Karel Dominik je bilo krstno ime našega blaženca. Rodil se je 17. novembra 1631 v Avianu (Furlanija, severna Italija) kot drugi izmed desetih otrok v premožni in pobožni družini. Tistega leta je v Avianu pustošila kuga in družina Christophori se je skupaj s številnimi drugimi prebivalci mesta zatekala v molitvi k velikemu svetniku Karlu Boromejskemu, da bi se na njegovo priprošnjo kuga končala. Kmalu zatem v mestu ni bilo več obolelih za kugo in družina je v zahvalo dala svojemu novorojenemu sinu ime Karel. Kasneje je ta mladi in nadarjeni učenec skupaj s 400 drugimi učenci prejel odlično izobrazbo v jezuitskem kolegiju v Gorici.
Evropi je že več stoletij grozila osmanska ekspanzija, leta 1499 pa je turška vojska napadla tudi Karlov rojstni kraj. 2 000 ljudi je v tej invaziji izgubilo življenje, 10 000 pa jih je bilo odpeljanih kot sužnji. Ta dogodek je bil nedvomno še kako živ v spominu prebivalcev in nevarnost osmanske vojske še zdaleč ni bila odpravljena. Nekega dne se je Karel pri 15 letih – idealistično in domišljavo, kakršen je mladostnik v tej starosti – odločil, da bo pustil šolo in odšel v Turčijo kot misijonar. Ni prišel daleč, samo do kapucinskega samostana v Kopru, kjer je prosjačil za kos kruha, saj mu je njegova zaloga denarja že pošla. Tu so ga prepričali, naj se vrne k družini in nadaljuje s študijem. Fant je ubogal in vendar je bilo to srečanje s kapucini odločilnega pomena za njegovo nadaljnje življenje: 21. novembra 1648 je vstopil v kapucinski red v mestu Conegliano in prejel ime Marko. Po težkem in zanj zelo zahtevnem noviciatu je leto pozneje izpovedal svoje zaobljube. Ali so bili njegovi talenti napačno presojeni ali so se pokazali šele pozneje? Marko je bil eden tistih, ki so bili izključeni iz nadaljnjega študija. To je bil za mladega meniha hud udarec, ki pa ga je sprejel v zvestobi Bogu in svojemu redu. V duhovnika je bil posvečen 18. septembra 1655, vendar ni smel pridigati ali spovedovati.
Potem pa je samostan obiskal generalni predstojnik reda in se pogovarjal z vsakim menihom posebej. Zelo so ga navdušile duhovne zmožnosti patra Marka in je poskrbel, da mu je bilo omogočeno nadaljevati s študijem. Sledila so tri leta študija filozofije in štiri leta študija teologije. Septembra 1664, ko je bil star 33 let, je pater Marko dobil tako želeno dovoljenje za pridiganje. Ko je prvič pridigal v predmestju Trenta, so bili ljudje nad njegovimi besedami ganjeni, predvsem pa globoko pretreseni. Neka oseba, ki je povzročila razburjenje celotnega mesta, se je po tej pridigi spreobrnila. Odtlej so mu verski predstojniki dajali veliko priložnosti, da bi izkoristil svoj pridigarski talent, in ga kot spokornega pridigarja pošiljali v različna mesta po vsej Italiji. Na svoje pridige se je vedno temeljito pripravljal, tudi po mnogih letih, ne samo s študijem, ampak zlasti z molitvijo in žrtvami. Kolikor mu je delo dopuščalo, je dneve in noči preživljal v molitvi pred tabernakljem, od koder je črpal tudi pobožnost in notranje vzdušje, ki sta postali vidni pri darovanju svete mašne daritve.
