Bratovščina svetega Petra (FSSP) je bila ustanovljena kot odgovor na škofovska posvečenja v Ecônu leta 1988. Sledi kratka predstavitev stanja Bratovščine svetega Petra (FSSP), ki jo je septembra 1993 pripravilo nekaj nekdanjih bogoslovcev te Bratovščine. Govori o mnogih doktrinarnih in praktičnih problemih te organizacije in njenega semenišča v Wigratzbadu v Nemčiji, ki jih spremljajo že od ustanovitve pa do danes.
Uvod
Bratovščina svetega Petra je v več kot desetih letih svojega obstoja več kot jasno pokazala, da želi sedeti tako na stolčku izročila kot modernizma. Težko rečemo, da svoj apostolat gradi na trdih temeljih, ko pa poskuša služiti dvema gospodarjema.
Ta kompromis, ki si ga je FSSP naložila sama, ima katastrofalne posledice zaradi dejstva, da ima ta organizacija zvezane roke. Za podeljevanje mašniškega posvečenja svojim članom je namreč odvisna od modernističnih in liberalnih škofov. Seveda pa ni pametno kritizirati modernizma in liberalizma škofa, od katerega želiš prejeti mašniško posvečenje.
Nadškof Lefebvre je že leta 1989 dejal, da bo Rim skušal tradicionaliste zvabiti pod modernistični nadzor. Bratovščina svetega Petra je orodje za to. Rim jim “dovoljuje” tridentinsko mašo tako pogosto in v tolikšni meri, kot se Rimu zdi potrebno, da bi vernike ujeli v modernistično mrežo, da bi tudi oni lahko sedeli na dveh stolčkih resnice in zmote, izročila in modernizma!
Položaj FSSP je torej negotov. Liberalizem in modernizem sta nalezljivi “bolezni” – če damo čista oblačila v sobo, kjer gori, bodo čez nekaj časa začela smrdeti po dimu. Kaj pa, če se znajdemo v liberalnem ali modernističnem ozračju? Verniki tvegajo enako okužbo kot Bratovščina svetega Petra! Ali si res zgolj domišljamo, da se je Rim spremenil? Večkratno spogledovanje Rima z lažnimi religijami in krivoverskimi mnenji govori, da ne! Ali želimo tvegati svojo vero s tem, da se pustimo obvladovati tako nevarni miselnosti? Izročilo pravi ne! To pismo, ki so ga pripravili trije bogoslovci Bratovščine svetega Pija X. (bivši bogoslovci Bratovščine sv. Petra), kaže, da je tisto, kar je tvegano v teoriji, še bolj smrtonosno v praksi!
“Dogmatična” zavrnitev škofovskih posvečenj iz leta 1988 vodi v razvoj nove ekleziologije
Škofovska posvečenja brez papeškega mandata in proti volji vladajočega papeža so po svoji naravi slaba, saj kršijo Božjo konstitucijo Cerkve.
p. Lugmeyer na predavanju na Poljskem, aprila 1993
Škofovska posvečenja, kot tista iz leta 1988, so razkolniško dejanje “par excellence”, kar je tudi razlog za nastali razkol.
p. Bisig na predavanju bogoslovcem ter v zasebnih pogovorih z bogoslovci.
Zakaj? Ker je “v je Cerkvi avtoriteta na prvem mestu, šele nato vera” – kot je rekel p. Bisig v zasebnem pogovoru z bogoslovci. To misel je pogosto izpostavljal tudi p. Baumann na svojih duhovnih vajah.
Ker je avtoriteta na prvem mestu, je nujno, da poslušnost istemu učiteljstvu nikoli ne more voditi v zmoto ali greh. Redno učiteljstvo mora biti torej nezmotljivo ali pa vsaj poslušnost temu učiteljstvu ne more voditi nikamor drugam kot v nebesa.
Ko torej človek razume, da se papež ne more zmotiti in da sledenje papežu vedno vodi v nebesa, potem odkrije nedoločljiv notranji mir.
p. Baumann v zasebnem pogovoru z bogoslovci.
Kritizirati tudi zgolj redno učiteljstvo je nemogoče. Samo učiteljstvo samo je sodnik o kontinuiteti nauka v luči izročila. Razum ne more biti sodnik. Vsaka drugačna drža je enakovredna temu, da se človek postavi zunaj Cerkve in da je sodnik. To je protestantizem.
p. Baumann in p. Bisig, med predavanji
Tradicionalizem prinaša svobodi vesti (sola traditio nadomešča protestantski rek sola fidei, sola scriptura, sola gratia).
p. Gouyaud na predavanjih v letu duhovnosti 1991-1992.
