17. aprila 2024 je imel škof Bernard Fellay, FSSPX, pogrebno pridigo za škofa Huonderja v Ecônu. Dva dni pozneje je škof Bonnemain pridigal v katedrali v Churu pred portretom svojega predhodnika. Dve pridigi razkrivata dva različna nauka.
Škof Fellay je spomnil na katoliški nauk:
Če dobri Bog dopušča, da smo znamenje protislovja, to ni zaradi protislovja. To pa zato, ker je po Simeonovi prerokbi naš Gospod sam to znamenje protislovja [prim. Lk 2,34]. On, ki prinaša mir ljudem dobre volje, postane znamenje protislovja. In kdor hoče živeti z našim Gospodom – to je beseda Svetega pisma – “kdor hoče pobožno živeti za našega Gospoda, bo trpel preganjanje” [prim. 2 Tim 3,12] ….To je skrivnost.
Dodal je:
Tako je bilo od začetka in prav zato se Cerkev na zemlji od začetka imenuje vojskujoča se Cerkev. Cerkev bo vedno trpela zaradi sovraštva: “Svet vas sovraži” [prim. Jn 15,18]. A naš Gospod je to predstavil kot nekaj povsem običajnega: “Služabnik ni večji od svojega gospoda. Če so preganjali mene, bodo tudi vas” (Jn 15,20). In ta križ, to trpljenje, je tisto, kar je Bog izbral, da bi zadoščevali, da bi zadostili za greh, da bi nas odrešil.”
Škof Bonnemain ni govoril o vojskujoči se Cerkvi, temveč o “sinodalni” Cerkvi, ne da bi pred tem ne kritiziral odločitve škofa Huonderja, da je pokopan v Ecônu. Po njegovem mnenju gre za izbiro “kraja zadnjega počitka v nedotaknjenem svetu domišljije [škofa Huonderja]”. In vztraja:
Naš Odrešenik in Zveličar, edini pravi dobri pastir, je dal svoje življenje za nas. Toda ne zato, da bi se izolirali v zdravem svetu – zaščiteni pred nevarnim svetom -, ampak zato, da bi sredi našega sveta, kakršen je, v Cerkvi, tukaj in zdaj, zahvaljujoč njegovi ljubezni in njegovemu prijateljstvu, s svojim življenjem in dejanji postali znanilci odrešenja.
Nato je izpovedal svojo novo izpoved vere:
Ključnega pomena je, da vsi skupaj oblikujemo zares sinodalno Cerkev. Cerkev, v kateri si bomo lahko vsi rekli: ti nisi hlapec, ti si moj prijatelj, ti si moj brat in sestra v veri, z veseljem dam svoje življenje zate. Cerkev ima hierarhijo, obstajajo različne službe in naloge, hkrati pa obstaja duhovništvo, ki je skupno vsem vernikom, in, rekel bi, skupna pastorala. Če tako živimo bratstvo in sinodalnost, se ne smemo bati poganskega sveta, ampak čutimo veselje, da smo na poti v ta svet, v tem svetu in s tem svetom proti večni domovini.
Škof Fellay spomni, da je življenje učenca Jezusa Kristusa križano življenje. Škof Bonnemain odgovarja: “Ključnega pomena je, da oblikujemo pravo sinodalno Cerkev.” To nista isti prednostni nalogi!
Resnično ključno je najti Jezusa, kot nas uči sveti Pavel: “Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko Jezusa Kristusa, in to križanega.” [1 Kor 2,2]. – Vse drugo je brezplodnost … ali sinodalnost!
Alain Lorans, FSSPX
Vir: fsspx.news
