“Tradidi vobis quod et accepi” pravi sveti Pavel v pismu Korinčanom (1 Kor 1,2). Toda kaj je tisto izročilo – kar je odličen slovenski izraz za tujko ‘tradicija’, ki ga pomenijo te besede? Ker je danes pravilno pojmovanje izročila zaradi zmot Drugega vatikanskega koncila zelo slabo poznano, jo skušajmo razumeti iz razlage nadškofa Francesca Spadafore (1913-1997), znamenitega predstojnika katedre za eksegezo na Lateranski univerzi, enega najvidnejših članov tiste rimske teološke šole, ki je skušala nasprotovati neomodernizmu.
Depositum fidei. “O Timotej, čuvaj, kar ti je izročeno, in ogiblji se posvetnih, praznih govoric in nasprotnih trditev »spoznanja«, po krivici tako imenovanega, katerega so se nekateri držali in so glede vere zabredli.” (1 Tim 6, 20 sl.).
“Depozit so vsi nauki in zapovedi Božjega Učitelja, ki jih morajo Timotej in nasploh služabniki Cerkve ohranjati nedotaknjene, brez sprememb.” (A. Vaccari).
In še: “Prepričan sem, da more (Bog) moj zaklad ohraniti za oni dan (dan srečanja s Kristusom – posebna sodba). Drži se kot pravila zdravih naukov, ki si jih od mene slišal v veri in ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu; dobri zaklad ohrani s pomočjo Svetega Duha, ki v nas prebiva.” (2 Tim 1,12-14). (P. Medebielle, v DBs., II, 374 in nasl. – C. Spicq, Les Ep. Pastorales, Tome II, J. Gabalda, Pariz 1969, 4eme ed., str. 719 f.; Justo Collantes s.j., Cartas Pastorales, ne La Sagrada Escritura, Nuevo Testamento, II, BAC 211, Madrid 1962, str. 1042).
“Dobri zaklad, dragoceni zaklad, je nedvomno celoten razodeti nauk, ki ga je posredoval sveti Pavel (Depositum se v teh primerih v slovenščino smiselno prevaja kot ‘zaklad’). Dragocen, ker je pravzaprav neprecenljiv zaklad. Moč, da ga ohrani nedotaknjenega, prihaja od Svetega Duha, ki je bil Timoteju dan ob njegovem posvečenju (2 Tim 1,6sl.) in večno ostaja v njem” (Justo Collantes).
Ta sklop resnic, ki jih je Jezus, naš Gospod, zaupal svojim apostolom, moremo v njegovi najjasnejši formulaciji slišati na tridentinskem koncilu:
Ta sveti… Tridentinski koncil, zakonito zbran v Svetem Duhu pod predsedstvom istih treh legatov apostolskega sedeža, se vedno zavzema, da se po odpravi zmot v Cerkvi ohrani ista čistost evangelija, tistega evangelija, ki ga je naš Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, obljubljenega po prerokih v svetih spisih, najprej razglasil s svojimi usti in nato ukazal oznanjati po svojih apostolih vsemu stvarstvu kot vir vse odrešujoče resnice in moralne vzgoje. In ker ta zbor ve, da to resnico in disciplino vsebujejo pisane knjige in nenapisana izročila – ki so jih zbrali apostoli iz ust samega Kristusa in apostoli sami pod navdihom Svetega Duha, se prenašajo praktično iz rok v roke, so prišla do nas … in tudi sama izročila, ki zadevajo vero in moralo, saj meni, da jih je ustno narekoval sam Kristus ali Sveti Duh in da se z neprekinjenim nasledstvom ohranjajo in spoštujejo v Katoliški Cerkvi.
Zasedanje IV, 8. april 1546; Denz. 783-784
Apostolsko izročilo (sine scripto traditiones = nezapisana izročila) je torej skupek razodetega izročila, ki ga je Jezus takoj posredoval svojim apostolom in ga dopolnil z razodetji, ki jim jih je “narekoval” Sveti Duh. Skupaj s Svetim pismom je vir vse razodete resnice in morale.
Izročilo: resnica, ki se v Katoliški Cerkvi ohranja z neprekinjenim nasledstvom.
O razodetjih, ki jih je apostolom “narekoval” Sveti Duh, glej mojstrsko študijo uglednega eksegeta Andréja Feuilleta: Munus doctrinale Paracliti in Ecclesia.
“Še mnogo vam imam povedati (pravi Jezus v svojem poslovilnem govoru apostolom), a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici…” (Jn 16,12-15). Duh resnice vas bo vodil v vso resnico (A. Vaccari). Apostolom je Tolažnik dan, da bi sestavili apostolsko izročilo, ki naj bi se ohranilo kot temelj vere do konca sveta. Svetloba Tolažnika je Cerkvi podeljena skozi stoletja … da bi vedno bolj raziskovala bogastvo apostolskega izročila
Apostolsko izročilo je depositum fidei, tj. celota razodete resnice, ki jo je Jezus, dokončni razodevalec (Hebr. 1,1sl.) sporočil apostolom in jo dopolnil z delovanjem Svetega Duha na njih.