Pravilo vere ni to tako imenovano izročilo, ampak je današnja razlaga darov razodetja po živem in pristnem Magisteriju.
p. Baumann.
Posledice te nove ekleziologije v skladu z njenimi načeli
Po Drugem vatikanskem koncilu in novi teologiji:
Ni mogoče biti katoličan in hkrati zavračati katerega od dokumentov Drugega vatikanskega koncila… Vsak katoliški bogoslovec mora imeti v svoji knjižnici nujno dokumente Drugega vatikanskega koncila, saj so ta besedila Cerkev… Koncil vsebuje na novo opredeljene dogme. Verniki se jim morajo podrediti z nadnaravno vero.
P. Baumann na konferenci malo pred sprejemom kandidatov v diakonat in duhovništvo, pomlad 1993
Ti (novi) dogmi sta kolegialnost in zakramentalnost škofovstva. Priznati moram, da v zvezi s tem sploh ne razumem, zakaj je papež Pavel VI. ukazal dodati Nota praevia, saj je besedilo konstitucije Lumen gentium samo po sebi popolnoma jasno glede primata vladajočega papeža.
p. Baumann v zasebnem pogovoru z dvema bogoslovcema
Novi nauk o kolegialnosti je letos [1993] bogoslovcem uradno predaval p. Hausheer, ne da bi se ta profesor s tem sploh ukvarjal. Enako je p. Recktenwald učil nemško govoreče bogoslovce. Ta isti p. Recktenwald je v svojem tečaju temeljne teologije dejal, da je “razlika med Bratovščino svetega Petra in Bratovščino svetega Pija X v tem, da prva v celoti sprejema drugi vatikanski koncil kot pravoveren”.
Edine težave s koncilom, ki bi jih še lahko sprejeli ali tolerirali, se znajdejo v novi hermenevtiki (razlagi Svetega pisma). Kot primer navajamo dokument Lumen Gentium, ki pravi, da Katoliška Cerkev ni Kristusova Cerkev, ampak da v njej “obstaja”. “Teologom” FSSP to ne povzroča nobenih težav, saj je kardinal Ratzinger razložil (v nasprotju s samim razumom), da ima izraz “obstajati v” močnejši pomen od “biti”. Enako velja za vprašanje Dignitatis Humanae, ki logično najde rešitev v teorijah Chemere-Harrisona, kjer se poigrava z besedami ali jih sprevrača.
P. Baumann je letos večkrat pojasnil, da je v Bratovščini svetega Pija X. videl hudo napako v tem, da se je dolgo časa pretvarjala, da bo na drugih konferencah ali z javnimi dejanji razkrila takšno in drugačno dvoumno besedilo papeža Janeza Pavla II. Po njegovih besedah je treba vedno iskati pravovernost v dejanjih in besedilih, ki kot celota sicer nimajo neke doktrinarne trdnosti, in iz njih vzeti tisto, kar je dobro. Trdil je, da papežu Janezu Pavlu II. še nihče ni mogel dokazati, da je bil kaj drugega kot pravoveren. P. Baumann je tudi, ko je govoril o Mortalium animos, pojasnil, da je ta enciklika zgolj produkt svojega časa in da vsebuje zgolj neoprijemljive ideje.
Glede novega katekizma
Novi katekizem se priporoča bogoslovcem na predavanjih p. Baumanna, du Faya, Recktenwalda in v drugih. Še pravijo, da mu včasih manjka jasnosti (predvsem glede maše kot spravne žrtve), vendar ne do te mere, da bi predstavljal doktrinarno težavo.
P. du Fay je javno povedal, da je kritika katekizma, ki jo je podal p. Simoulin, nesprejemljiva in glede na njegove teološke sposobnosti nerazumljiva, če ne celo zločinska!
P. du Fay, Baumann in Recktenwald so goreči razširjevalci enciklik papeža Janeza Pavla II. Ko si je p. Keller leta 1992 drznil kritizirati Redemptom Missio, je od rektorja prejel opomin, potem ko so ga nekateri bogoslovci zatožili. Zaradi p. Loiscaua, ki ga je 29. junija 1993 kardinal Decourtray posvetil v duhovnika, je bil eden od “prispevkov” semenišča v programski knjižici letošnjega romanja krščanstva (Chartres Pilgrimage) pohvala Novega katekizma, imenovanega “luč, dana svetu”. Zavrnitev novega katekizma naj bi bila nekaj nepredstavljivega!
