Kot že v prejšnjih letih, se bodo tudi letos na god sv. Luka, zavetnika zdravnikov, na Dunaju zbrali katoliški zdravniki, bolničarji, farmacevti itd., da skupaj počastijo god svojega zavetnika. Ob tem smo se vedno znova – tudi ravno zaradi sedanjega stanja v družbi – dotaknili določene pomembne teme: kaj je iz katoliške perspektive temeljno načelo za poklicno in moralno držo zdravnika, zdravniške vesti in zdravniške prakse? Glasi se, kot vam je vsem povsem gotovo tudi zelo znano: POMAGATI IN ZDRAVITI in ne: ŠKODOVATI, UNIČEVATI IN UBIJATI. To je, da izpostavim bistvo, skrb za človeško življenje od njegovega spočetja do smrti, skrb za njegovo dobrobit, ne le za dobrobit enega njegovih udov, zdravljenje njegovih ran in bolezni, blaženje, lajšanje njegovih bolečin in njegovih šibkosti, preprečevanje in boj proti nevarnostim ter predvsem zavračanje vsega, kar tem nalogam nasprotuje.
Zaščita življenja predvsem na začetku in na koncu življenjske poti
Cerkveno izročilo se je vedno držalo tega, da mora biti človeško življenje zaščiteno in varovano od svojega začetka naprej, kakor v različnih fazah svojega razvoja. Cerkev se je upirala moralnim pogledom grško-rimskega sveta in poudarjala razliko, ki jo glede tega ločuje od njih. Apostolski očetje prve Cerkve in nato različni cerkveni očetje antike govorijo z vso jasnostjo. V tako imenovani Didahé je jasno rečeno: “Sadu tvojega telesa ne smeš ubiti s splavom, niti ne smeš že rojenemu otroku pustiti umreti.” Atenagora poudarja, da kristjani tiste ženske, ki uporabljajo sredstva, ki privedejo do spontanega splava, dojemajo kot morilke; obsoja umore otrok in s tem tudi umore tistih, ki še živijo v telesu matere, “kjer so že podvrženi skrbi Božje Previdnosti.” Tertulijan (Apologeticum, IX, 8) glede tega kot bistveno postavlja sledeče načelo: “Škodovati rojstvu je vnaprej zakrivljen umor; le malo je odvisno od tega, ali človek uniči že rojeno življenje ali pusti, da usahne pri porodu. To, kar bo postalo človek, je že človek.” (prim. Sv. kongregacija za nauk vere, Quaestio de abortu procurato (18. november 1974))
Te navedbe se ujemajo z iskrenimi očitki, ki jih je škof Hipona, veliki cerkveni oče Avguštin, usmeril proti izprijenim zakoncem, ki skušajo preprečiti zanositev in, v kolikor jim spodleti, se ne branijo v grešnem početju ubiti plodu: “Občasno,” tako pravi, “gresta strast in krutost tako daleč, da skušajo spodbuditi neplodnost s pitjem strupa in, če jim ne uspe, na kakršenkoli način plod v materinem telesu uničiti in odstraniti. Tako stremijo k temu, da uničijo plod, še preden slednji začne živeti ali, če je v materinem telesu že živel, da ga ubijejo, preden se rodi. Če sta oba zakonca tako naravnana, v resnici nista nikakršna zakonca; in če sta bila od začetka tako naravnana, potem nista skupaj sklenila zakona, temveč nečistovanje. Če pa nista oba takšna, si upam posplošiti: ali je ona ljubimka ženina ali je pa on ljubimec neveste.” (Avguštin, De nuptiis et concupiscentia 15. PL 44,423)
Pogled v cerkveno zgodovino – pomoč za danes
Skozi celotno cerkveno zgodovino so cerkveni očetje, vrhovni pastirji Cerkve in njeni učitelji ponavljali isti nauk, ne da bi različni pogledi na ulitje duše dopustili dvom o prepovedanosti splava. Ko je v srednjem veku nastalo splošno stališče, da se duša pojavi šele po prvih tednih, se je delalo razliko v ocenjevanju greha in v od le-tega odvisnih kaznih. Slavni avtorji so za ta prvi del nosečnosti dopuščali širokogrudne kazuistične rešitve, ki so se za naslednja obdobja odklanjale. Vendar se takrat nikoli ni lagalo, da bi hotena prekinitev nosečnosti, tudi v teh dneh, objektivno ne bila težka kršitev. Ta obsodba je bila dejansko enoglasna. Gracijanov dekret daje velik poudarek na besede papeža Štefana V.: “Tisti, ki po splavu pusti umreti temu, kar je bilo spočeto, ubija.” Sv. Tomaž, vsesplošni cerkveni učitelj, uči, da je splav težek greh, ki je v nasprotju z naravnim pravom. V časovnem obdobju renesanse je papež Sikst V. obsodil prekinitev nosečnosti z največjo strogostjo. Stoletje kasneje je Inocenc XI. zavrgel stališča določenih ohlapnih kanonistov, ki so skušali praktično opravičevati namerno povzročeno splavitev pred točko, za katero so nekateri zatrjevali, da ob njej pride do ulitja duše novemu živemu bitju.