Prvi čudež v Padovi
15. avgusta 1676 je pater Marko pridigal v ženskem samostanu svetega Prosdocima v Padovi. Nune so bile ob njegovih besedah globoko ganjene in so ga prosile, da bi blagoslovil njihovo sosestro Vinzenzo Francesconi, ki je bila zaradi bolezni že 13 let hroma. P. Marko je skupaj s sestrami molil ob njeni postelji, bolnico pozval k zaupanju v Boga in jo blagoslovil. Bolnica se je takoj počutila bolje. P. Marko ji je naročil, naj se sprehodi po stopnicah gor in dol, kar je takoj storila brez kakršnih koli znakov šibkosti ali negotovosti. Ozdravitev je bila popolna in bolezen se ni več vrnila. Toda novica o tem čudežu se je razširila in pred vrati njegovega samostana se je zbirala velika množica ljudi. V samostanu ni bilo več miru in tišine. Kmalu zatem so ga poklicali v Benetke in tudi tu sta se zgodili dve osupljivi ozdravitvi uglednih oseb, od katerih je ena že več let trpela zaradi hudega protina, druga pa zaradi raka na prsih. P. Marko je bolnike vedno pozival k resničnemu kesanju nad grehi, spreobrnjenju, zaupanju v Boga in sklepu o poboljšanju svojega življenja. Po opravljeni spovedi in prejemu svetega obhajila je bolnike blagoslovil. V arhivih je zabeleženih na stotine tovrstnih primerov popolne ozdravitve bolnikov po njegovem blagoslovu. Za p. Marka pa je bil dar čudežnih ozdravljenj nenehna muka. Ljubil je samoto, a je moral vedno delovati v javnosti. Želel je, da bi se ljudje spreobrnili, ne pa da bi mu ploskali. Veliko je trpel, ko se je srečeval z ljudmi, ki so kršili božje zapovedi. Njegovi redovni predstojniki so ga napotili v skoraj vse pokrajine v Italiji in kamor koli je prišel, so se skupine romarjev odpravile na romanje do njegovega prenočišča; nikoli ni našel miru ne podnevi ne ponoči. Novice o številnih spreobrnjenjih in neizpodbitnih, medicinsko potrjenih čudežih, ki so se zgodili po njegovem blagoslovu, so se kmalu razširile po vsej Evropi.
Cesarjev prijatelj
Štiri leta so nemški knezi prosili generalnega predstojnika njegovega reda in papeža Inocenca XI., naj pošlje p. Marka v Nemčijo. Prošnje so bile večkrat zavrnjene, saj je pater Marko znal le italijansko in latinsko. Nazadnje so ga leta 1680 poslali v Nemčijo peš v spremstvu sobrata, ki naj bi mu prevajal. Pot ga je vodila prek Innsbrucka, kjer je vojvoda Karel Jožef Leopold Lotarinški po blagoslovu patra Marka ozdravel od hude bolezni stopal. Potoval je naprej do Münchna in tudi tu ga je spremljal sloves. Cerkve, v katerih je pridigal, so bile polne množic ljudi, ki so jih njegove pridige močno presunile. Po nekaj tednih v Münchnu se je vrnil domov, vendar se je moral zaradi poškodbe stopala ustaviti v Arcu ob Gardskem jezeru. Tu je prejel več pisem, ki so ga pošiljala nazaj v Avstrijo, kjer ga je želel cesar Leopold I.
Preko Salzburga in Passaua je odpotoval v Linz, kjer se je rimski cesar nemške narodnosti prvič srečal s preprostim kapucinom iz Beneške republike in vzpostavil začetek izjemnega prijateljstva, ki je trajalo vse življenje. Cesar je preprostega meniha sprejel z velikim spoštovanjem in mu od prvega trenutka zaupal kot svetemu duhovniku. Kapucinski pater je kmalu postal njegov duhovni vodja, pa tudi svetovalec v posvetnih zadevah. Prijateljski odnos med tema zelo različnima osebama se odraža v njunem dolgoletnem dopisovanju. V cesarskem arhivu je ohranjenih 331 pisem. Kapucinski pater je cesarju svetoval na vseh področjih javnega življenja, mu dajal predloge glede vodenja in vojskovanja, opozarjal na nepravilnosti na dvoru, pa tudi na njegove grehe, ki jih je storil z opuščanjem dolžnega ravnanja. Pisma pričajo o globokem vzajemnem zaupanju ter resničnem in globokem prijateljstvu.
