V nadaljevanjih bomo objavljali dele knjige don Andree Mancinelle (Rim, 16. 8. 1956 – Rim, 29. 2. 2024). Dona Andreo je v duhovnika posvetil papež Janez Pavel II. Leta 1983, tako da je kot duhovnik služil Cerkvi dobrih 40 let. Ker je bil po naravi zvedav, je pričel raziskovati zadeve glede modernizma, neomodernizma, zadnjega koncila in pokoncilskega obdobja. Od prvotnega sodobnega duhovnika v supergah, kavbojkah in športni srajci je sčasoma popolnoma prevzel izročilo, šel do svojega škofa v Albanu ter dejal, da bo maševal in obhajal zakramente samo še po tradicionalnem obredu Cerkve, kar je škof do konca njegovega življenja dopustili n ta duhovnik nikdar ni bil kanovan s katero od cerkvenih kazni. Pri raziskovanju se je povezal z našo Bratovščino, posebej seveda s prioratom in sedežem italijanskega okrožja v Albanu. Bil je pogumen duhovnik, ki se že v preteklih desetletjih ni bal obsoditi krize v Cerkvi in prodora modernizma vse do njegovih vrhov, ki se je tudi boril za večno mašo in za nespremenljiv katoliški nauk. Bil je puščavnik in človek molitve ter delovanja. Delo, ki ga bomo po delih objavljali, je njegova mojstrovina in, kot je dejal nekdo, ki mu je bil blizu, skorajda njegova “duhovna oporoka”. Kdor bo ta natančno dokumentirani material bral, ne bo mogel več govoriti, da ni vedel ali poznal stvari.
Začetek krize – modernistično krivoverstvo
Proti koncu 19. stoletja se je v Katoliški Cerkvi razvilo modernistično gibanje, katerega cilj je bil spodbujati postopno prilagajanje cerkvenega nauka in struktur relativistični in demokratični miselnosti tako imenovane moderne družbe, proti kateri so se papeži ostro borili že približno stoletje. Med glavnimi predstavniki modernizma so imeli pomembno mesto abbé Alfred Loisy, oratorijanec p. Lucien Laberthonnière in jezuit p. George Tyrrel, v Italiji pa so bili med drugimi dejavni don Ernesto Buonaiuti, don Salvatore Minocchi in don Romolo Murri, med laiki pa grof Tommaso Gallarati-Scotti ter pisatelj in pesnik Antonio Fogazzaro. Kljub raznolikosti in različnim odtenkom v misli različnih članov gibanja, je treba že na začetku povedati, da je modernistične teze prizadel skupni “izvirni greh”, temeljni filozofski relativizem, temeljna zmota, ki jo je odlok Lamentabili, ki ga je izdal sv. Oficij, kasneje povzel takole: “Resnica ni nič manj spremenljiva, kakor je spremenljiv človek sam, saj se razvija z njim, v njem in zanj.” (Dekret “Lamentabili” proti modernističnim zmotam, predlog št. 58: prim. Denz. 3458.)
To torej ni bila majhna stvar, saj je relativizem nujno pomenil popoln propad temeljev katoliške vere (če ni stalnih in nespremenljivih resnic, izgine sam pojem dogme) in posledično izničenje Cerkve. Evolucionistični relativizem modernistov pa je izhajal iz njihovega pojmovanja izvora vere, ki naj bi izhajala zgolj iz človekove vesti (zmota imanentizma). Vsaka verska resnica naj bi bila pravzaprav le preprost produkt posameznikove vesti, ki jo vodi versko čustvo pod vplivom nejasne in nedoločljive “božanskosti”, o kateri človek ni mogel reči ničesar gotovega in dokončnega. Celo katoliška vera je tako po modernističnem mnenju postala le človeški izdelek, podvržen nenehnim evolucijskim spremembam, brez enkrat za vselej določenih resnic: “Versko čustvo, ki se s svojo ključno imanenco sprosti iz skrivališč podzavesti – to je kasneje obsodil papež sveti Pij X. – je (za moderniste) zarodek vsega verovanja … Tu je torej rojstvo vseh religij, tudi nadnaravnih religij: te niso nič drugega kot zgolj izrazi prej omenjenega verskega čustva. Naj se ne misli, da je usoda katoliške vere kaj drugačna …” (Okrožnica “Pascendi”, prim. E.E., zv. 4, št. 199).