Glede nove maše, novih obredov zakramentov in liturgične reforme na splošno
Čeprav je bila Bratovščina svetega Petra ustanovljena za ohranitev tradicionalne liturgije, vsebovane v liturgičnih knjigah iz leta 1962, je danes iz teoloških razlogov zavrnila obrambo tradicionalne liturgije in tako prenehala kritizirati reforme papeža Pavla VI. Lani je bila pod vodstvom p. Gouyauda celo mogoča razprava o tej temi.
To je v semenišču povzročilo takšen razdor, da je letos p. Baumann prepovedal vsakršno javno razmišljanje o tej temi. Profesor liturgije, p. Benedikt, O. Cist, ki je vedno zavračal molk o novi maši, je bil konec leta odpuščen iz semenišča. Za p. Bisiga in Baumanna nova maša ni niti nelegitimna niti nekatoliška, niti ni objektivno slabša od tradicionalnega obreda. Kolikor je obred veljaven in posvečuje predstavlja popolnoma katoliško liturgično možnost.
Vendar pa je kritika v slogu kardinala Ratzingerja vsaj v teoriji dovoljena. Dejansko večina semeniščnikov ne razume, zakaj nova maša ni dobra. Prisiljeni so se je udeleževati ob nedeljah ko so doma na počitnicah (razen če imajo na voljo indult mašo), saj je vsakomur prepovedano, da bi kdaj prisostvoval pri maši, ki jo daruje duhovnik FSSPX.
Na pogrebu gospe Radler [velike dobrotnice FSSP] v Wigratzbadu so morali semeniščniki sodelovati pri maši po novem obredu. Velika večina se je zaradi tega vzdržala prejema sv. obhajila, pri tej maši, ki jo je daroval škof Stimpfle. Ker se p. Hygonnet ni udeležil te maše, ga je p. Gouyaud poklical k sebi in mu zagrozil z izključitvijo. Rekel mu je, da je “razkolnik”.
FSSP težko opravičuje uporabo liturgičnih knjig iz leta 1962. Predstojniki to poskušako storiti slogu v Ratzingerjevega pluralizma ali pa, kot je to letos storil p. Baumann, tako, da se preprosto sklicujejo le na konstitucije FSSP, ne da bi se sklicevali na razloge njihovega nastanka ali na njihov izvor. P. Bisig in Baumann rada ponavljata, da je tradicionalna liturgija za Bratovščino svetega Petra to, kar je Ignacijev duh za jezuitski red: zgolj karizma.
P. Baumann je akademsko leto 1992-93 začel z izjavo, da duhovnikova želja po obhajanju nove maše sama po sebi ni slaba. P. Coiffet je na duhovnih vajah za tiste, ki so bili leta 1992 tonzurirani, razložil, kako je v Cerkvi Novus Ordo duhovnikom seveda dopuščena izbira med obredoma. P. Baumann je v zvezi z odhodom p. Hausheerja v stuttgartsko škofijo izjavil, da je darovati novo mašo in podeljevati obhajilo na roke povsem katoliško.
Po mnenju p. Baumanna je darovanje nove maše grešno le za duhovnike FSSP, ker gre v tem primeru za neposlušnost papeževi volji, saj se Bratovščina sv. Petra drži liturgičnih knjig iz leta 1962. P. Gouyaud, takratni rektor (1992), je na neki konferenci presenetil klerike z izjavo, da tradicionalni obred sam po sebi lahko vodi v razkol. Na to je p. Baumann letos odgovoril: “Ne”, ker je papež odobril njegovo izvajanje in s to odobritvijo in samo z njo zagotavlja popolnoma katoliški značaj tradicionalnega obreda.
Zdaj pa pridemo do problema, povezanega s somaševanje. P. Gouyaud si je vse leto, ko je bil rektor, prizadeval, da bi med semeniščniki sprejeli somaševanje, in si prizadeval za njegovo uradno uvedbo v FSSP. V njej je bilo treba videti “potrebno znamenje za izkazovanje in ohranjanje polnega cerkvenega občestva z določenim zborom duhovnikov”. Nekega kandidata so zavrnili zaradi njegove kategorične zavrnitve tega “dejanja cerkvenega občestva”. V ozadju gorečnosti p. Gouyauda je bil pritisk, ki je prihajal od francoskih in nemških škofov, natančneje zaradi obtožb razkolištva, ki jih je škof Stimpfle (takrat škof v Augsburgu) prav zaradi teh razlogov somaševanja vložil proti p. Bisigu in Gouyaudu: “Bila bosta v stanju dovršenga razkola, dokler ne bosta privolila v somaševanje z menoj.”
