Misli ob prazniku povišanja sv. križa
Dvakrat letno Cerkev tradicionalno praznuje skrivnost sv. Križa, vsakič s posebnim praznikom: 3. maja s praznikom najdenja sv. križa in 14. septmebra s praznikom povišanja sv. križa. Radi praznujmo še naprej oba, četudi so visoki in med ljudstvom tako priljubljeni praznik 3. maja poteptale mnoge ledeno mrzle, domnevno napredne, oblike bogoslužja. Ob obeh praznikih razmišlajmo o skrivnosti sv. križa, o Kristusovem trpljenju, o križu v lastnem življenju in o bistvu posnemanja Kristusa.
Odklonitev križa
V 16. poglavju Matejevega evangelija moramo s prizadetostjo brati o tem, kako je sv. Peter, prvi papež, pred prejubim Gospodarjem označen kot satan. Ne, ker bi bil nezvest, neveren ali neljubezniv, ampak ker je odklonil križ in trpljenje ter na to zavzel držo, ki na poseben način odgovarja tudi našemu današnjemu duhu časa. Posnemanje Kristusa je posnemanje križa, krščansko življenje pa pomeni nositi križ! Peter pa je to odklonil. Poglejmo tu malo globje, zakaj Jezus apostola Petra imenuje za satana. Malo pred tem je Jezus vendar sv. Petra potrdil kot skalo svoje Cerkve in mu predal ključe nebes. Zato je toliko bolj pretresljivo, ko ga sedaj imenuje satan.
Demonsko samouničevalna drža
Ta drža Petra je v bistvu satanska, demonska in samouničevalna. Odkloniti križ, trpljenje in preizkušnje povzroča uničevanje človeka. Recimo – glede na naše dni v Cerkvi in družbi – povsem preprosto: današnje umetno zaneteno hrepenenje po užitku, ki se širi po vseh psevdoznanstvenih in kičastih medijih in, da, prav tako pogosto po državnih publikacijah, je demonsko, in sicer iz dveh razlogov. Prvi razlog je zgolj človeško psihološke narave. Kajti užitek, kot tudi sreča in samoizpolnitev, so le stranski učinki in jih je treba tako vedno doseči kot posredno delovanje. Če pa stranski učinek postane cilj in delovanje smisel sam po sebi, ti učinki izginejo in preprosto poniknejo, ker je s tem tisto najglobje človeško, tj. odločitev človeka za ljubezen, ranjeno in zametovano.
Človek je poklican k temu, da kaže navzgor, nad sebe, vedno na nekaj poleg sebe, na svet, na soljudi in končno na Boga, ki ga mora ljubiti in mu služiti.
Ljubezen in služenje – naše pravo življenje
Človek najde sam sebe, svoje izpopolnjenje in prav tako svoj pravi in dobri užitek najprej, če privzame to odprtost ljubezni in služenja kot obliko in način lastnega obstoja. Preko tega postopanja, žrtvovanja, pozabljanja nase in, ne redko, tistega samozatajevaja, o katerem govori Kristus, more izpolniti smisel svojega življenja. Tako izkusi na posreden način, kaj sta samouresničevanje in sreča brez užitka.
Sam gleda – tu uporabljam primerjavo Viktorja Frankla – kot oko, ki vidi sebe ali nekaj v sebi in tako izgubi svoj lasten vid ter ne gleda več sveta in drugih. Bolan je, seseda se sam vase. Kakor bumerang, ki zgreši svoj cilj in se vrne nazaj k lovcu, ki ga je zalučal, tako se vrne človek, ki ni spoznal in izpolnil smisla svojega življenja, nazaj k sebi in se bolano ukvarja le sam s seboj, s svojo srečo, z uresničitvijo svojega lastnega užitka, z uresničitvijo svojega lastnega nagona, z lastnim zdravjem in v prav takšni meri propada.
Ta »oznanjena« pravica do užitka za vse je znamenje kolektivne nevroze, na plečih katere cela industrija opravlja svoje umazane posle. Ampak o tem tu ne želimo več izgubljati besed.
Polnost življenja in odrešenje po križu
Drugi razlog, zakaj je to s telesom in užitkom zasvojeno držo treba imeti za demonsko, je čisto krščanske narave. Kristus nam namreč pravi, da lahko tudi mi, kakor jo je on, na križevem potu dosežemo polnost življenja, odrešenje in brezmejno srečo. Iz ljubezni do nas ljudi – izrazito: Bog je svet ljubil tako močno – je prišel Božji Sin, on pa tako takoj poudarja, da moramo prevzeti križ na svoje rame, vsak svoj križ. Svojega križa ne morem zamenjati s križem nekoga drugega. Vzeti ga moram nase, ne pasivno, ne vdan v usodo, ampak ga moram vzeti nase in se ga naučiti objemati. Vendar pa tako tisti, ki se nahajamo v blaginji, kot tudi tisti utrujeni, ki je niso deležni, sanjajo o svetu, ki naj bi postal vrt užitkov. Vsi so od začetka obsojeni na propad. Kajti edini Odrešenik sveta in ljudi je na sredi življenja, kot tudi v zgodovini posameznika in družbe, ustanovil skrivnost križa in le tisti, ki ga z neumornim samodarovanjem iz ljubezni objemajo, postajajo tudi odrešeniki. Ne samo odrešeniki lastne duše, ampak tudi odrešeniki sveta in bodo že v tem času izkusili odrešenje in srečo, ki bosta dosegla svoj neminljiv vrhunec šele v večnosti.
