14. septembra praznujemo eno najglobljih skrivnosti naše vere – praznik povišanja svetega križa. Na prvi pogled se morda zdi nenavadno, da povzdigujemo križ, ki je orodje smrti, mučenja in sramote. Toda za nas, Kristusove privržence, je križ veliko več kot le simbol trpljenja. Je vrata do našega odrešenja, most med človeštvom in Bogom ter najvišja manifestacija ljubezni.
Ko razmišljamo o križu, ga moramo razumeti v luči vstajenja. Križ brez vstajenja bi bil dogodek globoke tragedije in obupa. Ko pa nanj gledamo z očmi vere, ga vidimo spremenjenega. Križ ni več simbol poraza, ampak zmage. Ni več znamenje obsodbe, ampak odrešenja. Zato križ poveličujemo, ga držimo visoko in ga razglašamo za vir našega upanja in moči.
Najprej se spomnimo zgodovinskih korenin tega praznika. Spominjamo se dveh pomembnih dogodkov: odkritja pravega križa s strani svete Helene v začetku 4. stoletja in posvetitve bazilike Božjega groba v Jeruzalemu. Sveta Helena, mati cesarja Konstantina, je odpotovala v Sveto deželo in s svojimi pobožnimi prizadevanji odkrila križ, na katerem je bil križan naš Odrešenik. Njeno odkritje ni bilo le arheološko zmagoslavje, ampak tudi duhovno razodetje. Križ, ki je bil nekoč izgubljen, je bil ponovno najden in je Cerkev in svet opominjal, da Kristusova zmaga ne sme biti nikoli pozabljena.
Drugi dogodek, posvetitev bazilike Božjega groba, je bil monumentalen dogodek v življenju zgodnje Cerkve. Ta bazilika stoji na kraju, kjer je Kristus umrl in vstal. To je fizični opomin, da je kraj trpljenja tudi kraj slave. Ta dva dogodka, združena v praznik povišanja svetega križa, praznujemo danes, da bi nas spomnili, da smo ljudje križa in vstajenja.
Toda kaj pomeni biti ljudje križa? V našem vsakdanjem življenju nas križ vabi v skrivnost, ki jo je morda težko sprejeti: skrivnost odrešilnega trpljenja. Jezus nam v Matejevem evangeliju pravi: “Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj” (Mt 16,24). To ni enostavno povabilo. Vzeti svoj križ pomeni sprejeti trpljenje, preizkušnje in žrtve, ki nas čakajo, in zaupati, da jih bo Bog uporabil za naše posvečenje in v svojo slavo.
Naš svet nam pogosto govori, naj bežimo pred trpljenjem, naj za vsako ceno iščemo tolažbo. Toda križ nas uči drugačnega nauka. Jezus ni bežal pred trpljenjem. Sprejel ga je. Sprejel ga je iz ljubezni do nas. S tem ga je preoblikoval. S križem trpljenje postane pot v novo življenje. Postane orodje milosti.
V naših življenjih imamo vsi križe, ki jih moramo nositi – fizične bolezni, čustvene bolečine, boje v odnosih, finančne težave in duhovno izsušenost. Ti križi so lahko včasih nepremagljivi in morda smo v skušnjavi, da bi se vprašali: Zakaj jaz? ali Zakaj moram to prenašati?. Toda ko pogledamo Kristusov križ, vidimo, da ima trpljenje, združeno z njegovim, smisel. Ima namen. Sredi naših preizkušenj lahko svoje trpljenje združimo s križem in ga ponudimo Bogu kot žrtev ljubezni.
Sveti Pavel nam v pismu Filipljanom pravi, da se je Kristus “Ponižal se je in bil pokoren do smrti, smrti na križu” (Flp 2,8). Kristusova ponižnost na križu je za nas zgled. Poklicani smo, da se ponižamo, opustimo svoj napuh in zaupamo v Božjo voljo, tudi kadar nas vodi skozi temne in težke čase. Vendar to počnemo z zavestjo, da križ ni konec zgodbe. Tako kot je Kristusovo trpljenje pripeljalo do njegovega slavnega vstajenja, tako nas bodo tudi naši križi pripeljali do veselja večnega življenja z Njim.
Danes, ko razmišljamo o povišanju svetega križa, se spomnimo tudi moči križa v naših duhovnih bitkah. Križ ni le znamenje Kristusove ljubezni in odrešenja, ampak je tudi orožje proti silam teme. Sveti Pavel nas spominja, da “Mi pa oznanjamo Kristusa križanega, Judom pohujšanje a poganom nespamet, njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, božjo moč in božjo modrost” (1 Kor 1,23-24). Križ je končna zmaga nad grehom in smrtjo. V času skušnjav in šibkosti se obrnimo h križu in iz njega črpajmo moč.
Ko nadaljujemo s tem praznovanjem, se spomnimo, da je Križ srce naše vere. Na njem se je Božja ljubezen srečala s človeškim grehom in zmagala. Je vir našega upanja, moči in odrešenja. Naj tako kot sveta Helena ponovno odkrijemo križ v svojem življenju in naj ga tako kot Kristus z ljubeznijo objamemo, saj vemo, da bomo po njem deležni slave njegovega vstajenja.