Novejši odtenek je imela pridiga kardinala Decourtraya ob letošnjih mašniških posvečenjih v Lyonu. Tam je izrazil trdno upanje, da bodo duhovniki bratovščine kmalu obhajali mašo na veliki četrtek.
P. Bisig je, vztrajajoč pri svojem položaju vrhovnega predstojnika FSSP (kar v resnici ni, saj je to v resnici papež – Bratovščina svetega Petra ima papeško pravico), izjavil, da svojih duhovnikov ne bo prosil, naj somašujejo. S tem je mislil dokazati, da tega niso dolžni storiti. Kljub temu je priznal, da je pripravljen somaševati z vladajočim papežem, če bi ga za to prosil. Na povabilo kardinala Decourtraya pa naj bi bil pripravljen z njim somaševati “v reformiranem obredu Pavla VI.”.
Še več, p. Denis le Pivain je bil nedavno imenovan za odgovornega za raziskovanje možnosti in temeljne teologije somašvanja v tradicionalnem obredu. Ker je ta duhovnik odkrito naklonjen takšnemu načinu maševanja, je odgovor na to vprašanje skorajda dan!
Posledice stališč, ki jih FSSP zavema proti nadškofu Lefebvru in Bratovščini svetega Pija X.
Če škofovska posvečenja leta 1988 predstavljajo “razkolniško dejanje par excellence“, potem je razkolniška celotna Bratovščina svetega Pija X., tako njeni člani kot tudi verniki. Prositi njene duhovnike za zakramente ali kakor koli sodelovati z njimi postane nepredstavljivo. Predstojniki Bratovščine svetega Petra pa gredo v svoji logiki celo dlje od Rima, saj je za njih že zgolj prisostvovanje pri maši, ki jo daruje duhovnik FSSPX obsojeno kot “pripadnost razkolu”.
Udeležba pri maši, ki jo daruje duhovnik FSSPX, je bogoskrunstvo, saj pomeni sodelovanje pri uničevanju Kristusovega skrivnostnega telesa, kar je razkol.
p. Gouyaud na konferenci za semeniščnike pred božičnimi počitnicami, december 1991
Udeležba pri maši FSSPX za semeniščnika pomeni pripadnost razkolu, prav tako za vernike, če je za njih to nekaj običajnega.
p. Bisig in p. Baumann.
To še ni vse, kajti če priznajo, da je nadškof Lefebvre leta 1988 dovršil razkol, se hitro postavi vprašanje, kdaj se je ta razkol začel? S pomočjo nove ekleziologije se vedno znova spuščajo v skrajnosti in vedno bolj zavračajo najosnovnejše ideje in načela iz misli nadškofa Lefebvra.
Tako večina članov Bratovščine svetega Petra zavrača znamenito izjavo nadškofa Lefebvra iz leta 1974 kot očitno razkolniško. Mnogi so prepričani, da je enako razkolniško tudi zavračanje suspenza a divinis, medtem ko drugi menijo, da je bilo kategorično zavračanje Novus Ordo Missae začetek “razkola s Cerkvijo”.
“Težava Bratovščine svetega Pija X. je zgolj v posvečenjih. Izstopili smo zaradi posvečenj.” Pravijo p. Bisig, Baumann, Coiffet in Gouyaud vernikom Bratovščine sv. Petra. Hkrati pa govorijo:
Jasno morate razumeti, da začetna napaka Bratovščine svetega Pija X. ni v posvečenjih, ampak v razkolniški drži – da hoče soditi Cerkvi (tj. rednemu učiteljstvu), ki obstaja že od začetka. Gre za greh arogance, pomanjkanja ponižnosti, elitizma in sektaštva.
p. Baumann bogoslovcem 1992-1993
S posvečenji ni bilo storjeno nič drugega kot to, da je razkolniško stanje, ki je v resnici obstajalo že dlje časa, postalo očitno. Zato bi bilo zelo napačno, če bi v Bratovščini svetega Petra videli nadaljevanje dela nadškofa Lefebvra, saj je bilo to delo v osnovi slabo.
