Pred kakšnim tednom se je v Vatikanu začelo jesensko zasedanje vse bolj sporne sinode, zato je bil objavljen odlomek iz neobjavljenega besedila Benedikta XVI. S prstom kaže na moralni progresivizem, ki je postal norma v zahodni družbi in za katerega se zdi, da je v nekaterih pogledih prodrl celo na cerkveno področje.
Zadnji dogodki v Cerkvi so ponovno oživili slogovno sredstvo, zaradi katerega je bil Chateaubriand v svojem času tako uspešen: prozopopeja, sredstvo, s katerim se odsotne ali mrtve osebe prisili, da spregovorijo, da bi jih poklicali kot priče – pogosto obremenjujoče – za sedanjost.
Tako na francoskem političnem prizorišču politični akterji pogosto obudijo lik Charlesa de Gaulla, da bi branili šibke institucije. Podobno je na cerkvenem prizorišču, kjer se včasih prikliče lik papeža Benedikta XVI. za izpodbijanje nekaterih stališč, ki se pojavljajo pod sedanjim pontifikatom.
Ni naključje, da je neobjavljeno besedilo nemškega papeža izšlo ravno v času, ko v Vatikanu poteka drugo zasedanje XVI. splošne redne skupščine škofovske sinode: objava, ki poleg tega prihaja nekaj dni po vrsti imenovanj na Dikasteriju za nauk vere, za katera se zdi, da gredo v smer moralnega in doktrinarnega progresivizma.
Besedilo, ki ga je objavil Sandro Magister, vatikanist pri Settimo Cielo, je eden od rokopisov, ki jih Frančiškov predhodnik za časa svojega življenja ni želel objaviti in jih je zaupal monsinjorju Liviu Melini: nekdanjemu vodji Papeškega inštituta Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini, ki je nedavno v soavtorstvu napisal delo La verità dell’amore, ki bo kmalu na voljo v italijanskih knjigarnah.
Prispevek pokojnega papeža sega v leto 2019, ko je na inštitutu potekalo preoblikovanje – v očeh msgr. Meline čistka -, katere cilj je bil odstraniti najbolj konservativne elemente inštituta. Benedikt XVI. je po Melinovih besedah „menil, da je ta ukrep nepravičen in nesprejemljiv, ter si je z različnimi sredstvi prizadeval, da bi odgovorne prisilil k ponovnemu premisleku“.
V tem besedilu (Krščanska podoba človeka) se nekdanji papež mimogrede vrne k svoji – zelo sporni – tezi, da se je Drugi vatikanski koncil oddaljil od svojega prvotnega namena, da je veljal “za rušenje zidov, za ‚‘podiranje utrdb‚‘, tako da so se v nekaterih krogih bali, da bi prišlo do samega konca katolištva ali pa so slednjega z veseljem pričakovali”.
Ob obžalovanju dejstva, da se je svobodo posameznika, pojem, ki je z Luthrom in renesanso postal osrednjega pomena, skozi stoletja do skrajnosti poveličevalo, avtor poda naslednjo ugotovitev: “Zdaj se zanika, da je človek kot svobodno bitje na neki način vezan na naravo, ki določa prostor njegove svobode. Človek zdaj nima več narave, ampak ‘naredi’ samega sebe.”
“Nič več ne obstaja človekova narava: on sam je tisti, ki odloča o tem, kaj je, moški ali ženska. Človek je tisti, ki sam ustvarja človeka in tako določa usodo bitja, ki ne prihaja več iz rok Boga-Stvarnika, ampak iz laboratorija človeških izumov. Odprava Stvarnika kot odprava človeka tako postaneta pristna grožnja veri.”
“To je velika naloga, s katero se danes sooča teologija, ki jo bo lahko izpolnila le, če bo zgled življenja kristjanov močnejši od sile zavračanja, ki nas obdaja in obljublja lažno svobodo.”
Ti stavki so v ostrem nasprotju z dokumentom, ki trenutno služi kot podlaga za delo udeležencev sinode, ki so, če navedemo samo en primer, pozvani, naj razmislijo o “sprejemanju družbeno-kulturne raznolikosti v okviru večplastne Cerkve in dajejo prednost vrednotenju liturgičnih, disciplinarnih, teoloških in duhovnih izrazov, primernih za različne družbeno-kulturne kontekste” (Instrumentum laboris, št. 97).
Filozof Augusto Del Noce je v svoji antologiji Analyse de la déraison [Analiza nerazumnosti] že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril na “pomanjkanje odziva Cerkve” na moralni progresivizem, kar bi lahko nekega dne napovedalo prihod “katolicizma brez vere”, kot se je izrazil.
Vir: fsspx.news
