Sveti oče je 13. septembra 2024 v govoru mladim v Singapurju jasno povedal, da so “vse religije poti k Bogu”.
1. Papež Frančišek se je med svojim zadnjim potovanjem v Indonezijo, v petek 13. septembra 2024, želel srečati z mladimi na katoliški univerzi v Singapurju. Šlo je za medversko srečanje v tem smislu, da so bili omenjeni mladi daleč od tega, da bi bili vsi katoličani, pripadali so različnim religijam, katoliškim ali ne, krščanskim ali ne.
2. Sveti oče je te mlade spodbudil k „dialogu“ in jim jasno povedal, da vse religije vodijo k Bogu. “Vse religije so poti k Bogu. So – če dam primerjavo – kakor različni jeziki, različni izrazi, da pridemo do tja. Toda Bog je Bog za vse. In ker je Bog Bog za vse, smo vsi Božji otroci.” ¹
3. Primerjava je zanimiva. Aristotel in sveti Tomaž nam pravita, da je jezik znamenje, neposreden in takojšen izraz ne resničnosti izven našega uma, temveč idej, to je intelektualnih pojmov, s pomočjo katerih si naš um predstavlja resničnost, ki jo pozna.
Jezik je hkrati tudi sredstvo, ki nam ga je dala narava, da se sporazumevamo med seboj, tako da si izmenjujemo svoje misli z njihovim ustreznim izražanjem². Primerjati religijo z jezikom torej pomeni primerjati pot, ki vodi k Bogu, s potjo, ki vodi k idejam, ki vodi k mišljenju.
Če je religija jezik, je Bog ideja, različne religije pa so različni načini izražanja iste ideje. Papež pri tem vztraja: “Toda moj Bog je pomembnejši od tvojega! Je to res? Obstaja samo en Bog, naše religije pa so jeziki, poti do Boga. Nekateri so sikhi, drugi muslimani, tretji hindujci, četrti kristjani, vendar so to različne poti.”
4. Predpostavka, na kateri temelji govor svetega očeta, je prav ta, da so različni jeziki preprosto različni izrazi ene in iste ideje. Vsi pripadniki različnih verstev imajo isto idejo o istem Bogu, razlika je le v načinu, kako jo izražajo.
5. Toda, ali ideja o Bogu ustreza resničnosti in ali je ta resničnost en sam in edini pravi Bog? Ali na primer ideja Boga, kot jo na različne načine izražajo katoličani in judje, ustreza večni in objektivni resničnosti Svete Trojice, enega Boga v treh osebah iste narave, Očetu, Sinu in Svetem Duhu?
Ali ideja o Jezusu Kristusu, kot jo različno izražajo katoličani in muslimani, ustreza zgodovinski in objektivni resničnosti Jezusa iz Nazareta, pravega človeka, sina Device Marije, in pravega Boga, večnega in istobistvenega Očetovega Sina? Ali obstaja resničnost, ki presega naše predstave? Če pa obstaja, kakšna je?
Je to resničnost bitja onkraj našega razuma, to je bitja, ki je neodvisno od naših psiholoških in subjektivnih odzivov? Ali je to resničnost naših življenjskih reakcij, resničnost našega verskeega čuta, naše potrebe po večnem, občutka in potrebe, kot ju živimo in doživljamo? In ali bi bila ideja o Bogu kaj drugega kot zavedanje tega doživljanja?
Ali lahko tudi takšna ideja z jezikom, ki jo izraža, dovolj natančno opiše resničnost, na katero se nanaša? To so le nekatera od odločilnih vprašanj, ki jih odpira nagovor papeža Frančiška, ki je vsekakor bogatejši, kot se morda zdi na prvi pogled.
6. Pij X. je v svoji okrožnici Pascendi podal, in sicer precej jasno, več elementov za odgovor in razločevanje. Po stalnih in ustrezno uveljavljenih navedbah katekizma, je Bog osebnostno bitje, neodvisno od misli, in se je po svojem nadnaravnem Razodetju dal spoznati kot Eden v treh Osebah iste Božje narave, Očeta, Sina in Svetega Duha.