Tudi na tej podlagi so bile knjige Svetega pisma, seveda vključno z evangeliji, zreducirane na zbirko povsem notranjih doživetij, ki so se rodila iz verskega čustva posameznih svetih piscev, kar je pomenilo zanikanje zgodovinskosti nadnaravnih dejstev, o katerih pripovedujejo. Čudeži in prerokbe so bili dejansko degradirani na zgolj psihološko-literarne pripomočke, zgolj simbole, ki bi naj bralce spodbudili k “veri” v omenjeno “božanskost” v okviru enako nejasne in nedoločljive naravne religioznosti. Enako simbolična in neresnična je, kot smo že rekli, postala tudi vsebina dogem katoliške vere: “Stvari, ki nam jih Cerkev predlaga v verovanje kot razodete dogme,” je na primer zapisal vodja modernistov, g. Alfred Loisy, “niso resnice, ki so prišle z nebes in jih je izročilo ohranilo v izvirni obliki; za zgodovinarja so le razlaga dejstev religiozne narave, do katerih je teološka misel prišla z napornim delom.” (A. Loisy, “L’Évangile et l’Église”, Pariz 1902, str. 158.) Ko so bile te napačne predpostavke sprejete in je bila človeška vest postavljena kot središče in izvor religije, je moderniste neizprosna logika zmote nujno pripeljala do tega, da so, kljub velikim razlikam v doktrinah, obredih in moralnih pravilih, vse religije v osnovi resnične. Te razlike so dejansko veljale za povsem zanemarljive, saj so v modernističnem sistemu veljale zgolj za zunanje embalaže enega in istega naravnega verskega čustva, ki je skupno vsem ljudem: “Glede na ta izkustveni nauk – kakor je potem obsodil sveti Pij X. – (…) je treba vsako religijo, tudi religijo malikovalcev, imeti za resnično (…). Pravzaprav pa modernisti ne zanikajo, temveč priznavajo, nekateri prikrito, drugi odkrito, da so vse religije resnične“, delo „izjemnih ljudi, ki jih imenujemo preroki, in med katerimi je Kristus največji.” (Okrožnica “Pascendi”: prim. str. 1). Na podlagi tega so bili modernisti pripravljeni tudi priznati, da je katoliška religija najpopolnejša med vsemi, vendar ne edina prava.
Dejstvo, ki ga je treba imeti v mislih prav zdaj, da bi razumeli sicer nerazumljivo sedanjo ekumensko norost „koncilske“ hierarhije.
Na koncu velja omeniti še posebno in izvirno taktiko, ki jo izvajajo modernisti in ki pomaga to krivoverstvo razlikovati od vseh drugih “klasičnih” herezij, namreč brezobzirno uporabo pretvarjanja in dvoumnega jezika, s ciljem ostati v Cerkvi, da bi jo spremenili od znotraj. “Poleg tega,” je zapisal sveti Pij X., “jih nihče ne prekaša v spretnosti in zvijačnosti, saj se obnašajo obenem kot racionalisti in katoličani, in to s tako prefinjenim pretvarjanjem, da zlahka zavedejo vsakega neprevidnega človeka (…) Tako pa delujejo zavestno in namerno; to pa zato, ker je njihovo pravilo, da je treba na avtoriteto pritiskati, ne pa je zrušiti, kot tudi zato, ker jim ni treba zapustiti cerkvenega okolja, da bi lahko postopoma spreminjali kolektivno zavest”. (Prav tam, št. 192 in št. 216.) ) Taktika, ki je po petdesetih letih živahnega dela v podtalju prinesla uspeh doktrinarnega preobrata, ki so ga izvedli očetje Drugega vatikanskega koncila s sprejetjem kar nekaj modernističnih tez, nepripravljenemu ‘Božjemu ljudstvu’ namerno podtaknjenih kot nujna posodobitev Cerkve za mitološki novi čas. Dulcis in fundo, v tem ozračju smehljajočega se odpadništva, ni presenetljivo, da je, potem ko so v svojih gnostičnih meglicah razvodeneli hierarhijo, dogme in zakramente, vsaj del modernistov odkrito šel tako daleč, da je “prostovoljno ubogal namige svojih protestantskih gospodarjev”, ko so želeli “pri duhovništvu ukiniti sam sveti celibat”. (Okrožnica “Pascendi”, E.E., zv. 4, št. 227.) Klasična češnja na torti vsakega modernizma – včerajšnjega in današnjega – samooklicanega “reformatorja”.
