Minilo je že kar nekaj časa, odkar smo podali naš odgovor na prvo vprašanje in širše tistih vprašanj, ki so bila poslana za okroglo mizo pogovora o »tradicionalizmu« in modernizmu. Dobro je iti naprej še k ostalim vprašanjem. Drugo se je glasilo takole: “Kdaj se je pojavil tradicionalizem kot gibanje? Kakšna je slovenska izkušnja z prenovo bogoslužja po 2. vatikanskem koncilu in kako se razlikujemo od tujine?”
Tradicionalizem kot gibanje
Tradicionalizem se nikdar ni pojavil kot gibanje, če tako mislimo boj za tradicionalno bogoslužje in zakramente, tradicionalni nauk, moralo in podobno. Navadno se splošno kot tradicionalizem kot gibanje označuje, čeprav je to v bistvu napačno, tisto smer 19. stoletja, ki je nastopila kot odgovor na revolucijo – predstavniki De Maistre, De Bonald itd. V resnici smemo govoriti pri teh predstavnikih za protirevolucionarje in jih ni tako malo. Ker se jih precej slabo pozna, kakor se je izkazalo tudi v Šentvidu, se jih površno označi, v resnici se v njihovo misel ne poglablja. Vsekakor se pa lahko potegne vzporednice. Na subverzivnost v Cerkvi so namreč vselej odgovarjali tisti, ki so zavračali zmote, zato pa se že vsaj iz let po drugi svetovni vojni odgovarja z izročilom, torej tistim, kar vedno velja. Več kot normalno je tako najti ljudi, ki so to počeli v 19. stoletju in kasneje, ker so se določene stvari že dogajale. Tu pa ne gre za neposredni odgovor na modernizem ali na neomodernizem, temveč zlasti na liberalizem in podobna gibanja. Modernizem se je kot zbir vseh herezij, kakor smo rekli, da ga je označil sveti papež Pij X., pojavil šele proti koncu 19. stoletja, pa ga je nato isti papež na zunaj sicer zelo uspešno zatrl. Modernisti so se potuhnili in potem počasi prodirali subverzivno preko določenih gibanj, ki so obstajala, kar je veljalo tudi pri nas, kot bomo videli.
Kot rečeno, se je tista subverzivnost, ki se je potem po zadnjem koncilu razbohotila, pričela predvsem kazati po drugi svetovni vojni. Dokler se pa stvar ni razbohotila, kakih konkretnih uporov in odgovorov ni bilo. Kot povsod, se je tudi pri nas našlo nekaj ljudi, duhovnikov in vernikov, ki so se uprli, to pa se je zgodilo po liturgični revoluciji. Žal se od začetka, torej od leta 1955, ko je že prišlo revolucionirano velikonočno tridnevje, ki so ga za hrbtom močno bolnega in zato šibkega papeža Pija XII. že naredili isti revolucionarji, ki so tudi kasneje izpeljali bogoslužno revolucijo. Med drugim so naredili tudi nov prevod psalmov v brevirju, da bi bil slednji drugačen od prejšnjega in bi več ne uporabljal svete Vulgate sv. Hieronima. Vidimo, kako je Cerkev imela tako v čislih ta latinski prevod Svetega pisma, da ga je na tridentinskem koncilu celo na neki način kanonizirala. Na Slovenskem smo tako ali tako že imeli kar nekaj časa spregled za obhajanje določenih obredov in zakramentov brez težav tudi v narodnem jeziku, vse skupaj pa je bilo torej natančno prevedeno v slovenščino. Določeni deli obredov so seveda še bili v latinščini, sicer pa v narodnem jeziku. Zanimiva je bila tista opazka o črnih obrednih oblačilih, ki jo je podal g. Knep, pa bomo na to odgovorili z enim ekumenskim in z enim stvarnim odgovorom. Ekumenski odgovor je v tem, da tudi vzhodni razkolniki za pogreb in določene maše uporabljajo črna bogoslužna oblačila. Stvarni odgovor je pa v tem, da se ljudje ob pogrebu ne oblečejo v vijolično, ampak v črno barvo. Tu seveda drži, da se za spokorne čase uporablja vijolično barvo, pogreb pa je spokorno opravilo, vendar pa se že zelo dolgo, vsekakor več kot tisoč let, uporablja črno barvo za najvišjo stopnjo spokornih obredov, kamor pogreb pač spada.
Odziv v Sloveniji in svetu
Kako so se torej odzvali na nove obrede, ki so jih vsilili od leta 1970 naprej? Sprva so nekateri so “po starem” smeli maševati, ker so bili starejši, kasneje je kak duhovnik maševal s spregledom ali indultom. V Sloveniji nato dolgo časa ni bilo nikogar, ki bi maševal tradicionalno sv. mašo. Med raznimi temi spregledi je mogoče najbolj znan v svetu t. i. “Spregled Agathe Christie”, ki je veljal za Združeno kraljestvo, drugod pa ni bilo nič. Najbolj znani upornik, okoli katerega so se nato zbrali številni drugi, je bil seveda ustanovitelj Duhovniške bratovščine sv. Pija X., nadškof Marcel Lefebvre, o katerem si lahko podrobneje preberete drugod na naši spletni strani. Brez njega se stvari gotovo ne bi na bolje premaknile niti na ravni škofij kot takih. Tako je sčasoma tudi v Sloveniji kak duhovnik mogel dobiti spregled za maševanje, a seveda to ni pomenilo redne oskrbe z ostalimi tradicionalnimi zakramenti. Tudi to je sicer potihnilo in je v resnici bil nekaj časa edino mašnik Podržaj, ki je maševal za majhno skupinico ljudi in jim podeljeval zakramente – birmali so se seveda v kapelah in cerkvah FSSPX v kateri od sosednjih držav. Kasneje se je iz tega prišlo do odločitve, da se postavi večjo kapelo, in sicer v okviru same Bratovščine. Tako je prišlo do najprej manjše, potem pa večje kapele na Verdu, ne smemo pa pozabiti na kapelo v Mariboru. Tudi o vsem tem si lahko podrobneje preberete na naši strani.