Fr. Gouyaud, takratni rektor 1991-92
Mi, nekdanji člani Bratovščine svetega Pija X, smo bili zelo razbremenjeni z dogovorom iz leta 1988, od katerega ima korist Bratovščina svetega Petra, kajti ko smo bili v Bratovščini svetega Pija X, nikoli nismo vedeli, ali smo v Cerkvi ali pa smo razkolniki.
p. McCready, takrat bogoslovec v 3. letniku, na video kaseti FSSP, ki je v veliki meri razširjena v ZDA
Vendar pa se predstojniki še naprej javno, predvsem pa zasebno pretvarjajo, da so odšli zaradi posvečenj in da bi ostali, če jih ne bi bilo. Prav tako pogosto obtožujejo nadškofa Lefebvra, da je v slabi veri odstopil od dogovora iz leta 1988, medtem ko mu oni ostali zvesti.
Opažamo, da je med bogoslovci dovoljen in včasih celo spodbujan določen prezir, celo pravo sovraštvo do nadškofa Lefebvra. Številni med njimi so, ne da bi jim bilo mar za svojega nekdanjega predstojnika, podali mnenje, da je častitljivi prelat zagotovo v peklu!
Od začetka tega šolskega leta je rektor semenišča prepovedal slike nadškofa Lefebvra, ki bi jih lahko videli sobratje, predstojnik ali kdo od vernikov. P. Baumann je ob tej priložnosti izjavil:
Nadškof Lefebvre je umrl izobčen in v razkolu – sodba Cerkve je gotova. Molim zanj, vendar moram vztrajati pri resnosti njegovih dejanj – tudi pred letom 1988. V vsakem primeru za takšno osebo ni mogoče obhajati javne requiem maše. Seveda pa bi lahko zasebno mašo darovali tudi za namen Jude Iškarijota ali Nerona in takšno mašo bi lahko darovali za pokoj duše nadškofa Lefebvra.
V zasebnem pogovoru je skušal upravičiti ta brutalni napad z izjavo:
Veste, krivoverci in razkolniki so bili pogosto dobri ljudje, ki so bili videti kot svetniki, a so grešili zaradi arogance in napuha ter dajali prednost svojim idejam in mnenjem pred idejami in mnenji Cerkve. To je, mimogrede, izvirni greh Bratovščine svetega Pija X.
p. Baumann
Poleg tega je p. Bisig večkrat izjavil, da je vedel, da je bil nadškof Lefebvre vsaj od leta 1986 naprej sedevakantist in da je bil od vsega začetka sovražen do pogajanj s kardinalom Ratzingerjem in še bolj do protokola, ki je iz njih nastal.
Brez pretiravanja bi lahko rekli, da je edina prava enotnost znotraj Bratovščine svetega Petra in semenišča mogoča le v tem, da se pridružujejo obsodbam in sovraštvu uradne Cerkve do FSSPX. Strogo je prepovedano dvomiti, tudi v teoriji, v dejstvo, da je do razkola dejansko prišlo – kajti obstoj razkola leta 1988 velja za dogmatično dejstvo. Vse pobude, tudi tiste, ki so prihajale iz Rima, v luči “sprave” Bratovščine svetega Pija X. z uradno Cerkvijo, so našle močnega nasprotnika v osebah p. Bisiga in Baumanna, ki sta pri komentiranju te teme v očitnem nasprotju s svojimi načeli izrekla nekaj takega:
Poskusi regularizacije Bratovščine sv. Pija X. so napačen izraz tega lažnega ekumenizma, ki se kaže v sodobnem Rimu.
Vendar pa je zagovarjati srečanja, kakršna so bila v Assisiju, nekaj, kar jim ni tuje!
Bratovščina svetega Petra, njena katastrofalna resničnost, njena protislovja, njen dvojni jezik
Spominjamo se, da sta p. Bisig in Baumann dejala, da Bratovščina svetega Petra ni nadaljevanje dela nadškofa Lefebvra in da ne obstaja zgolj zato, da bi ohranjala izročilo, ampak obstaja le zato, da bi dala večje liturgično bogastvo (po želji kardinala Ratzingerja) in posvetila svoje člane, ki čutijo subjektivno potrebo po “teh starih oblikah pobožnosti”.
