Predstavljamo prvo letošnjo številko uradnega glasila Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Christus Rex za Slovenijo, posvečeno temi prave in lažne pokorščine.
Nekaj izvodov glasil bo na voljo v kapelah po Sloveniji, celotno PDF različico lahko prenesete na tej povezavi.
Glasilo nima prodajne cene, bomo pa hvaležni za vsak prispevek za pokritje stroškov tiska in poštnine ter omogočanje nadaljnjih tiskarskih projektov!
Če še niste naročeni in želite prejemati tiskano izdajo revije (ali pa želite prijaviti koga drugega, ki jo želi prejemati), nam to sporočite na naš e-naslov: info@fsspx-slovenija.si
Vsebina glasila Christus Rex št. 1/2024:
- Predgovor: Pravo in napačno pojmovanje osebe Kristusa in njegovega skrivnostnega telesa – Cerkve
- (Ne)zmotljivost cerkvenih avtoritet in pravica do upora
- Ljubezen do Cerkve mora znova rasti, tudi med nami!
- Smejo verniki prejemati zakramente od duhovnikov Bratovščine sv. Pija X.?
- Odgovor na tekst msgr. Vukšića o FSSPX
- Odgovor nadškofu Josipu Bozaniću na objavo o prepovedi podelitve zakramenta sv. birme
- Sporočilo generalnega predstojnika FSSPX: Kdor me ljubi, se drži mojih zapovedi in jih ohranja za druge
- Pregled aktualnih dogodkov v slovenskem apostolatu
Predgovor: Pravo in napačno pojmovanje osebe Kristusa in njegovega skrivnostnega telesa – Cerkve
Dragi prijatelji in dobrotniki,
če bi lahko karkoli uvrstili v samo jedro današnjih teoloških razprav pokoncilske cerkvene krize, potem gre tja zagotovo uvrstiti avtoriteto cerkvenih pastirjev na najvišji ravni in s tem povezan koncept pokorščine. Nedvomno so od tega odvisni nadaljnji teološkizaključki v drugih pomembnih zadevah kot tudi praktične posledice za versko življenje vsakegakatoličana.
Ti izrazi določajo tudi doktrinarne razlike med stališčem nadškofa Marcela Lefebvra in njegove Duhovniškebratovščine sv. Pija X. In, na drugi strani, skupinami, ki se ne strinjajo z njegovimi pogledi. Na eni strani ločimo jasne meje glede avtoritete papeža in
škofa, na drugi strani pa se srečujemo s težnjami po absolutizaciji te avtoritete, torej tudi z obveznostjoverske pokorščine.
V tej številki našega glasila želimo teološko podpreti koncept avtoritete in poslušnosti, ki jo moramo prepoznati kot edino pravilno, ki je v jasnemrazlikovanju meja in obsega avtoritete pastirjev Cerkve, v nasprotju z njegovim, praviloma banalno poenostavljeno absolutizacijo. Tako bomo mogliprepoznali, da ima to stališče trdno teološko osnovo
njen temelj je – četudi obstaja nekaj teoloških argumentov za nasprotno – edini pravi odgovor na sedanjo cerkveno krizo. Tako se to vprašanje in stališče nadškofa Lefebvra izkaže kot ključni razločevalni kriterij, ki nakazuje pravo rešitev med trenutnim pretresom v Cerkvi tudi proti vsem drugim doktrinarnim stališčem, tako »z leve« (v smeri prilagajanja in kompromisa s trenutno prevladujočo modernističnousmerjenostjo v Cerkvi) ali »z desne« (v smeri rigorističnih zablod, ki jih predstavlja oddaljevanje od pravega duha cerkvenosti). Tako ga bomo lahko prepoznali kot enega od ključnih argumentov, ki ločuje dva tabora v sedanjem stanju, doktrinarno gledano, cerkvene krize in da bi lahko ugotovili pravilnost stališč naše duhovniške Bratovščine.
