Glede opominjanja med kristjani
Cenjeni sobratje, spoštovani bratje in sestre v redovniškem stanu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Od začetka cerkvene zgodovine sta bili posebno cenjeni in negovani dve deli ljubezni do bližnjega, za pomoč v najtežji stiski, saj smo vsi odgovorni za naše bližnje: dajanje miloščine za odpravo materialne stiske in tako imenovani bratski opomin (correctio fraterna) za duhovno odrešenje človeka. Najprej tako za njegovo gmotno stanje: lakota, brezposelnost in brezdomstvo naj bodo premagani tudi za ceno osebne dobrobiti. Od časa do časa se zdi, da to omaja srca in denarnice, vendar se pa odgovornost za večno zveličanje bližnjega danes le redko prevzame – iz lažne strpnosti, ki meji na ravnodušnost.
Telesna stiska naredi vtis, ko se pred nami prikaže usmiljenja vreden obraz, ampak duševna stiska, zmedenost, odtujenost, globoko prepletene krive usmeritve, neprijetnost zbujajoča vedenja, izgubljenost, brezupnost, krivičnost ali z eno besedo: grehi bližnjega – pa pri nas vzbujajo prej kritiko in le redko usmiljenje, še precej bolj redko pa to tako visoko dejanje ljubezni bratskega opomina. Med tradicionalnimi katoličani se pogosto govori o posebnih primerih opomina, kakor jih recimo predvideva sv. Tomaž Akvinski za cerkvene oblasti. Opomin kot delo prave ljubezni do bližnjega med enakimi, za kar se tu predvsem gre, je pogosto spregledan. Vendar pa je slednji večjega pomena, je čudovito delo usmiljenja.
Kaj je »bratski opomin«?
Bratski opomin zadeva tiste, ki se nahajajo v nevednosti ali zmoti, katerim manjka nujnega znanja za pravo vodenje svojega življenja. Treba jim je pomagati, to spada h krščanski ljubezni do bližnjega. Soljudje se pogosto oddaljijo s poti kreposti. Takrat to terja tudi ljubezen, da jih ponovno popeljemo na opuščeno pot kreposti: to ravnanje se imenuje bratski opomin, ki se nam jasno priporoča tudi v Svetem pismu in izročilu. K temu smo obvezani, v kolikor smo prepričani v gotovost greha bližnjega in v upanje na njegovo poboljšanje ter ko ni nikogar drugega, ki bi to mogel izpeljati z boljšim uspehom. Bratski opomin naj bo vedno izveden v duhu ponižnosti in preudarnosti. Slepa vnema, gorečnost, togota ali ponos in lastna prevzetnost naj nas ne ženejo pri izpolnjevanju te dolžnosti, saj bi bilo s tem srce opomnjenega zagrenjeno in odvrnjeno, mi bi pa povzročili bližnjemu več škode kot koristi. Vedno moramo biti pozorni na kraj in čas, na osebo in na temperament. Če so okoliščine neugodne, ali nimamo dovolj vpogleda in moči, da bi vplivali na poboljšanje bližnjega, naj se čaka na pravi trenutek ali naj se zaupa opominu neke pristojne osebe ali oblasti.
S pogumom in ljubeznijo
K temu spada, poleg prave ljubezni, še zlasti pogum. Ni preprosto, da nekoga opomnimo, ker nas skrbi za pravi način. Saj prav tako ne želimo izgubiti svojih prijateljev in veljati za vsevedneže ter idealistične izboljševalce sveta. Predvsem pa sem zraven spada tista ljubezen, ki pri bolezni drugih ljudi tako zelo trpi, saj je ta bolezen na neki način tudi moja bolezen. Po katoliškem nauku oblikujemo vendarle eno telo. Kar poškoduje en ud tega telesa, poškoduje tudi druge ude in celotno telo, kakor se je izrazil Pavel. Vsak naj bi nosil breme drugega in bo – tako pravi on – ta izpolnil zapoved Jezusa Kristusa. Bratski opomin velja za znamenje in dejanje ljubezni do bližnjega ter za znamenje ljubezni do celotnega telesa Jezusa Kristusa, do Cerkve, mojstrovina ljubeznivosti kot izpolnjevanje Jezusove zapovedi. Postavi nas v najgloblje jedro tiste polnosti ljubezni, v kateri je krščanska svetost.
