hieronima, prevodu, ki ga je tridentinski koncil kanoniziral), ki je v veliki meri temeljila na njej. Iz tega izidejo številni zelo vprašljivi prevodi, zlasti pa se ne več upošteva cerkvenega načela poslušanja, ki seveda ni zavračalo to, da bi kristjani brali Sveto pismo, kolikor je bolj želelo, da bi ga pravilno razumeli.
Cerkev vselej temelji na dejstvu, da je treba verovati to, kar so vedno, povsod in vsi v Cerkvi verovali, na podlagi “vincencijanskega kanona” sv. Vincencija Lerinskega, ki ga je sicer omenil g. Milan Knep, vendar iztrganega iz konteksta. Commonitorium tega cerkvenega očeta je namreč nastal v 5., ne v 4. stoletju, razvoj, o katerem govori svetnik, pa ni takšen, kakršnega nam želijo predstaviti vsi tisti, ki so to vzeli od sedanjega svetega očeta Frančiška. Tudi on je namreč le iztrgal drobec iz njegovih besed, ni pa podal misli sv. Vincencija v kontekstu, vendar bomo o tem še kaj rekli. Vsekakor lahko vidimo pri tem duhovniku in drugih podobnih, kako vzvišeno gledajo tako na svoje sobrate, ki mislijo drugače, še bolj pa na verno ljudstvo, ki ga obravnavajo kot neko nerazmišljujoče govedo, ki bi se moralo ravnati tako, kakor pravi on in njemu podobni. Tu potem pridemo do tistega, kar se je pričelo z Luthrom in pajdaši (pravzaprav Luther ni bil inovativen, saj je temeljil na Janu Husu, ki je temeljil na Wyclifu), kjer se pravzaprav na podlagi načela “sola fide” pride do opravičevanja vsega mogočega, v potrditev tega, da je revolucija vselej tudi gnostična, saj se lahko in sme grešiti, važno je le, da se še močneje veruje: “Pecca fortiter, sed crede fortior.” – “Zelo močno greši, a še močneje veruj.” Glede (slabe) filozofske podlage je sicer treba povedati, kako je Luther sicer temeljil na Viljemu iz Ockhama in njegovem nominalizmu, ki je izšel iz zavrnitve zdrave katoliške filozofske podlage zlasti sv. Tomaža Akvinskega, a tudi sv. Bonaventure in ostalih.
Na tovrstnem revolucionarnem humusu so potem prišle na vrsto revolucije 18. stoletja s svojimi načeli, kjer je ameriška prinesla še liberalistično miselnost, zaradi izvora poimenovano amerikanizem. Vemo, kako so se uveljavila razna revolucionarna načela, kot recimo tri načela francoske revolucije – svoboda, enakost in bratstvo, pa tudi nacionalizem in podobno, kar se je izpričalo potem v revoluciji 1848. Na tej podlagi se je potem izoblikovalo še vse drugo, tudi komunistična in seksualna revolucija. Modernizem je v Cerkvi tako pobral vse, kar je bilo revolucionarnega in zadevo peljal naprej. Različni papeži so to obsodili z najvišjo učiteljsko avtoriteto, kot recimo bl. Pij IX. V svojem Syllabusu, torej zbirki zmotnih prepričanj, Leon XIII. na več krajih, nadvse ostro pa seveda sv. Pij X., katerega morda najbolj znano delo je okrožnica Pascendi Dominici Gregis. Papež Pij X. je tako pomenil začasni konec odkritega modernističnega udejstvovanja, ki je skušalo v Cerkev vpeljati vsa revolucionarna in modernistična načela, vendar pa je sam modernizem še vedno deloval naprej, in sicer podtalno.