Dejansko se zdi, da Rim vidi v FSSP le sredstvo za oslabitev dela nadškofa Lefebvra. P. Bisig je večkrat izjavil, da se Rimu (zlasti kardinalu Ratzingerju) zdi nadaljevanje Bratovščine sv. Petra njuno zaradi sprave in da je kardinal Innocenti večkrat vprašal o razlogu za pomanjkanje števila “bogoslovcev in vernikov, ki bi se iz Bratovščine svetega Pija X. vrnili v Cerkev”. V letih 1992-1993 za nobenega semeniščnika, ki je tistega leta vstopil v semenišče, ni bilo mogoče reči, da se je “vrnil v Cerkev” iz Bratovščine svetega Pija X – ne med semeniščniki ne med duhovniki, ki so bili uradno inkardinirano v Wigratzbadu. Prav tako verniki niso zapuščali ali se “vračali” iz Bratovščine svetega Pija X.
Generalni predstojnik z veseljem sprejema takšne razloge za obstoj svoje Bratovščine svetega Petra. Nedavno si je čestital, da je v Rapid Cityju (ZDA) “vrnil” skupino tradicionalistov. Pohvalil je p. Irwina za njegov praktični pristop in taktnost v stikih s “temi starimi razkolniki”. V šali je pripovedoval, kako so mu verniki s ponosom kazali fotografije svojih porok, ki so jih blagoslovili duhovniki FSSPX, in kako ni našel poguma, da bi jim pojasnil, da so “te poroke neveljavne”.
Naj opozorimo, da je Bratovščina svetega Petra to teorijo o neveljavnosti spovedi in porok v okviru FSSPX, povzdignila na raven dogmatičnega dejstva. V luči dejstva, da trenutni bogoslovci v semeniščih FSSP niso imeli nobenega kontakta z Bratovščino svetega Pija X. ali nadškofom Lefebvrom, je generalni predstojnik tem fantom naročil, naj se zasebno informirajo o Bratovščini svetega Pija X in nadškofu Lefebvru, da bi s površinsko podobnostjo pritegnili in prevarali vernike Bratovščine svetega Pija X. in jih pritegnili k sebi.
Bratovščina svetega Petra je hinavska v mnogih točkah. Za to obstajajo številni primeri. P. Pozzetto, prior hiše v Lyonu, meni, da ni prišlo do nobene spremembe načel ali kompromisa v doktrini. Sam pa se podreja vsem zahtevam kardinala lyonskega nadškofa.
Vendar pa p. Pozzetto predstavlja manjšinsko vejo “trdno načelnih” (relativno gledano) članov FSSP. To je razlog, zakaj ni nikoli zasedel pomembnega položaja pri v tej Bratovščini. Kljub temu je še vedno pripravljen popuščati nekoč nepredstavljivim kompromisom – sodelovati z modernistično duhovščino, spodbujati sinovsko pokorščino kardinalu Decourtrayu, polagati roke na duhovniških posvečenjih po novem obredu, zaradi česar je izrekel naslednje besede: “Ne morem si predstavljati poklica zunaj predanosti delu.”
Šel je tako daleč, da je dobil odobritev, celo blagoslov lyonskega nadškofa, ki bo letos po tradicionalnem obredu posvetil francoske diakone za FSSP. Pri tem opozarjamo, da je kardinal Decourtray nekaj tednov pred slovesnostjo v intervjuju, ki ga je objavila revija France Catholique, izrazil popolno strinjanje z reformami Drugega vatikanskega koncila in izrazil željo, da bi Bratovščina svetega Petra kmalu postala biritualna [da bi njeni duhovniki darovali tako Novus Ordo kot tridentinske maše]. Vse to je bilo bogoslovcem zamolčano, čeprav je bil p. Pozzetto gotovo seznanjen s kardinalovim intervjujem in mnenji.
Bratovščino pogosto opisujejo kot duhovniško družbo s papeško pravico in kot taka je to družba s trdnimi in zaščitenimi temelji. Dejansko so njeni statuti še danes ad experimentum, prošnjo p. Bisiga, da bi jih Rim dokončno potrdil, pa je kardinal Innocenti leta 1991 zavrnil. Bratovščina je tako popolnoma prepuščena milosti in kaprici Rima, ki je imenoval prelata, odgovornega za komisijo Ecclesia Dei, prelata, ki, kot pravi o. Bisig, ne skriva svoje odkrite sovražnosti do izročila.
Vendar pa sta v FSSP še vedno prepovedana darovanje Novus Ordo in bi-ritualizem. Zakaj? Ne zaradi objektivnih ali doktrinarnih razlogov, temveč zaradi pragmatizma. P. Bisig je pojasnil svoje prepričanje, da bi bil biritualizem po praktični plati škodljiv za preživetje Bratovščine.