Kot vsak drug pomemben segment cerkvenega nauka, je tudi tu, glede na preprosto razumevanje vernikov, zlahka mogoče prepoznati, kateri nauk je pravi nauk Cerkve. To je Božja ustanova, ki jo je Kristus sam ustanovil kot svoje skrivnostno Telo tu na zemlji, da bi prenašala razodeti nauk in posvečevala duše ter jih tako vodila v večno življenje. Toda Cerkev tu na zemlji je sestavljenaiz udov – ljudi, ki so nagnjeni h grehu in tako lahko uničijo svoje občestvo z Bogom po milosti. Prav tako so nagnjeni k zablodam, ki lahko oslabi njihovo verskoživljenje ali ga postavi pod vprašaj. Vse to velja za vsakega člana Kristusove Cerkve tu na zemlji – tako laike, kot tudi za duhovščino, vključno s tistimi, ki vršijo hierarhično oblast.
Če svojo zedinjenost s Kristusom v njegovem skrivnostnem Telesu – Cerkvi primerjamo z razmerjem med njegovo Božjo in človeško naravo v njegovi osebi sami, se torej moramo zavedati posledic tega odnosa za naše sodelovanje v skrivnostnem življenju Cerkve.Medtem ko je ona v svojih objektivno Božjih ustanovah – nauku, zakramentih in hierarhični strukturi – sveta, ena in neminljiva, pa so njeni udje kot človeški element v svojem osebnem verskem življenju podvrženiposledicam izvirnega greha – nagnjenosti k grehu in napakam. Tako kot Kristusova Božja narava ni povsem vpila vase njegovo človeškost, da bi od njegove človeške narave ostalo le nekaj pasivnega in prazen pojem, tako tudi njegova človeškost ni zmanjšala njegove Božje osebe, ki bi se s tem zmanjšala ali razdelila. Prvo navedeno krivoverstvo je učil monofizitizem, drugo pa nestorijanstvo, medtem ko pravi katoliški nauk pravi, da sta Kristusova Božja in človeška narava nepomešani,nespremenjeni, nerazdvojeni, nerazdeljeni in združeni v drugi Božji osebi Božjega Sina.
Če to načelo uporabimo za Kristusovo skrivnostno telo – njegovo Cerkev, moramo ugotoviti, da Božje ustanove Cerkve ne morejo uničiti slabosti – z grehi in osebnimi zablodami njenih členov (niti samih nosilcev hierarhične oblasti – papeža in škofov), kot tudi, da sam Božji izvor in zgradba Cerkve ne odpravita človeških slabostinjenih članov. Sprejemanje ene ali druge napačne ideje – zmote, bi bilo enakovredno prej omenjenimakristološkima krivoverstvoma, v katerih je okrnjena Kristusova božanskost na račun njegove človeškosti inobratno.
Prvo zmoto, ki bi jo analogno mogli poimenovati ekleziološko nestorijanstvo, moremo prepoznati v modernističnem razumevanju Cerkve, v katerem se v bistvu prepoznava zgolj človeško institucijo, katere posebnost sestoji le iz človeških verskih teženj po subjektivnem izražanju vere. Od tam se nato razlaga izvor nekaterih cerkvenih ustanov – zakramentov,hierarhične strukture, v končni fazi pa tudi nauka – ki se torej, kot subjektivni izraz človekovega prepričanja, sčasoma more spremeniti. To pomeni, da nimajo trajnega in objektivnega značaja, temveč zgolj subjektivnega in relativnega, kar pa spodkopava in uničuje božanski značaj Cerkve. Od tod izhaja, da je cerkvena avtoriteta le izraz človekove potrebe in zato ne more imeti objektivneveljave, temveč jo je mogoče prevpraševati glede na lastna neurejena nagnjenja ter trditi, da je tudi onapodvržena relativizmu in subjektivizmu resnice.
Nasprotno zmoto bi mogli označiti kot ekleziološki monofizitizem, kjer se napačno razumeva Božjostrukturo Cerkve, v škodo človeške resničnosti njenih članov. Tako se torej zahteve božanstva Cerkve razširijo na človeškost njenih udov, tako pa se zanikuje njihovoosebno krhkost in zmotljivost. Tu se človeškim izrazom, ki v svojem bistvu ohranjajo človeške lastnosti, neupravičeno in neutemeljeno pripisujejo neke božanske lastnosti. To se nanaša na pojem nezmotljivosti in praktične zaščite najvišjih cerkvenih organov avtoritetepred vsakršno napako, kar neupravičeno presega dovoljene meje, ki so v cerkvenem nauku strogo definirane. Rezultat je de facto absolutni izraz cerkvene avtoritete (čeprav se praviloma tega izrecno ne priznava, se pa jasno izkazuje v praksi), s tem pa gre tudi zahtevapokorščine, ki praktično ne pozna izjem. Tako se torej vresničnosti odreka prostor človekovi svobodi, ki jo ohranja kot ud Kristusove Cerkve, tudi kadar je slednji nosilec najvišjih hierarhičnih položajev (z Božjo zaščito nezmotljivosti, ko Cerkev razglasi določeno versko resnico kot dokončno, ne pa, kadar ti kriteriji niso izpolnjeni), tako pa se človeško resničnost po monofizitsko oklesti in okrni, pod pretvezo zaščitebožanskega elementa Cerkve.
