Pomen “malih vrlin”
Cenjeni sobratje, spoštovani bratje in sestre v redovniškem stanu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Predpostavka za milost, t.j. za nadnaravno, je narava. “Gratia supponit naturam, gratia elevat naturam” je znani rek sholastične filozofije, ki je bistvenega pomena za krščansko življenje. Milost torej predpostavlja naravo in jo izpopolnjuje, posvečuje. Milost posvečuje in povzdiguje tisto kar je naravno v nadnaravno. Z drugimi besedami: tudi v Božji Cerkvi se naravnih sredstev, ki vodijo k cilju, ne sme zanemariti, ampak jih je potrebno skrbno uporabljati. Po drugi strani pa je potrebno zakramente svete Cerkve, ki so nadnaravna sredstva, kar se da najbolj ceniti, če hoče Cerkev v celoti izpolniti svojo nalogo, da iz svojih udov napravi prave kristjane, vedno popolnejše ljudi, svetnike. Med nekaterimi vsekakor zelo pobožnimi dušami pa obstajajo marsikatere zmote, ki jih je s strani duhovnika potrebno načeti, zlasti pri duhovnem vodstvu: od zaprtosti, zagrenjenosti, neprijaznosti, zanikrnosti in neljubeznivosti tako navzven kot tudi v srcu, do pomanjkanja prizadevanja za skupno dobro, za dela usmiljenja in nezainteresiranosti za katoliško kulturo.
Pomembni nauki o krepostih svetega Frančiška Saleškega
Za svetniškega cerkvenega učitelja Frančiška Saleškega (1567-1622) imajo tako imenovane male vrline osrednje mesto v krščanskem življenju: potrpežljivost s seboj in drugimi, ponižnost, krotkost, milina, mirnodušnost, prisrčnost, vljudnost, skromnost in resnicoljubnost. Nenehni boj za te kreposti je podlaga za to, da bi tudi večji boji, ki bi jih bili za dobro in lepo, mogli biti uspešni in obroditi sadove. Sveti Frančišek Saleški je nekoč dejal: “Bolj kot vse drugo pa vam priporočam, da se ob vseh priložnostih vadite v kreposti krotkosti in prijaznosti, ki vam jih to življenje nedvomno pogosto ponuja.”
Sveto krizmo, ki jo škof posveti na veliki četrtek in ki se po apostolskem izročilu v Božji Cerkvi uporablja za birmovanje in posvečenja, sestavljata oljčno olje in balzam; simbolizirata dve dragoceni, zelo zaželeni kreposti, ki izžarevata v osebi božanskega Odrešenika. On nam ju je tako vztrajno priporočal, kot da bi ti dve kreposti na poseben način posvetili naša srca zanj v Njegovi službi in nas usposobili, da mu sledimo. “Učite se od mene,” je rekel, “ker sem krotak in v srcu ponižen” (Mt 11,29). Ponižnost nas dela popolne pred Bogom, krotkost pa pred bližnjim. Balzam v vseh tekočinah potone na dno, zato predstavlja simbol ponižnosti. Olivno olje pa plava na vrhu in simbolizira krotkost in dobrotljivost, ki se dvigata nad vse in presegata vse vrline. To je cvet ljubezni, ki po besedah svetega Bernarda doseže svojo popolnost, ko ni le potrpežljiva, ampak tudi krotka in dobrotljiva.
Pomanjkljivosti v vzgoji in slabi zgledi
Žal smo se v zadnjih letih vse bolj navadili na pomanjkljivo vzgojo, saj so slabe navade prevzeli celo odrasli in starejši ljudje. Opaziti je na primer, da so nekateri ljudje pozabili, kako se pravilno pozdravlja druge. Nekateri so navzven videti popolnoma hladni in to brez kakršnegakoli dobrega razloga. In tudi če obstajajo upravičeni razlogi, se zdi, da ti ljudje še nikoli niso slišali za notranje in zunanje mrtvičenje, samoobvladovanje itd. Kažejo svojo slabo voljo, nekateri celo namerno, in spregledajo, da se pri tem pregrešijo zoper ljubezen do bližnjega, pogosto pa tudi zoper globoko spoštovanje, ki so ga dolžni skazovati na primer staršem ali duhovnikom. Slaba telesna nega in nemoralna, neurejena ali grda oblačila gredo prav tako zoper ljubezen do bližnjega in številne druge kreposti. Žal se tudi nekateri obiskovalci svetih maš pred Najsvetejšim kažejo nespoštljivo, kot nekakšna čudna mešanica prebivalcev neke alternativne levičarske mestne četrti v kombinaciji s katoliškimi rekviziti iz 18. stoletja, vendar izdelanimi iz plastike. Ni nenavadno, da to mnoge običajne ljudi odvrača. Pa ne le nekatere sodobnice, ki so slabo oblečene, ampak tudi veliko število moških, ki pridejo v cerkev neobriti, zanikrni in nekulturni. Pri tem lahko na kratko dodamo stari rek katoliških katehetov: “Kakor je videti v tvoji omari, tako je videti v tvoji duši”. Tu bi lahko dodali še veliko drugih primerov, predvsem pa neljubeznivo, nespoštljivo obnašanje do starejših ljudi v javnosti in pomanjkanje spoštovanja do katoliškega duhovništva.