Revolucija in protirevolucija ter izročilo
Iz pregleda tega, kako je prišlo v končni fazi do spopada med pravo vero, ki je tako lahko le tradicionalna, torej tradicionalizmom, in pa modernističnimi težnjami (v preteklosti je bilo imenovano liberalizem, zlasti pod Leonom XIII.), torej modernizmom, ki ni nič drugega kot sprejetje revolucionarnega toka, se stvari že izčiščujejo. Ta tok se je razbohotil s štirimi revolucijami. Imamo namreč protestantsko revolucijo kot prvo, potem francosko kot drugo, s katero so bile povezane tudi ostale, komunistično revolucijo kot tretjo ter seksualno revolucijo kot četrto. Vse skupaj gre potem proti peti revoluciji, katere jasni obrisi se že kažejo v naših časih, prišlo pa naj bi do pravzaprav na glavo obrnjene religioznosti, v popolnem nasprotju s katoliško, ki je in bo v svojem bistvu satanistična. Revolucije lahko imenujemo sicer tudi prevrat. Revolucija je vselej gnostična, kakor smo že rekli, in je bila navzoča že v Jezusovih časih, kjer so glavne struje v judovskem ljudstvu namesto pravega izročila, ki je lepa beseda za tujko tradicijo (tradere = izročiti, traditio = izročilo) postavili neka svoja izročila oz. razlage, ki so pravzaprav bile v tem, da so skušali na zunaj sicer izpolniti vso postavo in preroke, v resnici pa so samo iskali, kako bi samo prišli čim bolje skozi, ne da bi bila potrebna prevelika žrtev. Lahko rečemo, da vse temelji iz ene ali druge poti človeštva, ki sta opisani v začetku Svetega pisma – Abelova ali Kajnova pot. Izročilo ali tradicija s Kristusom postane vse tisto, kar je Bog razodel po Sinu (Heb 1,1) in so apostoli videli in slišali (1 Jn 1,1).
Počasi že dobivamo odgovor na to, kaj je to izročilo ali tradicija, v svojem bistvu pa gre za sprejetje Božje Besede ali Logosa, Kristusa samega, ali za njeno zavrnitev, tudi v smislu popačenja ali sprevrnitve.
Dva vira Božje besede, torej razodetja
Izročilo je pravzaprav sama Božja beseda, ki ima dva vira – Sveto pismo in ustno izročilo, vendar pa Svetega pisma ni brez svetega izročila ali tradicije, saj je Cerkev v svojem izročilu šele naredila in potrdila svetopisemski kànon, zbirko spisov ali knjig Stare in Nove zaveze. Brez izročila ali tradicije nihče, niti protestanti ne bi imeli Svetega pisma. Tako recimo lahko Markov evangelij imenujemo tudi Petrov evangelij, Lukov in Apostolska dela pa Pavlov, saj sta ta dva učenca vse prejela od obeh apostolov. Načeloma se je razodetje kot tako končalo ne z našim Gospodom, temveč s smrtjo zadnjega apostola, sv. Janeza Evangelista. Sv. Irenej Lyonski, ki je bil doma iz Smirne v današnji Turčiji, je kodificiral, da se izroča Apostolsko izročilo (Traditio Apostolica), kasneje pa je zgoraj omenjeni cerkveni oče, sv. Vincencij iz Lerinsa sredi 5. stoletja (450) postavil t. i. vincencijanski kanon. Izročilo torej ni nič drugega kot to – vera Cerkve, kakršna je vedno bila. Vero se vselej izroča, tudi naša civilizacija pa je še do pred kratkim bila predvsem ustna ali oralna, pa se je stvari pripovedovalo, poslušalo, slišalo in predalo naprej, vemo pa tudi za vero, da je iz poslušanja. Sveto pismo kot takšno ni nič brez avtentične razlage Cerkve, ki nam pove, kako se prav razlaga besedilo. Do nas je prišlo razloženo tako, kakor se je vedno razlagalo, skozi stoletja pa so se stvari le še poglabljale in dodajale sicer veljavni razlagi. Izročilo kot kriterij je recimo podal tudi največji vzhodni cerkveni oče, sv. Bazilij Veliki. Podobno velja za nauk Cerkve, katoliški nauk. To vse je Cerkev skoraj dva tisoč let vestno ohranila in obdržala, če se pa kaj od tega razlikuje, je to potrebno zavreči, kakor pravi Timoteju že sv. Pavel. Namreč – ni drugega evangelija, drugega oznanila kot samo to, kar so apostoli sami prejeli in predali naprej. Nova judovska vera in krivoverstva (med njimi tudi islamsko) so se vselej borila proti temu. V mošeji El aksa na tempeljski ploščadi piše, da oni zavračajo krščanskega Boga. Med drugim – nimamo izročila z veliko in tistega z malo začetnico, temveč je samo eno izročilo. To izročilo je vera Cerkve, je, po sv. Marku, “nov nauk z oblastjo”, je “novo vino” (ker je pač Nova zaveza).