Zato je pravi katoliški nauk o strukturi in delovanju Cerkve analogen pravi kristologiji – kjer Božji značaj Cerkve ne uničuje človeškega v svojih članih, kar Bog v svoji previdnosti in nedoumljivi modrosti dopušča, v skladu z naravo, ki jo je dal človeku. Kakor si je Kristus, Božji Sin, privzel pravo človeško telo v telesu blažene Device Marije in v tem svojem telesu resnično za nastrpel in umrl na križu, tako je tudi njegovo skrivnostno Telo – Cerkev, izpostavljeno slabostim svojih članov. In kakor trpljenje in smrt, ki ju je Kristus v svojem telesupretrpel, nista prav nič zmanjšala njegove božanskosti, prav tako tudi njegova Cerkev v nekaterih trenutkih človeške zgodovine gre skozi trpljenje zaradi nevrednosti svojih članov.
To trpljenje, tako kot tisto, ki ga je Kristus prestal v svojem telesu, je resnično – ne dogaja se zgolj navidezno, kjer bi Cerkev ostala le neki abstraktni pojem v nasprotju z resničnostjo, s katero ne bi imela nobene zveze; vendar niti to trpljenje ne more uničiti njene božanske narave, tako kot Kristusovo trpljenje ni spodkopalo njegove božanskosti. Kakor je bilo Kristusovo telo iznakaženo sredi njegovega trpljenja, tako je zdaj iznakažena podoba njegove Cerkve v njenem zunanjem videzu, sredi današnje velike krize, ki jo preživlja. In kot so bili Kristusovi učenci šokirani, ko so videli, da so njihovega Gospodara ujeli in izročili mučiteljem, tako so še danes nekateri njegovi učenci zavedeni, ko vidijo trpljenje, skozi katero gre njegova Cerkev. Toda kakor je Kristus tudi sredi svojega trpljenja v celoti ostal Božji Sin, tako tudi njegova Cerkev ostaja v bistvu enaka sredi te velike krize vere, ko mnogi njeničlani – tudi sami nosilci hierarhične oblasti – izdajajo in pristajajo na zmote. Njen značaj pa ostaja prepoznaven v vseh tistih značilnostih, ki nosijo božanski značaj: v njenem definiranem nauku, tradicionalnih obredih in v apostolskem izročilu ter povsod, kjer je ohranjena zvestoba tem Božjim ustanovam.
Vse to naj nas spodbuja, da bomo še bolj zvesti Cerkvi v njenem resničnem bistvu in poslanstvu, vendar pa v nasprotju s tistimi zlorabami in izkrivljenji, s katerimi se to resničnost izkrivlja in zlorablja. Zato ljubimo sveto Cerkev, tako da smo v vsem vdani Kristusu v vseh segmentih njegovega poslanstva in delovanja, v resnični poslušnosti temu, kar v resnici predstavlja to zahtevo in v nasprotju s tisto lažno pokorščino, ki ustvarja zmedo inpoglablja današnjo krizo vere. Naš častitljivi ustanovitelj, nadškof Lefebvre, nam je odličen zgled te ljubezni do Cerkve, saj z razumom in srcem ohranilpristnega rimskega duha v svoji globoko cerkveni teologiji, s katero je mogel jasno prepoznati neuspeh različnih teološki sofizmov. V tej od Boga razodeti in predani veri molimo in čakamo, da zasije poveličanapodoba Kristusove Cerkve, ko je postalo poveličano njegovo zemeljsko telo z njegovim vstajenjem od mrtvih!
Z duhovniškim blagoslovom,
p. Marko Tilošanec
25. aprila 2024,
na praznik sv. Marka, apostola in evangelista