Konec septembra se je pater Marko odpravil v Nemčijo, kjer je zaradi njegovih pridig v številnih mestih vzniknilo gibanje vere, prihajalo je do spreobrnjenj in večjega zaupanja v Boga, njegove besede pa so ljudi povsod presunile. Sledila so nadaljnja potovanja na Nizozemsko, v Francijo in Belgijo ter nazaj v Nemčijo. Junija 1682 se je ponovno srečal s cesarjem Leopoldom, tokrat v poletni rezidenci Laxenburg blizu Dunaja. Kot cesarjev zaupnik in svetovalec se je z njim več ur pogovarjal. Ko je nekoč pridigal na javnem trgu na Dunaju pred veliko množico in ob prisotnosti cesarja, je vzkliknil: “O Dunaj, Dunaj! Tvoja ljubezen do svobodnega življenja ti je naložila hudo in neizbežno kazen. Spremeni svoje početje in glej na to, kar počneš, ti nesrečni Dunaj!” Povezavo med tem svarilom in katastrofo, ki se je že kazala na obzorju, je težko zanikati. V tem času je bilo zlasti med plemstvom veliko nemorale, o čemer poročajo številni viri.
Obleganje Dunaja s strani osmanske vojske
Leto 1683 je za patra Marka prineslo novo nalogo, ki mu je za vedno zagotovila častno mesto v zgodovini Avstrije oziroma vse Evrope. V pismih cesarja Leopolda kapucinskemu patru se je večkrat omenjala grožnja Turkov. Francosko jamstvo, da proti turški invaziji ne bo storilo ničesar in jo bo celo podprlo, je spodbudilo velikega vezirja Kara Mustafo k pohodu proti Dunaju. Ogrski uporniki, ki jih je podpirala Francija, so se mu pridružili. Cesar je imel le enega podpornika, papeža Inocenca XI, ki si je iskreno prizadeval združiti krščanske kneze v skupnem boju proti grozeči nevarnosti, vendar mu je to spodletelo. Kara Mustafa je bil na poti z vojsko 250 000 mož, med katerimi so bili tudi Tatari, ki so bili odgovorni predvsem za plenjenje, požare in umore. Cesarjeva vojska je štela le 40 000 mož. Čeprav je poljski kralj obljubil podporo in naj bi prispeli tudi vojaki z Bavarske, je bil položaj za cesarsko prestolnico zaradi premoči brezupen.
V začetku leta 1683 je osmanska vojska prispela do Beograda in se pomikala po Madžarski, kjer je plenila, morila in pustošila. V začetku julija se je usmerila naravnost proti Dunaju.
Tisti, ki so lahko, so zapustili mesto, 60.000 ljudi naj bi pobegnilo, 70.000 pa jih je ostalo v mestu. V noči s 7. na 8. julij je tudi cesar Leopold I. s svojim dvorom pobegnil v Linz in naprej v Passau, do 17. julija pa je bilo mesto obkoljeno z vseh strani. Ni bilo časa za postavitev ustreznih obrambnih položajev, samo znotraj mestnega obzidja so uspeli namestiti 10.000 vojakov. Z več strani so prosili za prihod kapucinskega patra, vendar pa pater Marko ni mogel odpotovati na Dunaj brez papeževega dovoljenja. Cesar Leopold se je zavedal slabega zdravja svojega prijatelja in se je obotavljal, ali naj zaprosi zanj. Šele ko je bil položaj povsem brezupen, se je obrnil na papeža in ta je patra Marka poslal na Dunaj. Mesto se ni bilo primorano upirati le premočni turški vojski, temveč se je moralo spopadati tudi s tifusom, ki je pustošil med prebivalstvom, že tako oslabljenim zaradi pomanjkanja hrane. Šlo je le za vprašanje dni, kdaj bo Dunaj padel.
