1. Škandalozne izjave papeža Frančiška z dne 13. septembra 2024 (1) lahko razumemo kot prefinjeno obliko indiferentizma, če jih razumemo v luči Drugega vatikanskega koncila.
Konstitucija Lumen gentium o Cerkvi, ki jo dopolnjujeta dekret Unitatis redintegratio o ekumenizmu in deklaracija Nostra aetate o nekrščanskih religijah, zavrača samo načelo verskega pluralizma, to je misel, da so vse religije enako vredne, resnične in učinkovite, kar zadeva zveličanje. Nauk 2. vatikanskega koncila priznava zveličavno vrednost vsem religijam, če jih razumemo ločeno, s sklicevanjem na primat Kristusove Cerkve, ki obstaja (subsistit in) v Katoliški cerkvi.
2. Po drugi strani pa je bila zamisel o verskem pluralizmu, razumljenem v ožjem smislu, predmet kritične ocene Kongregacije za nauk vere, ki jo je takrat vodil kardinal Joseph Ratzinger, v obvestilu, objavljenem v L’Osservatore Romano 26. februarja 2001. Sveti sedež se je nato na podlagi objave knjige jezuitskega patra, Jacquesa Dupuisa, Naproti krščanski teologiji verskega prulalizma’ (‘Towards a Christian Theology of Religious Pluralism’), ki je v knjigarnah izšla leta 1997, odzval in opozoril na pravi pomen koncilskih besedil, za katera se je menilo, da dovoljujejo verski dialog. (2) Katoliška vera in samo ona predstavlja polnost ali popolno stanje ekonomije odrešenja, medtem ko nekrščanske religije in nekatoliške krščanske veroizpovedi predstavljajo le njeno delno stanje, v različnih stopnjah, četudi resnično. Z drugimi besedami, če povzamemo primer, ki ga je papež Frančišek uporabil na srečanju z mladimi v Singapurju, katoliška religija in samo ona predstavlja najpopolnejši jezik za dosego Boga, medtem ko druge religije nimajo enake natančnosti. Vendar pa ostaja dejstvo, da so po besedah papeža Frančiška vse religije poti do Boga. Tudi če se ublaži, verski pluralizem ostaja to, kar je: nova oblika iste zmote ali različica slednje.
3. Ali Frančiškovo razmišljanje ustreza tej različici in je v kontinuiteti z Drugim vatikanskim koncilom? Treba je reči, da nadaljevanje njegove izjave dopušča dvom o tem. „Toda moj Bog je pomembnejši od tvojega!“, “Ali je to res? Obstaja samo en Bog in mi, naše religije, so jeziki, poti k Bogu.“ Če nobena religija ne more trditi, da vodi k Bogu, ki je pomembnejši od drugih, kje je potem blažitev pluralizma? In kje je kontinuiteta?
4. Zelo primerno se je vladajoči sveti oče v torek, 17. septembra, vrnil k svojim singapurskim izjavam, da bi pojasnil njihov domet. Papež Frančišek je namreč ekumenski skupini mladih dejal, da je raznolikost njihovih verskih identitet „Božji dar“. V video sporočilu, ki so ga predvajali 17. septembra, je nagovoril mlade, zbrane v Tirani na srečanju „Med14“, katerega tema je bila „Romarji upanja, graditelji miru“. Frančišek je zbrane nagovoril z besedami: „Bog ljubi vsakega človeka, zato med nami ustvarja razlike.“ Frančišek je pozval k rasti „edinosti“ in raznolikost verskih ozadij udeležencev označil za „Božji dar“. Dodal je: „Vabim vas, da se naučite skupaj prepoznavati znamenja časa. Na različnost vaših tradicij glejte kot na bogastvo, bogastvo, ki ga je hotel Bog. Enotnost ni uniformiranost, raznolikost vaših kulturnih in verskih identitet pa je Božji dar. Enotnost v različnosti. Naj med vami raste medsebojno spoštovanje po zgledu pričevanja vaših prednikov.
5. Kaj je še treba reči več? Če enotnost ni uniformnost in če jo je treba uresničevati v različnosti, ali ne bi bilo treba blažitev pluralizma posamično … blažiti? Kontinuiteta z Drugim vatikanskim koncilom s tem postaja vse bolj problematična.
6. Verski pluralizem – ali indiferentizem – je v vsakem primeru krivoverstvo, ki nasprotuje razodetemu Božjemu nauku, kakor ga je v soglašanje z našo vero stalno predlagalo cerkveno učiteljstvo. Ta nenehno potrjuje nujnost Cerkve za zveličanje in upšorablja zelo natančen izraz, iz katerega sledi, da je ta nujnost absolutna: izven Cerkve, tj. z učinkovitostjo nekatoliške religije, nič ne more biti odrešeno. Takšna je bila izpoved vere, predpisana valdežanom pod papežem Inocencem III. leta 1208 (DS 792). To je bila izpoved vere na četrtem lateranskem koncilu, leta 1215 (DS 802). To je nauk iz bule Unam Sanctam, papeža Bonifacija VIII., iz leta 1302; iz pisma, ki ga je papež Klemen VI. poslal katolikosu Armencev, Mehitarju, leta 1351 (1051); iz odloka za jakobite v buli Cantate Domino, papeža Evgena IV., iz leta 1442 (DS 1351). To je resnica, na katero je spomnil papež Pij IX. v govoru Singulari quadam leta 1854 (1647), v encikliki Quanta conficiamur maerore leta 1863 (kjer papež pravi, da je ta resnica dogma, in sicer ena najbolj poznanih) in končno v Syllabusu, leta 1864, v obliki dveh obsojenih predlogov: št. 16 (DS 2916) in št. 17 (DS 2917). Na to resnico opozarja tudi papež Leon XIII. v encikliki Satis cognitum, leta 1896 (DS 3304), papež Pij XII. pa jo je prav tako trikrat izpostavil: v okrožnici Mystici corporis, leta 1943 (DS 3821), v pismu Svetega oficija, naslovljenem leta 1949 na bostonskega nadškofa Cushinga (DS 3868), in v okrožnici Humani generis, leta 1950 (DS 3891). Seveda morejo duše dobre volje, ki ostajajo v nepremagljivi nevednosti, prejmejo zveličavne milosti, kjer koli že so, vendar je to povsem druga zadeva. Milost odrešenja se vedno prejema po Cerkvi. Čeprav pa so nekateri zveličani v religiji, ki ni katoliška, nihče ni zveličan po religiji, ki ni katoliška. Kar pomeni, da z izjemo katoliške vere, nobena druga religija ne more biti pot ali jezik, ki vodi k Bogu.