Revolucionarni boj proti Cerkvi in Bogu
Sv. Pij X. je revolucijo opredelil kot delovanje, da bi sveti Cerkvi čim bolj odvzeli vpliv na civilno družbo. Če povzamemo, je protestantska revolucija, kakor je dejal v enem od govorov papež Pij XII.: “Kristus da, Cerkev ne.” Za njo pride francoska revolucija z ostalimi, kjer ostane neki oddaljeni bog, ki se pa ne zanima za našo usodo in ne vpliva na svet (lahko je sprožitelj procesa, a ga potem ni več zraven), ki je revolucija: “Bog da, Kristus ne”. Iz tega se razvije novoveška miselnost, ki prinese nacionalizem (revolucija 1848), evolucionizem, liberalizem, socializem, marksizem in komunizem in podobno – novoveška miselnost, ki temelji na novoveški filozofiji, pa tudi, kot smo rekli, na nominalizmu. Vse to preraste v tretjo revolucijo, ki je potem nazadnje komunistična, tisto, kar papež Pij XII. imenuje: “Brezbožni vzklik, da je Bog mrtev oz. da Bog sploh nikdar ni obstajal”. Na tej isti podlagi se razvije tako modernizem, iz katerega nato nastane neo-modernizem.
Kaj je modernizem?
Če na kratko rečemo, kaj je to modernizem, potem je to prepričanje, da je vse treba jemati in razlagati v luči trenutnega časa, miselnosti, pojmovanja – moderno = modo hodierno, kar pomeni “na današnji ali sodobni način”. V središču je človek s svojo lastno pametjo, ki hoče zaobjeti, zaobseči, razložiti vse in za to ne potrebuje Boga. Človek ve bolje od Boga, Bog mora poslušati človeka in mu vse dopustiti ter dovoliti. Temu duhu časa (znani “Zeitgeist”) je potrebno prilagoditi vse, od nauka do vere in razlage ter seveda bogoslužja ali liturgije. Brez težav v tem vidimo težnje racionalizma in podobnih miselnosti. Modernizem zagovarja primat ali prvenstvo politike nad vero – kar je trenutno aktualno, ima prednost pred tistim, kar je vera vedno učila in razlagala. Tako Cerkev ne več uči sveta (ni, kakor pravi okrožnica papeža Janeza XXIII., mati in učiteljica – Mater et Magistra), ampak svet uči Cerkev, zato se vse prilagaja liberalističnemu, marksističnemu in podobnim pogledom. Tako pridemo tudi do tega, da se sicer skuša prilagajati, a vsaj ohraniti neki moralni nauk, kar vidimo pri papežih Pavlu VI., Janezu Pavlu II. in tudi Banadiktu XVI., vendar pa je moralno življenje v resnici posledica vere in ne obratno, zato na koncu odpade tudi neka tradicionalna morala. V nekem času, ko je recimo bil papež Pij XI., se je že v svetu razplamtel boj za čim manj rojstev in kontracepcijo, tako naravno kot umetno (na kar se je odzval z okrožnico Casti connubii), tako da je Pavel VI. s Humanae Vitae že zvonil po toči in ga ni nihče več poslušal. Prva seksualna revolucija s feminizmom je namreč bila že ob 1. sv. vojni, še zlasti pa po njej. Marija v Fatimi je svarila tudi pred njo, ne samo pred komunizmom. Potem se je še bolj razplamtela v 4. revoluciji, ki se jo pravilno imenuje seksualna, ki je potem prišla do tega, kar imamo danes.
Težava ne spopadanja z glavnimi ideologijami
Ker so danes aktualne vse te teme, ki izhajajo iz te zadnje revolucije, niti ni čudno, da se modernistično usmerjeni pastirji v Cerkvi ukvarjajo prvenstveno z njimi, ne pa z ohranitvijo in izročitvijo prave vere. V Cerkvi se je, resnici na ljubo, revolucija razbohotila z zadnjim koncilom in še posebej po njem. Kakor se je uresničila revolucija po pretkanosti in še čem organizirane peščice ljudi s podporo revolucionarnih sil v svetu (pri nas komunistična), tako se je tudi v Cerkvi modernistična. Dva kardinala, med njima prefekt Sv. Oficija (kasneje Kongregacije za nauk vere, danes dikasterija), Alfredo Ottaviani, sta papeža Janeza XXIII. opozorila, da se je potrebno spopasti na 2. vatikanskem koncilu zlasti z dvema vprašanjema – vprašanjem komunizma in vprašanjem amerikanizma, ki ni nič drugega kot ameriški liberalizem. Spopadli se niso z nobenim od obeh, zato pa sta potem v pokoncilski Cerkvi ti miselnosti prevladali. Primer amerikanizma je recimo zmota verske svobode. Žal tako ne gre le za struje, ampak za nasprotujoče si in med seboj vojskujoče se težnje, kakor je bilo moč že razumeti.
