Na Dunaju je naša provinca Bratovščine med 8. in 15. septembrom praznovala 800-letnico prihoda frančiškanov na Dunaj, pa tudi prav tolikšno obletnico frančiškanske cerkve same, čeprav je seveda dandanes in že kar nekaj časa ta cerkev drugačna in večja, kot pa je bila na začetku. Pa pojdimo lepo po vrsti, da vidimo, kaj natančno smo v preteklem tednu obeležili.
Vojvoda Leopold VI. (“Veličastni” – njegov kip je seveda v Minoritenkirche), iz hiše Babenbergov, je pred natanko 800 leti pozval Frančiškove manjše brate, minorite, kot so sebe imenovali, da bi prišli na Dunaj. Brate je sv. Frančišek tudi poslal in dobili so za svoje delo kot postojanko kapelo v bližini mesta, kjer danes stoji “Minoritska cerke”“, zraven pa so seveda postavili frančiškanski samostan. V stoletjih je zrastla mogočna gotska zgradba, ki jo danes občudujemo. Zgradba je v stoletjih menjala tako zavetnike, kot tudi upravitelje ali lastnike, okrogla pa je tudi letos obletnica, ko je svoj dom v tej cerkvi našla italijanska skupnost na Dunaju – Izabela Parmska, žena cesarja Jožefa II. je namreč cerkev namenila tej skupnosti 3. Junija 1784, pred 240-imi leti. Naši Bratovščini je bila cerkev donirana pred tremi leti, leta 2021. Kot smo rekli, različni zavetniki – najprej je bila posvečena sv. Križu, zatem pa Mariji Snežni, kakor še vedno velja, in sicer od 1786 naprej. Frančiškani so cerkev (in 1. Dunajsko okrožje) zapustili leta 1783, ko jim je cesar Jožef II. poklonil samostan drugod. Ko so Italijani dobili svoj dom v tej cerkvi, so zanje najprej skrbeli škofijski duhovniki ali drugi redovniki, kot npr. sv. Klemen Marija Dvořak. Treba je tudi spomniti na to, da je v tej cerkvi pridigal znameniti frančiškanski svetnik, Janez Kapistran. Skratka, kakor pravi spev ob posvetitvi cerkve, jet a cerkev v stoletjih postala “milostni in sveti kraj”.
Praznik Marijinega rojstva
Začetek praznovanj je tako sovpadel s praznikom Marijinega rojstva, na nedeljo 8. septembra s slovesno sveto mašo po starodavnem dunajskem obredu (diakonu in subdiakonu asistirata še dva subdiakona), ki jo je vodil predstojnik našega okrožja, p. Johannes Regele, ki je pri maši tudi pridigal. Asistirali so p. Frey, prejšnji predstojnik okrožja, sedaj pa dunajski prior, p. Wilhelm, tajnik okrožja in pastir na Madžarskem, ter celovški mašnik, p. Jeindl, novi ekonom okrožja, in madžarski novomašnik, p. Kopacsi. V koru so bili še drugi duhovniki in redovniki.

Mašni ordinarij je bila Maša v d-molu, “Kronstorfer Messe” (1843/44), Antona Brucknerja, čigar 200-letnico smo praznovali 4. septembra. Dirigiral je Don Elias Stolz, rektor Minoritenkirche in pastir italijanske skupnosti, ki je doma iz Južne Tirolske.
Slovesni maši je sledila praznična procesija z Marijinim kipom po središču Dunaja, množico pa je v procesiji za petje spremljala godba “The Original Kaiserjäger” pod vodstvom prof. Wernerja Hackla. Upamo, da je Dunajčanom in turistom mogočna procesija v čast Mariji ganila v dno duše in sprožila kako pravo misel, da bi se spreobrnili in krenili na pravo pot. Po povratku v cerkev so bile vse dežele nekdanje skupne donavske monarhije ponovno izročene Božji Materi.
V pridigi je p. Regele poudaril, kako zgodovinska in sveta je cerkev Marije Snežne, Minoritenkirche, ki so jo v stoletjih obiskali papeži, cesarji, kralji, škofje, kardinali in brezštevilni vernik. V starem seznamu maš je mogoče prebrati, kako se je v začetku 19. stoletja tu darovalo dnevno po osem ali deset maš, v preteklosti pa najbrž še več.