7. Vse to je jasno in očitno. Tako zelo, da kardinal Burke na milostni dan 16. septembra 2024 v sporočilu na „X“ meni, da se zdi, da smo „v poslednjih časih“. (3) Frančišek bi naj torej bil antikrist? Onkraj razumljivih odzivov, kakršen je tale, priznavamo svojo osuplost. Bratovščini svetega Pija X. so namreč doslej očitali, da zanika nezmotljivost Cerkve, in sicer pod pretvezo, da sta po njenem mnenju II. vatikanski koncil in pokoncilsko učiteljstvo zaznamovana z resnimi zmotami. To je v bistvu argument, ki so ga v zadnjih mesecih razvili in poudarili apologeti iz kroga Ecclesia Dei, ki jih spodbujajo konservativni prelati, kalibra kardinala Burka in k čemur se bomo še vrnili: Matthew Blackboard, na primer, na svojem kanalu na YouTubu (4), ali don Hilaire Vernier na spletni strani Bratovščine svetega Petra (5). Kako se bodo ti zdaj obnašali spričo teh nedavnih izjav papeža Frančiška? Če bodo – tako kot Bratovščina svetega Pija X. – zatrdili, da so hudo zmotne, ali ne bodo na koncu zanikali tudi nezmotljivost Cerkve? In če trdijo, da niso, kako ne bodo trdili, da je nauk Inocenca III., Bonifacija VIII., Klemena VI., Evgena IV., Pija IX., Leona XIII. in Pija XII. hudo zmoten? Ali potemtakem ne zanikajo še vedno, čeprav na drugačen način, nezmotljivost Cerkve? Nedvomno bi to moralo teologe Ecclesia Dei spodbuditi k resnemu premisleku.
8. Kar pa zadeva Bratovščino sv. Pija X., se slednja vedno držala izjave z dne 21. novembra 1974, v kateri je nadškof Lefebvre že na začetku določil temeljna razlikovanja, podedovana iz izročila Cerkve. (6) Cerkev ni papež. Neizpodbitnost vidne družbe, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, je v trojni vezi izpovedovanja vere, bogoslužja in pokorščine vladavini od Boga postavljenih pastirjev. Dejanja teh pastirjev, od katerih nekatera lahko predstavljajo resne težave za vest katoličanov, so druga stvar, ne da bi Cerkev prenehala ostajati to, kar mora biti v enotnosti te trojne vezi, ki jo opredeljuje kot tako. (7)
O tem priča zgodovina. In živahnost katoliškega izročila v vseh njegovih sedanjih oblikah priča o neomajnosti te trojne vezi. Trajnost prave katoliške maše, ki se obhaja po obredu svetega Pija V., je kljub puščicam Traditionis custodes eden od najobčutljivejših izrazov te neuničljivosti Cerkve.
9. Izredni nadškof Philadelphije, kapucin Charles Chaput, je izjavil, da so komentarji papeža Frančiška o verskem pluralizmu „neverjetno zmotni“ in da „mučeništvu odvzemajo njegov pomen“. (8) Kdo izmed katoličanov iz kroga Ecclesia Dei bi si drznil tega svetega moža obtožiti, da zanika nezmotljivost Cerkve? Veselimo se, je svoj čas dejal nadškof Lefebvre, da vidimo dobre duhovnike in dobre škofe, ki se odločno dvigujejo, da bi se uprli zmotam zaradi zveličanja duš.
Vir: fsspx.news
1 – https://fsspx-slovenija.si/2024/10/04/franciskov-novopastoralni-pristop/
2 – Glej članek „Znamenje protislovja“ v majski številki revije Courrier de Rome iz leta 2024.
4 – https://www.youtube.com/watch?v=muhZ0qLfiQA
5 – https://claves.org/peut-on-etre-sedevacantiste-sans-le-dire/ . https://claves.org/peut-on-etre-prudentiellement-ecclesiovacantiste 2-2/
6 – Glej članek „21. november 1974-2024“ v septembrski številki revije Courrier de Rome iz leta 2024.
7 – Glej članek „Cerkev je nezmotljiva“ v septembrski številki revije Courrier de Rome iz leta 2024.
Imm. by Pub. Sun. spremenil: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Obama_family_and_Biden_family_greet_Pope_Francis.jpg?uselang=it
