Škof Vitus Huonder, ki je umrl na velikonočno sredo, ne bo pokopan v svoji nekdanji škofiji Chur, ampak v Écônu. Ta izbira je bila škofiji sporočena leta 2022, nato pa je bila nekaj dni pred smrtjo škofa Huonderja ustno ponovljena škofu Josephu Marii Bonnemainu iz Churja in p. Davidu Pagliaraniju, generalnemu predstojniku Bratovščine svetega Pija X. (FSSPX). Želel je biti pokopan zraven nadškofa Marcela Lefebvra, ki je toliko pretrpel za Cerkev.
Pot v FSSPX
Škof Huonder je na zahtevo Rima začel odkrivati Bratovščino. Tu je zapisano, kako je o tem spregovoril med intervjujem na kanalu Certamen na YouTubu:
Pismo je poslal takratni prefekt rimske Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Müller, in sicer z dopisom z dne 9. januarja 2015, v katerem mi je naročil, naj začnem dialog s predstavniki Družbe svetega Pija X. Namen je bil vzpostaviti prijateljski in medosebni odnos s skupnostjo. Hkrati pa naj bi obravnavali tudi doktrinarna vprašanja Cerkve. To so bila vprašanja, povezana z dokumenti Drugega vatikanskega koncila (1962-1965), pa tudi vprašanja, povezana z izjavami Rima iz preteklih let. Posebej naj bi bila omenjena vprašanja v zvezi z liturgijo, zlasti glede pristne rimske svete maše. Ostale teme so se nanašale na razumevanje Cerkve, ekumenizem, odnos med Cerkvijo in državo, medverski dialog in versko svobodo. Od 9. aprila 2015 je to pooblastilo vodilo k rednim stikom z FSSPX, tako z generalnim predstojnikom kot z drugimi predstavniki.
Ti stiki so škofu Huonderju omogočili, da je Bratovščino spoznal od znotraj in ne v skladu s podobo, ki ji jo dajejo mediji. Prav tako so mu omogočili, da se je seznanil s spisi nadškofa Marcela Lefebvra in poglobljeno preučil doktrinarne razloge za boj, ki ga je nadškof vodil od koncila do svoje smrti.
Ko so ti stiki napredovali, sem se poglobil v življenjepis in spise ustanovitelja FSSPX, nadškofa Marcela Lefebvra. Tako sem se vse bolje seznanjal s teološkimi argumenti, skrbmi in cilji FSSPX.
Tako je škof Huonder leta 2019, ko je moral končati službo škofa ordinarija prosil, da bi lahko zadnja leta preživel na inštitutu Sancta Maria v Wangsu, k čemur ga je izrecno spodbudila papeška komisija Ecclesia Dei.
Kriza vere
Ti stiki z FSSPX so škofu Huonderju dali nov pogled na svet in ga pripeljali do resnične retraktacije.
Zaradi stikov z FSSPX, študijem njene zgodovine in poglabljanja v teološka vprašanja sem dobil novo perspektivo. Gre za nov pogled na zadnjih 70 ali 80 let življenja Cerkve. Lahko govorimo o retractatio, o novi presoji stanja vere v času koncila in po njem. Postalo mi je bolj jasno, zakaj je Cerkev prišla do tega, kar je danes. Danes, leta 2023, je Cerkev v eni največjih kriz v svoji zgodovini. Gre za notranjo krizo, ki zajema vsa področja življenja Cerkve: nauk, liturgijo, pastoralo in upravo. Gre za globoko krizo vere. Kdor se poglobi v zgodovinski razvoj in življenje FSSPX, se nehote sreča z vzroki in koreninami te krize. FSSPX je namreč v določenem smislu otrok te krize. Tak je, ker se je njegov ustanovitelj želel z ustanovitvijo te ustanove odzvati na krizo in tako pomagati Cerkvi.
Kriza maše
Odkril je tudi, da je v samem središču te krize vere drama Kalvarije. Ko je škof Huonder začel vsak dan darovati sveto mašo vseh časov (kot ji je rad rekel nadškof Lefebvre), je odkril, da maša ni le liturgično dejanje, ampak tudi izpoved vere, vere vseh časov.
Tradicionalna rimska liturgija je enakovredna veroizpovedi. Njena vsebina se ne sme spreminjati. Zato je ni mogoče prepovedati. Papež Pij V. ni ustvaril ničesar novega. Nasprotno, potrdil je legitimnost izpovedovanja vere v tej obliki liturgije. Potrjuje pristnost te vere. Verniki ne morejo biti nikoli prikrajšani za takšno dobrino. To, kar se je zgodilo po Drugem vatikanskem koncilu z namerno ukinitvijo tradicionalne sv. maše, je krivica in zloraba pooblastil.
