Nevroznanost nam omogoča, da razumemo razlike, ki so moškim in ženskam pripisane od spočetja: to je razvidno iz najnovejšega prispevka profesorja Reneja Ecocharda, iz študije, ki v ozadju kaže na jalovost različnih teorij, ki temeljijo na ideologiji spola in se povsod poučujejo z velikimi javnimi sredstvi.
“Smo v dobi, ko nam nevroznanost omogoča vpogled v veličino človeškega bitja, moškega in ženske,” čeprav nam druge znanosti, “kot je teologija”, ponujajo dopolnilni pogled, pojasnjuje profesor René Ecochard, zdravnik in raziskovalec na Univerzi Claude Bernard v Lyonu I, v svojem zadnjem objavljenem delu: Homme, femme, ce que nous disent les neurosciences, [Moški, ženska, kaj nam govori nevroznanost] Pariz, Argtège, 2022.
Gre za delo, ki se ni znašlo na prvih straneh progresivnih medijev, in to z dobrim razlogom. Raziskovalec s skrbjo za diseminacijo pojasnjuje, kaj kromosom Y, značilen za moškega, ki je “XY”, za razliko od ženske, ki je “XX”, prinaša posebnega za moški spol.
“Še preden se majhen otrok vsadi v maternico, je presenetljivo, da lahko že v prvih treh ali štirih dneh nosečnosti ločimo dečka od deklice,” je 27. junija 2024 na Radiu Maria izjavil René Ecochard. A to še ni vse.
Tudi nevroznanost opaža razlikovanje možganov moških ali žensk že od prvih mesecev nosečnosti: “Okoli sedmega tedna se razvijejo spolni organi. Pri dečkih bo zarodek preplavil testosteron, dokler se njegovi možgani ne preoblikujejo: za razliko od možganov mladega dekleta bodo bolj ‘razdrobljeni’.” Raziskovalec v podporo svojemu dokazu navaja rezultate, ki jih je pridobil njegov britanski kolega Simon Baron-Cohen, ki navaja, da so ob rojstvu “možgani dečka že ‘ožičeni’ za analizo, medtem ko so pri deklici za intuicijo” Zato bi bila ena od funkcij kromosoma Y, da upočasni to, kar sili k intuiciji, da bi spodbudil analizo. Opazovanje je podobno tudi pri drugih sesalcih, kjer samice intuitivno prepoznavajo potrebe svojih mladičev.
Raziskovalec na Univerzi Lyon I pravi: “Kromosom Y že od življenja v maternici omogoča komplementarnost med spoloma. Poleg tega nevroznanost kaže, da se možgani moških razvijajo do 24. leta starosti, možgani žensk pa do 22. leta starosti. Kromosom Y tako že od začetka sodeluje pri razvoju moške osebnosti in je v celicah aktiven vse do konca življenja tega moškega.”
Zato René Ecochard ugotavlja, da je “škoda pustiti mladostnika, da verjame, da je že čustveno in psihološko konstituiran, medtem ko se njegovo telo in možgani še vedno razvijajo”. Kar razkriva vse laži in nevarnosti, ki jih prinašajo tisti, ki v imenu navidezne spolne disforije spodbujajo spolni prehod med najmlajšimi.
Pozitivni vidik razvoja znanstvenih tehnik je torej krepitev tega, kar je opaziti v naravi, daleč od ideoloških zablod. René Ecochard prikazuje prispevek novejše znanosti, epigenetike, ki opaža določene “znake” zaradi katerih se na primer pri majhnih dečkih njihovi možgani med rastjo “maskulinizirajo”.
Toda raziskovalec vztraja: “Ti epigenetski znaki iz nas, za razliko od živali, ne naredijo robotov.” Tako nekateri kiti ali ptice ves čas svojega obstoja tvorijo zveste pare: pri ljudeh obstajajo epigenetski znaki, ki nas silijo k zvestobi, vendar se jim lahko zoperstavimo z zlorabo, ki bi jo naredili s svojo svobodo.
René Ecochard se je v intervjuju za časnik Le Figaro kmalu po izidu svoje knjige dotaknil sorodnega vprašanja o “škodljivosti kontracepcijskih tablet”, ki jo je ugotovila nevroznanost. “Naravni hormoni mladega dekleta od pubertete naprej feminizirajo tako njegove možgane kot telo, kontracepcijska tableta, ki jo dobijo mlada dekleta, pa je večinoma sestavljena iz progestinov.”
“Ti preprečujejo naravno izločanje estrogenov, s čimer mlado dekle prikrajšajo za podporo, potrebno za nadaljevanje seksualizacije njenih možganov in rast njene osebnosti. Če se preobrazbe možganov mladega dekleta ne zgodijo, hormonsko nadomestilo v odrasli dobi ne bo moglo nadomestiti pomanjkanja.” Dovolj, da vestnim zdravnikom date misliti.
Raziskovalec z univerze Claude Bernard je jasen: “Okoli vprašanja homoseksualnosti je veliko zmede, slednja ni identiteta, ni usmerjena v prenos življenja. Mi [na ravni nevroznanosti – op. p.] razlagamo privlačnost moških do žensk zaradi celičnih jeder, ki se razvijejo pri dečkih in povzročijo privlačnost do ženskosti,” pojasnjuje.
In sklene: “Za pripravo fantov na njihovo vlogo moških in očetov je treba storiti še veliko; prepoznati moramo svoje pomanjkljivosti in dobiti podporo, da postanemo to, kar smo.”
Vir: fsspx.news