Rešitelj Dunaja
4. septembra 1683 se je pater Marko kot papeški legat udeležil vojnega sveta v Tullnu, kjer je bila zbrana vojska. Takoj je ugotovil, da bo mesto kmalu obsojeno na propad, zato je zahteval takojšnjo napredovanje proti Dunaju. Njegovo vztrajanje je pospešilo reševalno odpravo proti Dunaju za vsaj deset dni. Kljub veliki nevarnosti je bilo med vojaškimi poveljniki veliko rivalstva in ljubosumja. Poljski kralj Jan Sobieski je zahteval vrhovno povelje, a obenem se je tudi cesar želel osebno udeležiti osvobodilne bitke, kar je poljskega kralja razjezilo, saj bi v tem primeru povelje prevzel cesar. Po zaslugi patra Marka so cesarja prepričali, da je ostal v Dürnsteinu in se ni pridružil vojski. Prisotnost cesarja bi verjetno povzročila umik že tako nejevoljnega poljskega kralja. Iz dopisovanja, ki je potekalo, je jasno razvidno, da so samo prizadevanja tega kapucina preprečila, da bi se osvoboditev Dunaja v zadnjem trenutku izjalovila.
11. septembra so okrepitve krenile proti Kahlenbergu, ne da bi naletele na kakršen koli odpor, kar je bila za Turke, ki so pustili to vrzel odprto, velika napaka. P. Marko je cesarju “z gore, vpričo mesta Dunaj” poročal, da je ravnokar blagoslovil vojsko, ki je korakala mimo. 12. septembra je zgodaj zjutraj pred poveljniki daroval sveto mašo, pri kateri je ministriral kralj Sobieski. Nato je pozval vojaške poveljnike, naj zaupajo v Boga ter jim podelil blagoslov. Večkrat jim je napovedal zmago. Začela se je zgodovinska bitka, katere izid je bil še več ur negotov. “Marko iz Aviana,” beremo v enem od zapisov, “ki je ves čas bitke z razpelom v roki hodil z enega mesta na drugo, kjer je bila nevarnost največja,” je blagoslavljal vojake in jih opogumljal. Zvečer je bil Dunaj rešen, turško napredovanje je bilo zaustavljeno in krščanski Zahod je bil osvobojen šeststoletnega pritiska. Kara Mustafa in njegova vojska so se razbežali proti Madžarski. Padlo je 20.000 njegovih mož, medtem ko je krščanska vojska utrpela okoli 2.000 žrtev. Kralj Sobieski je v pismih svoji ženi poročal o “svetem možu p. Marku”, kateremu gre zahvala za zmago. Tudi papež v Rimu si je oddahnil, saj bi bil v primeru padca Dunaja Rim naslednja tarča osmanske vojske.
Mesto za večni počitek na Dunaju
Kot papežev legat si je pater Marko v naslednjih letih prizadeval za osvoboditev vzhodnoevropskih mest izpod turške okupacije, pri čemer je vedno uporabljal svoje diplomatske spretnosti kot tudi nadnaravna sredstva. Vojne so se zavlekle za 15 let, dokler ni bilo končno osvobojeno še zadnje mesto, Beograd. Cesar Leopold ga je prosil, naj za stalno ostane na dunajskem dvoru, vendar je to zavrnil, in čeprav so mu potovanja postajala vse težja, je na Dunaj prihajal na vsaki dve do tri leta, da bi pomagal in svetoval svojemu prijatelju, cesarju. Družil se je na cesarskem dvoru in številnih plemiških dvorcih in pri tem vedno ostajal skromen in krotak redovnik, ki ni nikoli česar zase zahteval. Prišel je z razpelom in brevirjem ter odšel z enako prtljago. Svojo ponižnost in krotkost je ohranil tudi spričo vse sovražnosti, ki jo je doživljal.