Spoštovanje človeškega življenja ne zadeva samo kristjanov; za zahtevanje tega zadostuje že razum. Pri tem se izhaja iz analize, kaj neka oseba je in mora biti. Zasnovan z razumsko naravo, je človek osebnostni subjekt, ki je zmožen razmišljati sam o sebi, se odločati o svojih dejanjih in potemtakem tudi o svoji usodi: svoboden je. Posledično je gospodar nad samim seboj oz. nasprotno, ker se v času razvija ima zmožnost, da to postane, to pa je njegova naloga. Ustvarjena neposredno od Boga, je njegova duša duhovna in torej nesmrtna. Tako je tudi on odprt za Boga; samo v njem najde svojo izpolnitev.
Božje pravo in naravni razum tako izključujeta sleherno pravico ubijanja nedolžnega človeka (prim. Sv. kongregacija za nauk vere, Quaestio de abortu procurato (18. november 1974)). Cerkveni nauk, papeško učiteljstvo, je ravno v 20. stoletju še enkrat spregovorilo z vso jasnostjo, povsem v smislu naravnega prava in izročila.
V 21. stoletju – negativne posledice izgube vere
Celo Cerkev, z le maloštevilnimi, zelo razveseljujočimi izjemami, zadnje čase ne povzdiguje več glasu v obrambo svetosti življenja in vrednosti človeškega življenja. Od Drugega vatikanskega koncila se je Cerkev vse bolj odpovedala temu, da bi bila opominjajoči glas na svetu. Pred izgubo jasnih moralnih načel vedno nastopi izguba vere, praktično skoraj popolna izguba vere, posledice pa so lahko le negativne. Naravnopravno mišljenje je prav tako povsem izginilo. Celotni kulturno-marksistični tok, ki je zaobjel celotno življenje družbe, večini ljudi komaj še dopušča jasno mišljenje, v še manjši meri pa jasen govor. Tako splaviti svojega otroka velja za nekaj normalnega in samoumevnega, če pač ta ne paše v časovne okvire lastnega življenja. Kdor na to ne gleda tako, je deležen norčevanja in posmeha. Postaviti splav pod vprašaj je v družbi praktično postalo tabu. Če se to temo postavi v diskusijo, se sklicuje na »pravico do lastnega trebuha« in se to dojema kot poseganje v zasebnost. Normalni človeški čut, da je namreč življenje v vsej svojih obdobjih, kot tudi nerojeno življenje, vredno zaščite, je bil preko desetletij prikrite »informacije« (bolje indoktrinacije) predvsem prek množičnega medija televizije, anestetiziran. Ljudje so praktično nesposobni, da bi spoznali krivičnost te prakse.
POMAGATI IN ZDRAVITI in ne: ŠKODITI, UNIČEVATI IN UBIJATI, k temu so vsi zdravniki in vsi dejavni na medicinskem področju jasno pozvani. V nasprotnem primeru so nemudoma povabljeni, naj najdejo drugo delo. 2500 let je zdravniško dejavnost vodila Hipokratova prisega, ki se tu glasi tako jasno: “Nikomur ne bom, četudi na njegovo prošnjo, odmeril smrtnega strupa ali tudi samo k temu svetoval. Prav tako ne bom nikdar ženski podal sredstva za splav. Svoje življenje in svoj poklic bom ohranil sveto in čisto.” Tudi ta prisega je podlegla obdobju postfaktičnosti.
Nikakršnega umika, prosim, temveč skušati vplivati, kjer je to le mogoče!
Ravno to je pravzaprav poklicanost laikov. Katoliški zdravniki in vsi dejavni na medicinskem področju morajo zastopati katoliška stališča, stališča za zaščito življenja. Na prvi pogled so moralne zahteve nekakšna zavora, v resnici pa prispevajo k najboljšemu in najlepšemu, kar je človek ustvaril za znanost, posameznika in družbo.
Prispevajte k temu, da nova generacija odraste s pravimi vrednotami, z dobrimi načeli na tem tako pomembnem področju zaščite življenja, ali tudi bioetike. Politiko in družbo je treba temeljito spremeniti. Ponovno jo je treba naravnati na naravno pravo in na večno Božje pravo.
Živimo v časih strahovite skupinske slepote na vseh ravneh. Vendar to lahko z Božjo milostjo spremenimo!
Iniciative
Obstaja cela vrsta pravih iniciativ za zaščito življenja, ki jih lahko le priporočamo. Borimo se tudi za stare ljudi, za jasna sporočila in ravnanje glede evtanazije. Pojdimo množično na pohod za življenje 5. oktobra na Dunaju! Podpirajmo, vsak po svojih talentih in zmožnostih, to prizadevanje, ki je pomembno za skupno dobro. V teh nelahkih časih podpirajmo predvsem tudi družine s številnimi otroki. V mesecu rožnega venca molimo pogosto sv. rožni venec za ta namen, posebej še v cerkvi!
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. oktobra 2024
Vir: fsspx.at