Tradicionalni katoličan hoče verovati in obhajati vero ter bogoslužje kot vselej in povsod, ostali želijo vero prilagajati in jo prikrojevati, najmanj kot je – sklepati nemogoče kompromise. Za liturgijo in vse se ne uporablja več tradicionalnih metod, temveč revolucionarne, liturgijo pa se napade zato, ker gre za moljeno dogmo – v bogoslužje oblikovan pravi nauk Cerkve. Ko se potem reče, da se blagoslovi par, ne pa grešne zveze, je kot bi rekel, da se blagoslovi samo obe kolesi ne pa celega kolesa. Pridemo do teh absurdov, kjer pa zadnji papež ni nekega dne kar padel z neba, ampak so ga njegovi predhodniki v marsičem že prehiteli, ker so prav tako imeli napačne miselne temelje – brez resnično katoliške miselnosti in filozofije ni mogoče niti ohraniti pravega nauka. Za skoraj vsako grobo narejeno zadevo papeža Frančiška že najdemo primer pri njegovih predhodnikih. Ne moremo torej priti do nekih heglovskih sintez ali na popuščanje na podlagi personalizma, ki je glavna podlaga konservativnih moralistov, da bi bil volk sit in koza cela. Papež Pij X. je zato pravilno izjavil takole:
Pravi prijatelji ljudstva niso ne revolucionarji ne inovatorji, temveč so to tradicionalisti.
Kaj pa konservativci?
Omeniti pa moramo tudi neke vrste poskus srednje poti, ki je konservatizem. Konservativec je v bistvu prav tako revolucionar, vendar -če uporabimo podobo avtomobila – vozi v drugi prestavi, namesto v peti ali šesti. Nevarno je, ker potem tovrstni ljudje prav tako služijo revolucionarnemu toku, a sklepajo kompromise v smislu teze, antiteze in sinteze prej omenjenega Hegla, pa skušajo doseči ravno to, kar je bilo rečeno. Skratka, želijo združiti nezdružljivo in to ponuditi kot prebavljivo. Še več kot to – hočejo reči, da gre za prav tako dobro hrano, kakršna je vselej bila. Če vse to naobrnemo na moljeno dogmo, torej na liturgijo, potem lahko rečemo, da imamo po tradicionalno pojmovanje, po katerem je bogoslužje ali liturgija tisto, ki je izročeno in organsko raste, nasprotno pa ga je možno po človeško iznajti in izdelati ter prilagoditi in oblikovati.
Glede organskega oblikovanja in rasti liturgije priporočamo delo avstralskega benediktinskega meniha in liturgista Alcuina Reida Organski razvoj liturgije – le eno od del, ki so za katoliškega duhovnika in laika dosti bolj koristna od raznih posvetnih časopisov in njihovih prilog, nobelovcev in podobnih. Hitro lahko ugotovimo, katero bogoslužje se je zares razvijalo, v pravem pomenu besede, katero pa je obstalo v času. Bogoslužje papeža Pavla VI. v celoti, torej ne samo sveta maša (kakor tudi zakonik in katekizem), je okostenelo in je obstalo v 60-ih letih 20. stoletja. Ne nagovarja nikogar, posebej ne kasnejših pokoncilskih generacij. Tudi zadnji koncil nikogar v resnici ne zanima in ne nagovarja. Nagovarja vera vseh časov, kakor tudi bogoslužje vseh časov, zlasti sveta maša. Gre za bogoslužje, ki se je razvilo na podlagi prave vere in načel ter raslo v smislu, da se je tudi s pomočjo bogoslužja določene dogme ali verske resnice ljudem pokazalo in tako v njihovih mislih in srcih utrdilo, hkrati pa tudi delovalo proti zanikovalcem teh naukov in dogem. Dajati ljudem zdravo hrano in pijačo ni enako kot dajati jim, če povemo s prispodobo, kokakolo in čips.