Predstojnik okrožja pa je, če povzamemo, takole nadaljeval: Naš Gospod Jezus Kristus je rekel svetemu Frančišku: “Mar ne vidiš, da moja hiša propada? Pojdi in jo obnovi.” Svetnik je najprej razumel materialno gradnjo propadajoče kapele, toda Gospod je govoril o propadajoči Cerkvi njegovega časa. Tako kot svetnik, tudi v našem času, ko Cerkev in družba propadata, ne smemo dopustiti, da bi obupali zaradi česarkoli ali kogarkoli. Iz vere v Boga in iz ljubezni do Božje Matere moramo delovati kot apostoli v tem mestu, v tej deželi in v tem svetu ter tako pomagati pri obnovi katoliške Cerkve. Moliti moramo za apostolski ogenj, ki je za to potreben; Devica Marija, katere rojstvo danes praznujemo, nam bo zagotovo pokazala pot.
Molitve k Materi Božji kot srednici vseh milosti so bile uslišane; osmanska vojska je bila 12. septembra 1683 kljub veliki vojaški premoči poražena in pregnana, potem ko je pred tem prestrašila vso Evropo. Lahko smo prepričani, da nam bo Božja Mati tudi danes pripravljena priskočiti na pomoč, če jo bomo zanjo iskreno prosili.
Srebrni duhovniški jubilej p. Tomáša Stritzka
Naš praznični teden v okviru praznovanja 800-letnice dunajske minoritske cerkve seje nadaljeval v sredo, 11. septembra 2024, ko smo v okviru tega velikega praznika praznovali srebrni duhovniški jubilej dekana, p. Tomáša Stritzka, ki vodi dekanijo Brno, od koder duhovniki oskrbujejo vse češke kapele.

Slovesna maša z obrazcem Marijinega imena je ponovno potekala v dunajskem obredu, to je bila tako imenovana ‘mašo petih gospodov’. To je bila prav posebna liturgija, saj so bili navzoči skorajda vsi duhovniki avstrijskega okrožja Duhovniške bratovščine svetega Pija X., ki so pomagali v koru. Slavnostni pridigar je bil p. Stritzko sam, asistirali pa so mu p. Stefan Frey, p. Klaus Wilhem ter p. Jaromír Kučírek in p. Filip Marada, vsi v čudovitih modrih mašnih oblačilih. Okrožni predstojnik, p. Johannes Regele, je bil presbyter assistens in je kot tak nosil pluvial.
Pater Tomáš Stritzko je bil prvi duhovnik češkega rodu v Duhovniški bratovščini svetega Pija X. V duhovnika je bil posvečen junija 1999 v Zaitzkofnu, novo mašo pa je obhajal v Pragi. Od leta 2011 je prior v Brnu. Po njegovi zaslugi je češka država pred šestimi leti priznala Duhovniško bratovščino svetega Pija X. in tako se je priorat mogel preoblikovati v dekanat, p. Stritzko pa je postal dekan.
V pridigi je dekan Stritzko hvaležno razmišljal o tem, kako zelo je češki apostolat od vsega začetka blagoslavljala Devica Marija. Poudaril je, koliko pomoči je ta apostolat prejel od zavetnika duhovniške bratovščine, papeža svetega Pija X., ki je ta apostolat varno vodil in spremljal iz nebes. Svetnik je vzor zvestega izpolnjevanja dolžnosti, brez katerih ni prave pobožnosti in svetosti. Na koncu pa jep. Stritzko omenil še ustanovitelja Duhovniške bratovščine, nadškofa Marcela Lefebvra, ki je zagotovo eden največjih svetnikov 20. stoletja in ki iz nebes bdi nad svojimi duhovniki. Po njegovi zaslugi lahko katoličani še danes živijo v zvestobi svoji veri.
Dekanu P. Stritzku se zahvaljujemo za njegovo resnično neutrudno predanost v 25-ih letih duhovništva in mu želimo obilo Božjega blagoslova za še mnoga leta plodnega dela za apostolat na Češkem.

Za glasbeno spremljavo, ki je temu čudovitemu prazniku dala prav poseben pečat, je zelo prepričljivo poskrbel baročni ansambel Hussowitz iz Brna, pod vodstvom Patrika Matyaska. Poleg Maše v D-duru Antonína Dvořáka (op. 86), so zaigrali in zapeli še Motet v C-duru Josefa Puschmanna, Arcadeltovo Ave Mario in “Beata viscera” Perotina (1180-1225).
Po maši, ki so se je udeležili tudi številni verniki iz Češke republike, pa tudi delegacija iz Slovenije, je bil pod arkadami sprejem s penino in manjšim prigrizkom.
Praznik Marijinega imena, je bil letos zaradi 800-letnice Minoritske cerkve in s tem povezanimi slovesnostmi, nekoliko v ozadju. Vendar jet a praznik vsako leto za Dunajčane še kako pomemben, saj spominja na mogočno posredovanje Božje Matere v času, ko se je ne le mesto Dunaj, ampak celotno zahodno krščanstvo soočalo z izjemno grožnjo. Osmanska vojska je stala pred obleganim mestom Dunaj, katerega prebivalci so bili tako oslabljeni, da so komaj še vzdržavali pod pritiskom. Ko je bil položaj popolnoma brezupen, je takratni papež Inocenc XI. pozval vse krščanstvo, naj se združi v goreči molitvi, ljudje pa so temu nasvetu sledili. V neštetih krajih Evrope so potekala proščenja , v vseh cerkvah in samostanih so molili rožni venec in prosili nebesa za pomoč.
Praznik Povišanja sv. križa in 800-letnica stigem sv. Frančiška
Slavnostni teden ob 800-letnici dunajske minoritske cerkve se je slovesno zaključil in zaokrožil še z eno slovesno sveto mašo v dunajskem obredu.

