Pred štiridesetimi leti, 3. oktobra 1984, je rimska Kongregacija za bogoslužje pod vodstvom takratnega prefekta in poznejšega kardinala, Paula Augustina Mayerja OSB (1911-2010), nekdanjega opata bavarske benediktinske opatije Metten, v imenu papeža Janeza Pavla II. izdala apostolsko pismo vsem škofovskim konferencam, z naslovom “Quattuor abhinc annos”. To pismo se običajno imenuje “indult iz leta 1984”.
Dobrih 15 let po uvedbi novega Rimskega misala in skoraj 10 let po objavi dokončnih izdaj tega misala v ljudskih jezikih ter s tem povezane dokončne prepovedi tradicionalne svete maše, se je Sveti sedež odzval na določeno potrebo, ki jo je izrazilo nepričakovano veliko število duhovnikov in laikov, ki so želeli še naprej uporabljati tradicionalni rimski obred. Doslej je bilo to uradno dovoljeno le zelo starim in bolnim duhovnikom, in še to s posebnimi dovoljenji, ki so bila podeljena – čeprav zelo redko.
Vatikan se je vsekakor zavedal, da obstaja podtalno gibanje. Povsod je kar nekaj duhovnikov iz škofijske in redovniške duhovščine še naprej zasebno, ali včasih javno, obhajalo tridentinsko mašo. Stara duhovščina nekaterih samostanov je v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja še naprej zasebno obhajala mašo v starem obredu in pogosto ni želela menjati.
Avtor je osebno naletel na številne primere v Avstriji: benediktinci, cistercijani, jezuiti, kapucini, kanoniki, prelati, ki so še naprej obhajali stari obred in so imeli velike težave s prenovljeno liturgijo. Mnogi škofje so bili v tistem času še dovolj razumni, da so to preprosto tolerirali. Vendar pa jih je nekaj tudi tem dobrim duhovnikom povzročalo velike težave. Spomnimo se pretirano strogega pristopa v dunajski nadškofiji pod vodstvom kardinala Franza Königa (1905-2004), ki je resnično preganjal duhovnike, ki so ostali tradicionalni.
Vsebina spregleda
Papež je škofijskim škofom dal pooblastilo, da duhovnikom in vernikom, ki so ostali navezani na t. i. tridentinski obred, dovolijo obhajati mašo po Missale Romanum v izdaji iz leta 1962 pod naslednjimi pogoji:
- Zadevni duhovniki in verniki morajo priznati dopustnost (legitimnost) in pravovernost Rimskega misala, ki ga je leta 1970 razglasil papež Pavel VI.
- Obhajanje naj bo rezervirano izključno za skupine, ki to zahtevajo, v cerkvah in kapelah, ki jih določi škof (vendar ne v župnijskih cerkvah, razen če škof to izrecno dovoli v izrednih primerih), ob dnevih in pod pogoji, ki jih škof odobri po običaju ali s svojim odlokom.
- Te maše je treba obhajati v skladu z misalom iz leta 1962 in v latinščini.
- Obredov in besedil obeh misalov ni dovoljeno mešati. To dovoljenje je treba uporabljati tako, da ne ovira upoštevanja liturgične reforme v življenju posameznih cerkvenih skupnosti.
Kaj lahko rečemo o tem spregledu?
Če pogledamo podrobneje, so vsa pisma Svetega sedeža o tradicionalni liturgiji od leta 1984 dalje vselej vsebovala nekaj zelo nezadovoljivih podrobnosti. Zato Duhovniška bratovščina svetega Pija X. s temi dokumenti ni bila nikdar povsem zadovoljna. Leta 1984 je šlo za spregled (s tujko – indult), tj. izjemo od splošno veljavne pravne norme v posamičnem primeru s strani cerkvene oblasti. V vseh teh letih, kar je sveti Pij V. (1504-1572) v svoji buli “Quo Primum” z dne 14. julija 1570 jasno in za vse čase izrazil:
Nobenega predstojnika, administratorja, kanonika, kaplana ali drugega posvetnega duhovnika, niti meniha katerega koli reda ni mogoče prisiliti, da bi mašo obhajal na drugačen način, kot smo ga določili mi, niti ga nihče ne sme prisiliti ali spodbuditi, da bi ta misal spremenil, prav tako tega dokumenta ni mogoče nikdar preklicati ali spremeniti, temveč ostaja za vedno v polni veljavi.