Ta skupek resnic so apostoli učili prve vernike in ga zvesto posredovali prvim škofom (npr. Timoteju, Titu). To je razvidno iz vseh pisem svetega Pavla (prim. 1 Kor 1,17; 9,16; 15,1-11 itd.) vse do pastirskih pisem.
Ti prenašajo “traditiones”. “Ohranjajte izročila, ki ste se jih naučili iz naših besed in tudi iz naših pisem.“ (2 Tes 2,15; 3,14). Skupek razodetih resnic je že zaključen, ko apostoli začnejo uresničevati nalogo oznanjevanja v Palestini in do konca sveta. Jezus se je štirideset dni, med vstajenjem in svojim vidnim vnebohodom, prikazoval svojim apostolom z dvojnim namenom (izrecno ga je razkril sveti Luka): “potrditi njihovo vero v vstajenje, to najvišjo preizkušnjo krščanstva, in dokončati njihov pouk” (J. Renié, Actes des Apotres, La Ste Bible, Pirot-Clamer, XI, 1. Paris 1949, str. 37): “govoriti jim o Božjem kraljestvu” (Apd 1, 13). »Normalno je, da so se zadnji pogovori našega Gospoda z apostoli nanašali na ustanavljanje Božjega kraljestva, Cerkve.«
Priložnostni spisi apostolov in drugih navdihnjenih avtorjev pridejo kasneje in ne spremenijo Jezusovega naročila, ustave Cerkve.
Apostolsko izročilo ni le vir prenosa istih razodetih resnic, ki jih potrjuje Sveto pismo, niti celo le vir luči za pravilno razlago razodetij v svetih knjigah; je tudi vir ali kanal izrazitih teoretičnih ali praktičnih resnic; prav tako izvira od Jezusa Kristusa ali Svetega Duha po apostolski službi. Tako imamo konstitutivno izročilo. Med te resnice je treba uvrstiti a) kanon svetih knjig, b) njihovo navdihnjenje, razširjeno na vse ali posamezne njihove prenose.
Prav sveti hierarhiji, učiteljstvu, je Jezus Kristus zaupal skrb za depositum fidei, s čimer je zagotovil tako njegovo zvestobo kot nezmotljivo razlago. Po pričevanju svetega Avguština: Ego vero Evangelio non crederem, nisi a me catholicae Ecclesiae commoveret auctoritas (Jaz pravzaprav ne bi veroval Evangeliju, če mi slednjega ne bi posredovala oblast Katoliške Cerkve – Contra Epist. Manich. , 5: PL 42, 176).
Če bi protestanti priznali to, kar je dejansko povsem jasno razodeto v Svetem pismu (Jn 14,16), to je neomajno pomoč, ki jo je Jezus Kristus obljubil svoji Cerkvi, da bi bila sposobna pravilno ponazoriti in razlagati depozit razodetja, in bi pustili napačno, neutemeljeno načelo Sola Scriptura, bi na koncu brez težav sprejeli vse dogme, razen marijanskih. Po drugi strani pa, dokler ne bodo priznavali učiteljstva in dokler ne bodo imeli izročila za drugi konstitutivni vir razodetja, ne bodo nikoli sprejeli nedavnih marijanskih dogem, in iluzorno bi bilo pričakovati, da jih bodo k temu spodbudili naši tako imenovani znanstveni dokazi.
Salverri (Theologia Fundamentalis, str. 756 in nasl.) pravi: “Božansko apostolsko izročilo je glavni vir razodetja. Izročilo kot vir razodetja je po svoji starodavnosti, polnosti in zadostnosti pred samim Svetim pismom”. To je nauk, ki je dokončno definiran na Tridentinskem in Prvem vatikanskem koncilu (D. 783, 1787) ali vsaj theologice certa, tj. z gotovostjo izpeljan iz opredelitev istih koncilov (D. 786, 1788).
[…] V formulaciji Dei Verbum je katoliški nauk opuščen: neupravičeno opuščen (koncilska konstitucija Dei Verbum je nadomestila shemo De fontibus revelationis, sad rimske teologije, ki so jo progresivni očetje in strokovnjaki ali bolje modernisti v sodelovanju z Janezom XXIII. zavrnili, ker je ponovno predlagala katoliško dogmo, določeno v Tridentu, vključno s pojmom izročila, kot ga je razložil Spadafora, ki je bil nesprejemljiv protestantom, s katerimi pa je bilo treba vzpostaviti ekumenski dialog) … Da bi v zvezi s tem predlagali katoliški nauk, se je treba vrniti k shemi, ki jo je pripravila pripravljalna komisija in jo je drugi vatikanski koncil dokončno zavrgel. Besedilo je bilo zelo jasno in popolno: Salverri (Theologia Fundamentalis, str. 756 in nasl.) določa: “Božansko apostolsko izročilo je glavni vir razodetja. Izročilo kot vir razodetja je po svoji starodavnosti, polnosti in zadostnosti pred samim Svetim pismom”. To je nauk, ki je dokončno nakazan na tridentinskem in prvem vatikanskem koncilu (D. 783, 1787) ali vsaj theologice certa, tj. z gotovostjo izpeljan iz opredelitev istih koncilov (D. 786, 1788).
Francesco Spadafora, La Tradizione contro il Concilio, Volpe Editore, Roma, 1989, pp. 50-58.