Drugače se je neke vrste gibanje v Sloveniji začelo leta 2013, ko je hkrati začel nastajati tudi blog “Ad Dominum”, ki ga je ustvarjala majhna skupina prijateljev in somišljenikov. Tradicionalne sv. maše so se organizirale najprej občasno, nato pa na mesečni ravni. Najprej med tednom, nato pa so to postale nedeljske maše. Pristopili so določeni duhovniki, ki so maševali in spovedovali. V okviru tega se je zgodila tudi tradicionalna poroka, težava pa je bila, da se ni kazala možnost drugih zakramentov, zlasti ne svete birme. Morda se kdaj kaj od tega zgodi, vendar stvar ni redna in vselej so velike težave za karkoli. Po Traditionis Custodes je nekaj tega ostalo, nekaj pa je skopnelo, saj je papež Frančišek stari obrednik uradno “prepovedal”. Izven okvirov Bratovščine sv. Pija X. tako še vedno ni redne tradicionalne zakramentalne oskrbe, resničnost je pač takšna.
Po 2. vatikanskem koncilu bogoslužje ni bilo prenovljeno ali reformirano, temveč na novo narejeno. Ljudem sicer marsikaj ni bilo všeč, vendar so se zaradi slabega razumevanja pokorščine uklonili volji pastirjev. Tako se je sprejelo vsiljeno novo bogoslužje, poleg novega bogoslužja pa je prišel tudi nov nauk. Modernizem je, kakor drugod, prodrl tudi v Sloveniji po krščanskem socialnem gibanju in nekaterih profesorjih na Teološki fakulteti, ki so promovirali zmotne ideje (France Ušeničnik je denimo promoviral novotarije in arheologizem v Katoliški liturgiki). V Sloveniji smo že imeli dovoljenje obhajanja nekaterih zakramentov in zakramentalov v ljudskem jeziku, kakor smo povedali, to dovoljenje pa je bilo prisotno tudi drugod. Vendar so nekateri skušali vse to izkoristiti, da bi prišlo še do sv. maše v ljudskem jeziku. Kot drugod, se je tudi pri nas ljudi k temu nagovarjalo, češ da bodo tako sv. mašo bolj razumeli in sodelovali, vendar je bila nato resničnost povsem drugačna. Še v šestdesetih letih 20. st. so začeli graditi moderne cerkve, ki so nato postajale le še grše, iz ostalih cerkva pa se je vrglo t. i. obhajilne mize (balaustre ali obhajilne ograje), podrlo in preuredilo se je mnoge prezbiterije, premikalo tabernaklje na stran in podobno. Kot zgled je lahko recimo ljubljanska stolnica, kjer so porušili glavni oltar in določene elemente pahnili k steni, iz oltarne menze pa naredili pokoncilski daritveni oltar, kakor ga je v Angliji zagovarjal Cranmer. Podobno se je dogajalo seveda po drugih cerkvah. Obhajila se ni več prejemalo v vrstah kleče, temveč v koloni in stoje, kmalu so začeli propagirati tudi obhajilo na roko, za kar so izsilili tudi indult iz Rima (kar je izzvalo buren odziv pri nekaterih duhovnikih). V mašo so dali vse tiste elemente, kakršne so dajali tudi drugod. To so bili elemente hipijevstva, politike in drugih zadev 60-ih in 70-ih let, tako pa je tudi ostalo in ni pravzaprav nič novega v novi maši. Cerkve so se pričele masovno prazniti, veliko posvečenih je zapustilo vrste, bogoslovja so se tudi izpraznila. Zadnje velike generacije posvečenih so bile v začetku 70-ih let 20. stoletja, nato vse manj in manj, da bi prišli na današnje številke, kjer je v enem bogoslovju (v Mariboru so ga morali zapreti) manj kot dvajset kandidatov za duhovništvo – pred dvajsetimi leti jih je bilo še več kot 60 v dveh bogoslovjih. Tudi redovnih poklicev je bilo vse manj.
Ne govorimo o eni ali drugi skrajnosti. Če rečemo, da je t. i. tradicionalizem ena skrajnost, potem nismo razumeli nič, ker gledamo na zadevo z očmi politike moderne države, ki se je razvila iz francoske in ameriške revolucije. Leva in desna so francoski stanovi, kjer so bili žirondinci in jakobinci, oboji pa le dve strani ene in iste revolucionarne medalje. Kakor je dejal De Maistre, pri proti-revoluciji ne gre za revolucijo v obratni smeri, temveč za nasprotje revolucije. Še enkrat bomo torej rekli, da se je potrebno upreti revolucionarnemu prevratu v Cerkvi, ne pa za malo bolj konservativno, a vendarle revolucijo.