Teologi in škofje v uradnih dokumentih nikdar niso jasno in zgodovinsko pravilno navedli, da “tridentinska maša” ni nova maša tridentinskega koncila, ampak da gre v resnici za mašo vseh časov, za tradicionalno rimsko mašo. Najmočnejšo pozitivno izjavo o starem misalu je jasno podal papež Benedikt XVI. v spremnem pismu k motupropriju Summorum Pontificum z dne 7. julija 2007. “Rad bi poudaril, da ta misal ni bil nikdar pravno razveljavljen in je bil v tem pogledu načeloma vedno dovoljen.” To je bilo zelo jasno pojasnilo samega papeža. To je bilo zelo jasno pojasnilo samega papeža. Benediktu XVI. se je treba zahvaliti, da je, kljub velikanskemu odporu škofov in teologov, zmogel biti jasen in je to tudi razglasil.
Čeprav so bili mnogi od teh dokumentov neustrezni in nezadovoljivi, se je razvilo vztrajno rastoče tradicionalno gibanje, celo zunaj naše Duhovniške bratovščine svetega Pija X., in po malem so se duhovnikom in redovnikom spet lahko nekoliko odprla vrata, čeprav je bilo ponekod veliko prevar in razočaranj.
Pomen kardinala Sticklerja: Tradicionalna maša je za vselej!
Avstrijski salezijanski duhovnik in poznejši kurijski kardinal, Alfons Maria Stickler (1910-2007), je večino svojega življenja preživel v Rimu kot profesor, pravnik, svetovalec ter pozneje kot arhivar in knjižničar Svete rimske cerkve. Bil je eden od velikih zagovornikov tradicionalne liturgije, na stara leta pa je potoval po vsem svetu, da bi predaval in obhajal tridentinsko mašo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je poročal o pomembnem dejanju takratnega papeža:
Janez Pavel II. je leta 1986 komisiji devetih kardinalov zastavil dve vprašanji. Prvo: ‘Ali je papež Pavel VI. ali druga pristojna oblast prepovedala splošno obhajanje tridentinske maše v sodobnem času?’ Odgovor, ki ga je leta 1986 podalo osem od devetih kardinalov, je bil naslednji: ‘Ne, maša sv. Pija V. ni bila nikdar prepovedana’: To lahko rečem, ker sem bil eden od kardinalov. Bilo je še eno zelo zanimivo vprašanje: ‘Ali lahko škof duhovniku z dobrim ugledom prepove, da še naprej obhaja tridentinsko mašo?’ Devet kardinalov je bilo enotnega mnenja, da noben škof ne more prepovedati katoliškemu duhovniku, da bi obhajal tridentinsko mašo. Uradne prepovedi nimamo in verjamem, da papež nikoli ne bi izdal uradne prepovedi … prav zaradi besed Pija V., ki je dejal, da bo ta maša ostala za vselej.
Kardinal Ratzinger in tradicionalna maša
V knjigi intervjujev Sol zemlje beremo zelo pomembno izjavo kardinala Josepha Ratzingerja, poznejšega papeža Benedikta XVI. (1927-2022):
Skupnost, ki to, kar je bilo prej zanjo najsvetejše in najvišje, nenadoma razglasi za strogo prepovedano in povzroči, da se želja po tem zdi naravnost nespodobna, postavi pod vprašaj samo sebe. Kajti kaj lahko dejansko verjamemo, da pravi? Ali ne bo jutri spet prepovedala tistega, kar danes predpisuje?
Če je tradicionalna maša in posledično celotno liturgično izročilo Cerkve večkrat razglašeno za prepovedano, nezaželeno, potem avtorji teh različnih pisem, izjav in deklaracij navsezadnje res postavljajo pod vprašaj katoliško Cerkev samo. Pristni “Sentire cum Ecclesia” tu utrpi ogromno škodo.
Mladi verniki in tradicionalna maša
Kljub vsem omejitvam in prepovedim se zdi, da se besede psalmov tu dobro prilegajo: “Qui emittis fontes in convallibus. Inter medium montium pertransibunt aquae.” (Ps 103,10) – Bog je resnično pustil, da so brbotajoči izviri tradicionalne maše kot potoki pritekli v doline vse večjega števila predstavnikov mlade generacije duhovnikov, redovnikov in laikov; te čiste vode najdejo pot med visoke, nepremostljive gore. Četudi je preganjanje izročila v zadnjih mesecih in letih spet postalo zelo močno, je Bog z nami v katoliški Cerkvi! Nostalgije ni več, med mladimi obstaja resnična, nadnaravna potreba po resnici in tudi po pristni katoliški liturgiji, ki je bistvena za dobro krščansko življenje.
p. Johannes Regele, predstojnik avstrijske province FSSPX
Vir: fsspx.at