Prenehati s kritiko in zagrenjenimi dejanji
Kritika in pokvarjeni, bolno kritični duh razdeljujeta, zmedeta in uničujeta. Takšna kritika je predvsem zelo pogosto greh proti pravičnosti in proti ljubezni, žaljenje, skorajda klevetanje ter včasih sprenevedanje. Na žalost je to med kristjani skozi cerkveno zgodovino postajalo vedno znova močno razširjeno, včasih, še posebej pogosto pri na videz zelo pobožnih ljudeh, ki pa so posledično zgolj slaba karikatura pravih pobožnih katoličanov. Bratski opomin, če se jasno občutljivo in zares bratsko izvrši na štiri oči, ozdravlja, spravlja in ponovno vzpostavlja enotnost ranjenega telesa Cerkve. Nikdar pa ne more biti zamenjan z vmešavanjem v tuje zadeve, z nesramno vsiljivostjo ali s ponosno arogantnostjo – »Jaz poučim tebe!«. Tu bi rad ponovno izrazil opomin glede medsebojnega postopanja v novih medijih, na internetu, na blogih in forumih. Prosim, da ne pustimo hudiču, da nas tu zgrabi.
Ljubezen in resnica
Ljubezen in resnica morata ostati med seboj povezani. Obe si stežka priborimo, obe sta nadvse dragoceni, obe dolgujemo bližnjemu: ljubezen in resnico! Kristus govori nedvoumno: če ta bratski opomin ostane neuspešen, naj bodo potem vključeni cerkveni funkcionarji, škofje in duhovniki. Jezus je torej sam Cerkvi podelil sodniško funkcijo nad slabostjo in slabimi, saj je ustanovil Cerkev, ki ni prizorišče zavijanja nedolžnih in svetih v vato. Ubadati se mora z blatom, umazanijo in vsakovrstnim zlom ter mora pokazati na to, kar je slabo.
Ne gre za pastirsko nadutost, če vas pastirji obsojajo vse do običaja izobčenja, to je oblast, ki jo Jezus jasno podeli pastirjem v evangelijih. Pastirji nosijo težko odgovornost za vse ude telesa in naj povemo to slikovito: za kožo, možgane, za pot posameznika in za zdravje skupne krvi. In pri tem, kot je znano, na zmoto in šibkost niso imuni ali nedovzetni tudi npr. učeni univerzitetni profesorji, kakor niso niti teologi ter nosilci odločitev v družbi. Njihove napake lahko škodijo številnim osebam in če naj jih tako škof vsekakor tudi opomni in posvari na nevarnost, tedaj mu, škofu, pametujoči in na žalost večinoma proti krščanskim zapovedim težko grešeči mediji, očitajo le voljo do moči ali poskus vplivanja na posvetne reči. To pa vendarle ni zgolj pravica škofa, temveč je to tudi njegova dolžnost! Točno tako, kakor smo dolžni opisati zanemarjanje bratskega opomina kot greh pomanjkanja ljubezni, tako bi se tudi odpoved funkcionarjev izvajanju njihove sodniške oblasti pokazala kot prestopek proti Kristusovim navodilom in proti njim zaupanim skupnostim.
Z molitvijo in žrtvijo
Vsak opomin mora biti brez izjeme pripravljen z molitvijo in žrtvijo. Brez nadnaravne priprave bo lahko obrodil le malo. K dobro opravljenem opominu, poleg krepostne izvedbe, spada tudi globoka nadnaravna usmeritev. Četudi se nanaša samo na vsakdanje, morda povsem materialne malenkosti v vsakdanu, v družini, na delovnem mestu. Ravno tu naj se tudi urimo! Opomniti soproga, da se dnevno pravilno brije, opozoriti otroke, naj bodo čevlji kmalu očiščeni itd. Če tu v vsakdanu urimo opominjanje, nam bo potem v večjih zadevah življenja lažje uspelo. Posebno starši in, končno, vsi nadrejeni, sploh duhovniki, so tu pozvani, da pogosto vadijo to delo usmiljenja. Dober duhovnik, ki ljubi svojo čredo, izgovarja tudi opomine, najpogosteje osebno, na spovednem stolu, pri duhovnem vodstvu. Včasih je lahko tudi nujno in koristno za skupno dobro, da jasno in glasno na prižnici, vendar vselej v srčni ljubezni, izreče opomin za vse vernike.
Nesebična in nepreračunljiva ljubezen do bližnjega zahteva to dejavno, pogumno – prilično ali neprilično – skrb za duševni blagor vseh.
Prosimo za to dragocenost ljubeznivosti, ki lahko našemu skupnemu življenju v Kristusu, sploh v družini, podeli pravi krščanski ton, kakor tudi spada k zares krščanski družbi. Ravno tako lahko tudi ponovno izgradimo krščansko družbo. Vendar nam bodo tudi drugi hvaležni.
Prijetne poletne mesece
Rad bi vam zaželel vsem prijetno poletje. Mislite na oddih duše in telesa. Oboje potrebuje oddiha, tega ne pozabite!
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. julija 2024, praznik dragocene Krvi