V osebi svoje Besede pa je s seboj združil individualno človeško naravo Jezusa iz Nazareta, po mesu sina Device Marije. Ker te temeljne resnice zanikata tako sodobno judovstvo, kot tudi islam in nasploh tako imenovane nekrščanske religije, se zdi, da jih je težko razumeti kot poti, ki vodijo k Bogu.
7. Razen če predpostavimo, da je Bog le ideja, ki se nanaša kvečjemu na eksistencialno izkušnjo ali občutje, izkušnjo in občutje, ki ju nobena verska formulacija ne more ustrezno izraziti. Odtlej lahko vsak vernik goji ambicijo, da bi se onkraj formul svoje religije držal neznane resnice, ki je ni mogoče zaobjeti z nobenim jezikom.
S tega vidika imajo vsi verniki že isto vero in vsa verovanja na svetu so le njene različice. Medverski dialog, ki ga spodbuja papež Frančišek, naj bi pospešil zrenje dneva, ko bo obstajala ena sama vera za vse človeštvo, potem ko bodo za vedno odpravljene vse nasprotujoče si delitve.³
8. Ali naj torej stremimo k verskemu relativizmu ali latitudinarizmu? Nikakor ne, saj je zmota, ki jo je obsodil papež Pij IX. v Syllabusu, zmota tistih, ki trdijo, da so si “vse religije enakovredne”.⁴ S trditvijo, da “vse religije vodijo k Bogu”, papež Frančišek ne pravi, da vodijo k Bogu “enako” ali z enako vrednostjo.
Nauk Drugega vatikanskega koncila to odrešilno vrednost priznava, če jo razumemo po načelu razlikovanja.⁵ Na ta način bi bila katoliška religija privilegirani izraz človekovega odnosa z Bogom – ali verskega čuta, ki je postal zavesten. Ali nam to daje pravico, da govorimo o “ublaženem latitudinarizmu”? Zakaj ne, če le ne pretiravamo z obsegom te možne “ublaženosti”. Nedvomno bi bilo bolje, če bi poskusili reči “neo-latitudinarizem”, a pojdimo naprej, saj de nominibus non est disputandum.
9. Ne pozabimo, da je obstajal precedens. V ponedeljek, 4. februarja 2019, je papež Frančišek skupaj z velikim imamom Ahmadom Al-Tayyebom podpisal skupno izjavo o človeškem bratstvu, za svetovni mir in skupno sožitje. To besedilo že potrjuje, da sta “pluralizem in verska raznolikost […] razumna Božja volja, po kateri je Bog ustvaril človeška bitja”.⁶ Neoindiferentistično pastoralno udejstvovanje z mladimi je bila logična posledica tega.
p. Jean-Michel Gleize
Pater Jean-Michel Gleize je profesor apologetike, ekleziologije in dogmatike na Séminaire Saint-Pie X v Ecônu. Je glavni sodelavec revije Courrier de Rome. Med letoma 2009 in 2011 je sodeloval v doktrinarnih razpravah med Rimom in FSSPX.
Vir: fsspx.news
¹ Nagovor svetega očeta na medverskem srečanju z mladimi, petek, 13. september 2024.
² Sveti Tomaž Akvinski, Komentar k Aristotelovi Perihermeneiji, I. knjiga, 2. lekcija, št. 2.
³ Glej članek „Sinodalna in pokoncilska spodbuda“ v novembrski številki revije Courrier de Rome iz leta 2019.
⁴ Obsojeni propoziciji 16 in 18 Syllabusa določata prav to enakost različnih verstev z vidika zveličavne vrednosti. Predlog 16: „Ljudje morejo najti pot do večnega zveličanja in dosežejo večno zveličanje v kateri koli religiji“; predlog 18: „Protestantizem ni nič drugega kot drugačna oblika iste prave krščanske vere, v kateri je dano ugajati Bogu enako kot v Katoliški Cerkvi“.
⁵ Konstitucija Lumen gentium, št. 15 in 16; dekret Unitatis redintegratio, št. 3; deklaracija Nostra aetate, št. 2.
⁶ Glej članek „Frančišek in dogme (II)“ v februarski številki revije Courrier de Rome iz leta 2019.