Na dan Povišanja sv. križa, 14. septembra 2024, ki je tudi 800-letnica zaznamovanja svetega Frančiška s Kristusovimi ranami (natančneje se je to na gori La Verni zgodilo 17. septembra 1224), so se ponovno zbrali številni verniki, da bi proslavili 800. rojstni dan Minoritske cerkve, vendar ne cerkvene stavbe, kot jo poznamo danes, temveč duhovnega prostora, kjer je bil ta cerkveni dragulj zgrajen.
Slavnostni govornik pri veliki maši je bil ponovno predstojnik avstrijskega okrožja, pater Johannes Regele. Asistirali so mu pater Stefan Frey in pater Klaus Wilhelm ter pater Emmerich Jeindl in pater Máté Kopácsi, vsi v rdečih oblačilih, ter še nekaj duhovnikov v koru.
Glasbena spremljava je bila Missa brevis v C-duru, “Windhaager Messe” (1842), Antona Brucknerja, s katero smo ponovno počastili tega velikega skladatelja, “Božjega glasbenika”, kot ga tudi imenujejo, ob njegovem 200. rojstnem dnevu (4. septembra 1824).

V pridigi nas je p. Regele spomnil, na kako velikem in pomembnem kraju milosti se nahajamo, ko smo v Minoritski cerkvi. Koliko generacij verujnih kristjanov, na stotine tisočev, je tu molilo, se izročalo križanemu Kristusu, tu prejelo zakramente. Cerkev je resnično kraj milosti, iz katerega se Božja milost, ki jo črpajo številni molivci, pretaka v naše mesto, v našo državo. Na ta dan moramo biti za te milosti posebej hvaležni.
Na praznik Povišanja sv. križa se moramo spomniti tudi, da je bila ta cerkev prvotno posvečena skrivnosti svetega križa (šele ko je bil v 18. stoletju posvečen sedanji glavni oltar, se je patrocinij spremenil – cerkev je, kot smo dejali, prešla pod zavetje Marije Snežne). Križ je močno sredstvo milosti, spominja nas na Kristusovo žrtev na križu, na naše odrešenje. Na današnji dan pred 800 leti je sveti Frančišek prejel stigme, ki so ga na poseben način povezale s Kristusom in s tem tudi na poseben način z lesom križa. Kadarkoli pogledamo podobo velikega svetnika s stigmatizirano roko, ki je v minoritski cerkvi in izvira iz 16. stoletja, ga prosimo, naj nam odpre oči za skrivnost križa in nam podari kreposti uboštva in nenavezanosti sredi sveta, za katerega se zdi, da ga obvladuje le želja po denarju.

Ob koncu slovesne velike maše je po cerkvi potekala slovesna procesija z dvojnimi relikvijami. Duhovniki, redovniki in ministranti so šli skozi minoritsko cerkev z relikvijo pravega križa in relikvijo svetega Frančiška, ki jo je nosil frančiškanski duhovnik-prijatelj, ta praznični teden pa se je končal z blagoslovom z relikvijo križa. V nedeljo, v resnično cesarskem vremenu, je slavnostna procesija, polna veselja, korakala po središču Dunaja, ob koncu prazničnega tedna, pa se je okoli cerkve in po okoliških krajih razbesnela hladna in silovita nevihta in zdi se, da so nebesa odprla vsa svoja vrata. To bi skoraj lahko razumeli kot prispodobo: na začetku prazničnega tedna je za nas sijalo sonce in z veseljem smo vstopili v praznovanje tega tedna. Danes, na dan Povišanja svetega križa, pa se moramo vrniti v svet, nazaj v resničnost, kjer je križ postal nadloga, ki jo ljudje želijo odstraniti z naših gorskih vrhov, iz naših šol, sodišč in gostiln. Naša naloga je, da se temu zoperstavimo tako, da v svojih življenjih dvignemo križ, da bomo lahko resnično sledili Kristusu v vseh nevihtah in nesrečah našega življenja. Moč za to smo lahko črpali iz lepih in globokih liturgičnih praznovanj zadnjih dni.

Vir: fsspx.at