Letos je generalni predstojnik salzburškemu pomožnemu škofu dejansko dejal, da njegova zavrnitev Novus Ordo nima nobene teološke podlage, niti povsem objektivne. Rektor priorata FSSP v Salzburgu, p. Georges, ki ga je ta pripomba razburila, je od p. Bisiga resda dosegel šibek preklic, ki pa ni bil nikoli posredovan zgoraj omenjenemu prelatu.
Liberalni p. Denis Le Pivain je v zvezi z vprašanjem somaševanja dobil tajno nalogo, da preuči to vprašanje in pripravi način, kako bi to opravičil. Vendar je ves ta čas skrbel, da se je predstavljal kot nekdo, ki bo vedno zavrnil sodelovanje pri takšni novosti.
Govoriti moramo tudi o skrajni prizanesljivosti, ki so jo z vseh strani nenehno izkazovali liberalcem ali modernistom, celo duhovnikom, ki so bolj ali manj diskretno obhajali novo mašo.
Francoska revija La Nef je objavila članek o trenutnem napredku in stanju po motu propriju Ecclesia Dei. V tem članku je p. Coiffet, predstojnik francoske province FSSP, slovesno izjavil, da ni mogoče, da bi duhovniki FSSP kdaj koli obhajali novo mašo. Vendar je bila v istem obdobju večina duhovnikov v njegovi provinci osumljenih, da obhajajo novo mašo.
P. Laffargue je javno in brez skrbi večkrat daroval novo mašo. Pravzaprav je še vedno član FSSP in z odobritvijo generalnega predstojnika je duhovnik, ki je imenovan, da poskrbi, da se v katedrali škofa Perrierja daruje maša Pavla VI.
P. Jose Lopez, posvečen leta 1992, je manj kot teden dni po posvečenju v Perpignanu daroval novo mašo. Pozornost je pritegnil s tem, da je opustil talar, nato pa je pričel bivati skupaj s škofijskimi duhovniki. Vse skupaj je končal s prošnjo za laicizacijo (potem ko je dvanajst let preživel v različnih semeniščih). Ko so ga nekateri semeniščniki ob različnih priložnostih spraševali o primeru p. Lopeza, je p. Baumann o vseh teh škandaloznih stvareh lagal.
V letih 1991-92 smo imeli resne pomisleke glede p. Jacquemina, ki naj bi obhajal novo mašo z modernističnimi duhovniki, s katerimi si je delil cerkev sv. Otilija. Ta duhovnik je že tedaj zavrnil vse stike z FSSP in zavračal njeno liturgično ekskluzivnost.
Poleg tega sta p. Schubert in p. McCready, ki sta bila nameščena v misijonu v Versaillesu, le nekaj ulic stran od stanovanja provincialnega predstojnika, že javno obhajala oba obreda. P. Schubert ni hotel upoštevati niti najpreprostejših rubrik tradicionalnega obreda, medtem ko je še naprej pridigal krivoverske in zionistične nauke po zgledu kardinala Lustigerja. Dodamo lahko, da so ti duhovniki pomagali kanoniku Porti pri njegovih dolžnostih župnika cerkve Notre Dame des Armes.
Ni bilo dokazano, da sta o. Gouyaud ali o. Leonhardt kdaj koli obhajala novo mašo, vendar je glede na njun položaj to verjetno. Spomnimo se namreč, da je o. Gouyaud, ko je bil rektor, dejal, da “tradicionalna liturgija nikakor ne more biti nekaj absolutnega” in da “njeno enostransko izvajanje vodi v razkol”.
Glede razmer v Nemčiji, kjer FSSP nima uradnega apostolata (nemška škofovska konferenca je izjavila, da tam ne bo imela uradnega položaja, dokler bo Bratovščina zavračala obhajanje nove liturgije).
P. Rohr, ki je bil poslan na študij v Rim, je tam tudi somaševal. Pripisovali so mu tudi več škandaloznih izjav, med njimi tudi to, da je “danes lahko greh, če zavrneš obhajanje nove maše, saj je potreba po duhovnikih velika”. Tako kot v primeru p. Lopeza, Laffarguea, Schuberta in McCreadyja tudi proti temu modernističnemu duhovniku ni bila sprejeta nobena sankcija, in če je odšel, je to zato, ker je podpiral novo mašo.
P. Hausheer je bil štiri leta profesor v semenišču. Pred kratkim je poskušal FSSP odvzeti edini uradni nemški apostolat v Stuttgartu. Začel je obhajati novo mašo, ker je menil, da je Bratovščina svetega Petra razklolniška. Če je bil sploh kaznovan, je to bilo zelo pozno in le zato, ker ni ubogal p. Bisiga, ne pa zato, ker bi daroval novo mašo.