Katoliška kultura v medosebnih odnosih
Apostol Pavel piše v pismu Filipljanom: “de cetero fratres quaecumque sunt vera quaecumque pudica quaecumque iusta quaecumque sancta quaecumque amabilia quaecumque bonae famae si qua virtus si qua laus haec cogitate. – Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. “ (Fil 4,8). To lepo latinsko besedilo Vulgate v pismu svetega Pavla izraža veliko pomenljivih stvari za naše življenje. Resničen, ugleden (sramežljiv/čist), pravičen, svet, ljubezniv, neoporočen (na dobrem glasu), kreposten, hvalevreden: to bi morali biti, k temu bi morali stremeti. Gre za resnično oblikovanje srca. Dobro oblikovane osebnosti bodo izžarevale dobro karizmo. Ljubeznivost in vedro srce privlačita ljudi in sta odlično orodje za apostolat. Vsakdo bi si moral dnevno zastaviti vprašanje: Ali sem srečen? In če tu ne moremo odgovoriti pritrdilno, potem obstaja verjetno nekaj, kar bomo morda morali kaj kmalu povedati pri eni dobro opravljeni spovedi. Križ v našem življenju, če ga nosimo vdano in s katerim želimo dopasti Bogu, nas veselja nikoli ne prikrajša, marveč je prav on vir veselja. Biti na tak poseben način zedinjen z Zveličarjem je globoko duhovno veselje. Požrtvovalen in sebi odmrl kristjan je vedno srečen, sicer je pri njegovi askezi, pri njegovi duhovnosti nekaj korenito narobe. Zagrenjena, neprijazna naravnanost je v nasprotju s katoliškim življenjem; tu se mora človek zares začeti spreminjati. Najgloblje veselje v življenju je neločljivo povezano s križem. Veselje in ne strah je tisto, kar nas dela zveste. Veselje, ki ga je potrebno sramežljivo, že skoraj ljubosumno varovati, kot je Jezus povedal učencem, je prav to veselje, ki nas dela nesebične in zato prilagodljive, prožne, trpežne. Samo to potrpežljivo, čisto, tiho veselje premore, da prenese križ, ki neizogibno pride do nas. To veselje ni sladkost, ob kateri bi zaspali, je trpko, kot pijača za borce, trdo kot diamant, ki mora zarezati v glavo in srce, da bi dosegel samo jedro našega obstoja. To je dar in naloga, bistvo vseh vrlin. Ne pridobimo je tako, da se odvrnemo od kočljive, bridke resničnosti, temveč ravno tako, da jo sprejmemo. To veselje postaja vse čistejše in čedalje bolj trdno prav skozi skušnjavo, ponižanje in bolečino. Te namreč poskrbijo, da ponosni “jaz” postopoma odmre in vrže svoje truplo v naročje Božjega usmiljenja, v skrivnost njegove zakrite, a neomajno zmagovite veličastnosti.
Stremljenje h kreposti in molitev
Le naivni ali tisti, ki so v zmoti, si domišljajo, da lahko po svojih lastnih močeh dosežejo krepost, dobrotljivost in celo svetost . To vendar ne deluje. Svetniki so to nekoč razumeli v polnem pomenu besede. Le tisti, ki poznajo in ljubijo Boga, razumejo in priznavajo svojo lastno nemoč ter sprejmejo edino nalogo, da pripravijo Božje poti ter ponižno in tiho čakajo na Njegov prihod. Zavedajo se, da je potrebno ravno pri stremljenju k vrlinam, v duhovnih bojih našega življenja, moliti.
Stremljenje h kreposti in Božja Mati
Brezmadežna, vselej čista Devica in Božja Mati ni mogla biti podvržena naravnim zakonom o razkroju telesa po smrti. Bila je edino bitje, ki mu je bilo dovoljeno, da je konec svojega zemeljskega življenja doživelo kot nemoten prehod iz časnega v večno življenje brez pretrganja in muk, tako da je bila edino bitje, ki je s telesom in dušo stopilo v Božjo slavo, kjer njeno človeško srce večno bije živo kot Kraljica nebes in zemlje. Pri Bogu ni le v duhu, ampak tudi s srcem iz mesa in krvi, in lahko kot mati neposredno prisostvuje našim zemeljskim radostim in bridkostim, strahovom in trpljenju. Tako je Marija, kot jo liturgija in ljudska pobožnost vedno znova vidita, spes nostra, upanje vseh ljudi. Tudi mi namreč nismo zgolj duhovi, ampak smo iz mesa, ki prav tako hrepeni po neomajnem odrešenju in preobrazbi. Njeno vnebovzetje nam daje zagotovilo, da bomo nekoč tudi mi vstali po smrti in tako v nebesih z očmi gledali Boga ter s telesom in dušo bili deležni dokončne blaženosti in veličastva samega našega Boga. Tu na zemlji pa je pomembno, da živimo dobro krščansko življenje, zlasti da se borimo za male in velike kreposti. Marija je tu za nas najboljši in najlepši zgled. Grehi, ki smo jih omenili na začetku, kot so zaprtost, zagrenjenost, neprijaznost, zanikrnost in neljubeznivost, so v hiši Svete Družine povsem nepredstavljivi. Dovolimo torej, da nam Marija pri tem resnično pomaga!
Z mojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. avgust 2024