Kriza v Cerkvi
Od takrat dalje je škof Huonder z veliko jasnostjo zaznal resničnost položaja Cerkve. O tem ni okleval javno spregovoriti, tako med pridigami kot med intervjuji, ki so se prenašali prek interneta. Tu je tisto, kar je zaupal Certamenu:
Danes, leta 2023 – k temu bi se rad še vrnil – je Cerkev v eni največjih kriz v svoji zgodovini. Gre za krizo znotraj Cerkve. Zajema vsa področja življenja Cerkve: oznanjevanje, liturgijo, pastoralo in upravo. Gre za globoko krizo vere. To je bila naša ugotovitev. Zdaj pa vprašanje: Kako to krizo premagati? Naj takoj povemo, da obstaja samo en način za izhod iz krize: vrnitev k tistim vrednotam in prepričanjem, ki jih je človek zapustil, zanemaril ali nezakonito zavrgel. Gre za to, da moramo pretehtati razvoj zadnjih 70 let in ga revidirali. Cerkev potrebuje prenovo v svojih glavah in članih. Zlasti potrebuje prenovo hierarhije, prenovo episkopata in nujno vrnitev k zakramentalnemu in liturgičnemu življenju. Zakramentalno življenje in duhovništvo – hierarhija – sta tesno povezana.
Velika rana
Papež Benedikt XVI. je imel pogum izjaviti, da tradicionalna maša v resnici nikoli ni bila prepovedana. Toda njegov naslednik je z ukrepi, določenimi v Traditionis Custodes, preklical motuproprij Summorum Pontificum. Tukaj je zapisano, kako odločno je škof Huonder ocenil te ukrepe proti tradicionalni liturgiji:
[Ti] ukrepi niso nič drugega kot lov na tiste vernike, ki imajo razlog, da v tej liturgiji prepoznavajo pravo in izvirno bogoslužje rimske Cerkve. Brezsramno se ne upošteva, da imajo pravico prejemati zakramente v obliki, ki se je prenašala skozi stoletja. Gre za isto predrznost, ki je prevladovala po koncilu in ki je takrat povzročila toliko trpljenja.
Škof Huonder se je v ganljivi prošnji obrnil na samega svetega očeta:
Papeža bi rad vprašal, zakaj jemlje kruh otrokom? Kaj ga spodbuja, da jih pusti stradati? Kaj ga spodbuja, da jih pusti umreti? Ker imajo pravico do te hrane – poudarjam: do te hrane – poudarjam: imajo pravico. To je hrana, ki so jo jedli njihovi očetje in jo prenesli naprej njim. To ni njihov lastni recept. Niso ga sestavili sami – tako rekoč samovoljno. Prejeli so ga od tistih, ki so ga zvesto posredovali naprej. Zakaj jim ga papež jemlje in jih pušča stradati? Zakaj jih hoče prisiliti v nekaj, kar jim je tuje? Naš Gospod je rekel: Je mar med vami kdo, ki bi ga njegov sin prosil za kruh, pa bi mu dal kamen? Ali če bi ga prosil za ribo, mu bo dal kačo? (Mt 7,9-10 in Lk 11,11-12). Tu niti ne gre za to, da papež nekaj daje, ampak da svojim otrokom nekaj jemlje, nekaj bistvenega: sveto daritev maše očetov.
Zahteva po pravičnosti
Defunctus adhuc loquitur – Mrtvi še vedno govori.
Te besede svetega Pavla Hebrejcem je mogoče uporabiti za škofa Huonderja po njegovi smrti. Tu je pravzaprav sklep, ki ga je sam potegnil iz svojega odkritja FSSPX:
Vrnil sem se k 9. januarju 2015, k rimskemu pismu, ki je odredilo začetek pogovorov s predstavniki FSSPX. Kljub neugodnim okoliščinam sem to pooblastilo izpolnil – in ga še vedno izpolnjujem. Zato bi rad zaključil s prošnjo cerkvenim oblastem. Iščem pravico za Bratovščino svetega Pija X. Študija njihovega položaja zahteva to prošnjo. Primerno bi bilo, da bi se Cerkev tej družbi, tako kot v drugih primerih, opravičila. To je bilo storjeno celo v primerih navideznih grobov. Ne gre za fantome, temveč za žive ljudi, za duše, ki imajo pravico do pastoralne oskrbe, ki jim jo je Cerkev priznala pred koncilom in ki kot trajna zahteva obstaja tudi po njem. Ne gre za privilegij ali indult; gre za pravico.
Prav bi bilo, da bi cerkvene oblasti skupaj s tem opravičilom izrazile hvaležnost za delo SFSPX in izrazile spoštovanje do tega globoko katoliškega dela brez kakršnih koli “če” ali “ampak”.
Vir: fsspx.news