V semenišču je bil duhovni vodja in profesor. Odkrito je poučeval eksistencializem in personalizem, pri čemer se je pretvarjal, da gre za tomizem našega časa. Kot pravoverno je predstavljaj idejo o univerzalnem odrešenju. Na svojih predavanjih je priporočal dela modernističnih pisateljev, kot so npr: Maritain, Congar in Schillebeeckx. Težavni odlomki iz Lumen gentium in tudi Dignitatis humanae so bili zanj res točke pravovernosti, na katerih je gradil svoj tečaj De Ecclesia in predstavljaj ta besedila kot nezmotljiva (kar pa niso).
Ob koncu tečaja etike je priznal, da je prepričan personalist. Poudarjamo, da je v temi, ki jo je pripravil na univerzi v Stuttgartu, poskušal uskladiti tomistično misel s tem več kot dvoumnim sistemom. Primer tega je primer, ko je po ugotovitvi, da posilstvo ni človeško dejanje, razložil, da bi verniki v Afriki, ki so izpostavljeni zelo veliki nevarnosti posilstva, imeli pravico do uporabe kontracepcijskih sredstev!
Ob vsem tem, kar se dogaja v semenišču Bratovščine svetega Petra v Wigratzbadu, ni nobene doktrinarne enotnosti, niti moralne niti disciplinske. Nasprotja in protislovja so vedno večja. P. Baumann kot bližnjo krivoverstvo zavrača nauk Karla Rahnerja, medtem ko ga p. Prosinger, prav tako profesor v semenišču, uči, čeprav je pri maši bolj odločen kot p. Baumann. Doktrinarna formacija v semenišču je bistveno odvisna od koncilskih profesorjev, ki seveda tudi v semenišču obhajajo novo mašo (in obstajajo bogoslovci, ki pri njej ministrirajo).
V nasprotju s tem omenjamo p. Emersona, ki je letos za temo svojih duhovnih konferenc izbral boj papeža Pija X. proti modernizmu. P. Baumann je šokiran vztrajal, naj se odpove svojemu projektu – vendar brez uspeha. Ker je p. Emerson izjavil, da ima za svoje duhovne očete svetega Dominika in nadškofa Lefebvra, ga je rektor strogo opomnil. Odlikoval se je s svojimi tečaji o zgodovini Cerkve (o vprašanju možnosti krivoverskega papeža, o krivdi Judov za smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa itd..) in tako s svojo izjavo: Mislim, da sem integrist, in sem ponosen, da sem integrist. S predavanjem na neki konferenci o Sodalitium Pianum je dokončno onemogočil svoj položaj v semenišču. Konec leta je bil odpuščen.
V zvezi s praktičnim položajem semeniščnika v Wigratzbadu je treba omeniti naslednje:
Edino obstoječo enotnost lahko povzamemo kot nekakšno lažno usmiljenje, ki spominja na duh ekumenizma, kjer se tolerirajo vse razlike, tudi nelegitimne, če so levici naklonjene. Takšno usmiljenje je seveda lažna in je tudi – eden od razlogov, zakaj je tamkajšnje ozračje skrajno nezdravo, duhovno življenje pa nemogoče. Disciplina umira, saj rektor podpira najbolj liberalno krilo. Liturgija, ki je prezirana, je vedno na zadnjem mestu. Tam prevladuje posvetni duh, vulgarnost je pravilo (na primer preveč neformalni “tu” namesto “vous” kot oblika nagovora); grobost in nespodobne zgodbe so, žal, vse preveč pogoste!
Zaključek
Po branju tega pisma smo potolaženi in žalostni. Tolažimo se, da so imeli mnogi prav, ko so rekli, da je Bratovščina svetega Petra v najboljšem primeru “slepa ulica”, v najslabšem pa izdaja in strahopetnost. Žalostni pa smo zaradi položaja, v katerem so se znašli. Danes gre FSSP v Rim. Vendar bodo tako kot njihov zavetnik šli v smrt. Današnji Rim je neusmiljen, novi Rim z novo teologijo. Naivno iti v ta novi Rim pomeni bežati od starega katoliškega Rima in vere. Bratovščina svetega Pija X. beži iz tega novega Rima, da bi ohranila Petrovo vero. Večni ali novi Rim?
Vir: sspx.org