Spomladi 1699 se je, že močno bolan, vrnil na Dunaj. Za povratek je bil prešibak, bolezen pa se je še poslabšala in 13. avgusta je v prisotnosti cesarskega para umrl. Cesar je ob njegovi smrti zapisal: “Pater Marko je izdihnil duha, ki je ogrel toliko duš, in govoril z Bogom, medtem ko je bil z nami.” Božji služabnik je umrl na Dunaju, v mestu, čigar blagostanje mu je ležalo pri srcu. Ob navzočnosti cesarja so ga 17. avgusta pokopali v samostanski grob, leta 1703 pa so ga položili v desno stransko kapelo kapucinske cerkve na Dunaju, kjer se še danes nahaja njegov grob. P. Marko, rešitelj Dunaja, tudi po smrti ni zapustil svojega mesta. Na epitafu v kapucinski cerkvi beremo: “Zaščitniku Dunaja in Avstrije v času turške krize leta 1683, p. Marku Avianu O. C.” Postopek za beatifikacijo se je začel leta 1891, leta 2003 pa je bil častitljivi božji služabnik razglašen za blaženega.
Zakaj se danes ne dogajajo čudeži?
Ko ljudje v 21. stoletju beremo življenjepis blaženega Marka iz Aviana in beremo o številnih ozdravljenjih, se, celo kot verniki, skoraj refleksno oddaljimo. Težko nam je umestiti čudeže v miselnost sekularne družbe, v kateri živimo. Nismo doživeli nobenega čudeža, čudežnega ozdravljenja. Vendar lahko samo na primeru cesarja Leopolda opazimo, kako močno so bili ljudje tistega časa vpeti v svojo krščansko vero, pravzaprav so bili z njo dobesedno prepleteni. Vera je veljala za nekaj samoumevnega, celo v politiki in javnem življenju, in ne za tarčo posmeha, kot je to danes. Mnoge cerkve so bile polne vernikov in lahko si predstavljamo, da so neštete molitve, pobožnosti in predvsem svete maše – nekaj najdragocenejšega, kar imamo tukaj na zemlji – prinašale obilo božjih milosti na ljudi tistega časa. Bog jim je poslal patra Marka, ki ga je obdaril z darom ozdravljenja, in po njegovem blagoslovu je Bog delal čudeže in ozdravljal tudi hudo bolne. Dokumentiranih je na stotine primerov ozdravljenj, ki so se zgodila po posredovanju patra Marka, dokumenti zdravnikov, ki so tovrstne ozdravitve potrdili, pa se še danes nahajajo v arhivih. In vedno je šlo za spontane ozdravitve, kot je bil primer moškega, čigar obraz je bil prej podoben “hrastovemu lubju”, naslednji trenutek pa je bila njegova koža gladka in rožnata, ali pa ohromela roka, ki je bila po blagoslovu patra Markusa spet popolnoma gibljiva.
Navadili smo se na grozne in brezbožne čase, v katerih živimo, saj smo se v njih rodili. Kljub temu se moramo poskušati zavedati, koliko in kako strašnih stvari se zoper sveto Božjo voljo dogaja vsak trenutek v našem času. Samo pomislite na nešteto nerojenih otrok, ki se jih vsako leto ubije – samo v naši državi jih je na desettisoče -, na ideologijo spolov z vsemi njenimi skrajnostmi, na materializem našega časa, kjer je samo pehanje za denarjem postalo smisel življenja, itd. itd. In če velika večina ljudi Boga zavrača, ga odklanja, noče več ničesar slišati o Njem, če ljudje ne molijo več, če je tako malo svetih maš, celo če je sveta maša marsikje predmet posmeha, kako bi se lahko še vedno dogajali čudeži? Bog spoštuje naše odločitve, našo svobodo, in če se ne moli in ne žrtvuje, ne morejo k nam pritekati milosti iz nebes. Naj “zaščitnik Dunaja”, blaženi Marco iz Aviana, z nebes skrbi za svoje mesto Dunaj in našo deželo Avstrijo ter naj bo naš priprošnjik pri Bogu, da bi v tem času velikega odpadništva ohranili našo vero in zanjo pričevali kljub vsem nasprotovanjem.
God blaženega Marca iz Aviana: 13. avgust
Vir: fsspx.at