Križ, vir blagoslova
Za boljše razumevanje te velike skrivnosti bi rad pustil do besede še sv. papežu Leonu Velikemu (prim. Rimski brevir, praznik povišanja sv. križa, 7. do 9. berilo matutinija): »Dragi bratje, ko gledamo Kristusa, dvignjenega na križu, oči našega uma vidijo več kot tisto, kar se je pokazalo brezbožnikom, ki jim je bilo rečeno po Mojzesu: Tvoje življenje pa bo viselo v dvomu pred teboj, ti pa se boš bal dan in noč in ne boš imel nobenega zagotovila za svoje življenje. (5. Mz 28,66). V križanem Gospodu niso videli nič drugega kot delo svoje hudobije in so se zelo bali (Mt 27,54), ne s tisto vero, ki daje zagotovilo za življenje po opravičenju, ampak s tisto, s katero se muči slaba vest. Toda naš razum razsvetljuje Duh resnice in s čistim ter odprtim srcem vidimo slavo križa, ki sije nad nebom in zemljo, ter z notranjim pogledom razločimo, kaj je Gospod mislil, ko se je bližalo njegovo trpljenje in je rekel: Zdaj je izrečena sodbanad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan. Jaz pa bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi.
Kako čudovita je moč križa! Kako neizrekljiva je slava trpljenja, v katerem je Gospodov sodni stol in sodba nad tem svetom ter oblast Križanega! Gospod! Vse si pritegnil k sebi! Ves dan si razprostiral svoje roke k nevernemu in prepirljivemu ljudstvu, (Iz 55, 2), a svet je začutil in si prisvojil tvoje veličastvo! Gospod! Vse si pritegnil k sebi! Vsi elementi so v en sam divji krik groze zaradi judovske krivde: luči na nebu so potemnele, dan se je spremenil v noč, zemlja se je tresla od nenavadnih potresov in vse Božje delo ni hotelo služiti krivcem. Gospod! Vse si pritegnil k sebi! Tempeljsko pregrinjalo se je od vrha do tal pretrgalo na dvoje, sveti tempelj se je kot svetišče odreklo službi nevrednih duhovnikov, da bi se senca spremenila v bistvo, prerokba v uresničenje in Postava v evangelij.
Gospod! Vse si pritegnil k sebi! To, kar je bilo v prvem judovskem templju zakrito s prispodobami in sencami, ljubezen vseh ljudstev pozdravlja v polnem in odkritem češčenju. Zdaj obstaja višji red levitov, bolj častni red starešin, duhovništvo z bolj svetim maziljenjem. tvoj križ je studenec blagoslovov za vse in razlog zahvale za vse. Tako se tistim, ki vate verujejo, šibkost spremeni v moč, sramota v slavo in smrt v življenje. Spreminjajoči se red različnih krvavih žrtev je izginil; ena daritev tvojega Telesa in Krvi izpolnjuje vse. Kajti samo ti si velikonočno Jagnje, ki odjemlješ grehe sveta in si v sebi dokončal vse žrtve. Kakor pa si ti ena sama žrtev, ki nadomešča vse žrtve, naj bo tvoje kraljestvo eno samo kraljestvo, vzpostavljeno nad vsemi ljudstvi.«
800 let stigmatizacije sv. Frančiška Asiškega
Križ v življenju je naš blagoslov. Da bi verni kristijani tu našli moč v svoji šibkosti, slavo prek ponižanja, življenje po smrtnem stanju. Da bi nam presveta Devica Marija to spoznanje in to izkušnjo izprosila pri Gospodu! Saj je vendar ona Žalostna Mati vseh ljudi, ampak prav tako blagoslovljena med vsemi ženami in začetek našega veselja.
Pripravimo se dobro na praznik povišanja sv. križa. Letos je tudi 800-letnica stigmatizacije sv. Frančiška. Na ta spomina vredni dan, 14. septembra 2024, vse srčno vabim k slovesnosti v dunajsko Minoritsko cerkev, v tisti duhovni center Dunaja, ki prav tako v tem letu obhaja 800-letni jubilej. S slavnostno procesijo bomo počastili sv. križ.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. septembra 2024
