Don Davide Pagliarani, generalni predstojnik Bratovščine svetega Pija X. (FSSPX) je v pogrebni pridigi za škofa Bernarda Tissier de Malleraisa poudaril zgledno zvestobo škofa Tissierja FSSPX in sveti Cerkvi. Škof Tissier je bil preprost, stanoviten in goreč mož, ki je kljub številnim preizkušnjam služil z neutrudno predanostjo. Vse njegovo življenje je bilo osredotočeno na obrambo tradicionalne maše in vladavine Kristusa Kralja. Bratovščina kljub žalosti ob njegovi izgubi najde tolažbo v zgledu, ki ga škof Tissier zapušča, hkrati pa se še naprej zaupa Božji previdnosti za prihodnost.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Dragi gospodje, dragi sobratje, spoštovane sestre, dragi verniki,
najprej bi rad izrazil iskreno sožalje družini škofa Tissierja, še posebej družinskim članom, ki so danes tu navzoči. Kot duhovna družina škofa Tissierja, delimo z vami žalost.
Da, Bratovščina danes resnično žaluje. To je velika izguba, izguba škofa. To je izguba, tako rekoč, ene strani v zgodovini Bratovščine. Zelo lepe strani naše zgodovine.
Vendar pa to izgubo in žalovanje, v katerem smo se znašli, nadomešča tolažba zaradi zgleda, ki nam ga je zapustil. Naš blaženi Gospod, ki vedno drži svojo besedo, je prišel in ga vzel “kot tat”. Na tako nenadno smrt nismo bili pripravljeni. Toda naš blaženi Gospod je v svoji premišljenosti hotel priti in ga vzeti ravno takrat, ko je nameraval obhajati sveto mašo, saj je ravno takrat njegova milost, škof Tissier de Mallerais, izgubil zavest. Njegovo zadnje dejanje je bilo, da je šel obhajat sveto mašno daritev, nekaj dni pozneje pa je umrl.
To zagotovo ni bilo naključje. Daritev svete maše je bila njegov življenjski smisel. Nadškofa Marcela Lefebvra je poiskal, ker je iskal zvestobo maši. Škof Tissier se je pridružil nadškofu Lefebvru istega leta, ko je bila razglašena nova maša – in ostal zvest tradicionalni maši. Zdaj pa je dobri Bog menil, da je pripravljen. Pripravljen sodelovati pri novi liturgiji, večni liturgiji, pri kateri duhovniki in škofje neprestano pojejo: “Glejte Jagnje, ki je bilo zaklano – to Jagnje, ki sem ga sam žrtvoval vse svoje duhovniško življenje – glejte Jagnje, vredno prejeti slavo in čast v večnosti!”
Sveti Pavel opisuje škofa Tissierja
Portreta škofa Tissierja v nekaj besedah ni težko naslikati, saj je to pred 2000 leti storil že sveti Pavel. Kaj sveti Pavel zahteva od škofa? To pravi sveti Pavel in lahko vidite, kako odlično se vse to nanaša na njihovo ekscelenco. Prav okoliščine njegovega duhovništva in škofovstva je pred 2000 leti opisal sveti Pavel.
“Pred Bogom in Jezusom Kristusom, ki bo sodil žive in mrtve, te ob njegovem prihodu in njegovem kraljestvu rotim: Oznanjaj besedo, bodisi prilično ali neprilično, grajaj, nagovarjaj, opominjaj z vso potrpežljivostjo in naukom.”
To je škof Tissier znal delati. Bil je odkrit, iskren, neposreden in brez dvoličnosti. Bil je trden, neomajen in brez zadržkov – brez zadržkov in svoboden pri oznanjevanju resnice – svoboden pri oznanjevanju resnice in svoboden pri služenju našemu Gospodu Jezusu Kristusu.
“Prišel bo namreč čas,” nadaljuje sveti Pavel, “ko ne bodo prenašali zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah izbirali učitelje, za čehljanje ušes: in svoja ušesa bodo odvrnili od resnice, namesto tega pa se bodo obrnili k bajkam.”
To je zelo natančen opis razmer, v katerih se danes nahaja katoliška Cerkev. Ljudje v Cerkvi so se obrnili k pravljicam. Ekumenizem je pravljica. Sekularizem je pravljica. Sinoda je nova pravljica, ki bo ustvarila še druge pravljice. Kakšna milost, da smo to razumeli že leta 1969! Kakšna milost, da smo poiskali nadškofa Lefebvra, ga našli in mu ostali zvesti! Kakšna milost, da nismo verjel v te pravljice!
“Toda bodi buden, delaj v vsem, opravljaj delo evangelista, izpolnjuj svojo službo. Bodi trezen.” “Bodi buden pri svojem delu”: Vedno oznanjaj Jezusa Kristusa, vedno oznanjaj resnico. “Delo evangelista” je oznanjati našega Gospoda Jezusa Kristusa takšnega, kakršen je, ne da bi karkoli spreminjali, tudi če to ni prijetno slišati. “Izpolnjuj svojo službo”: Izpolnjuj svojo dolžnost do samega konca; in “Bodite trezni”. To je zelo zanimivo! Škof Tissier nam je zapustil zgled zelo preprostega in treznega življenja. Gotovo je, da je bila ta preprostost, to uboštvo, ta otroška duša, ki jo je ohranil do konca, skrivnost in ključ njegove zvestobe.
Predvsem o tej zvestobi škofa Tissierja de Mallerais bi rad z vami nekaj trenutkov premišljeval, saj njegova zvestoba popolnoma povzema njegovo življenje. Zvestoba nadškofu Lefebvru, zvestoba Bratovščini in zvestoba katoliški Cerkvi.
Zvestoba škofa Tissierja
Njegova ekscelenca so bili zelo jasni glede tega, da zvestoba Bratovščini pomeni zvestobo Cerkvi. Zelo jasno je obsodil lažne dileme, da je treba izbirati med zvestobo Cerkvi in zvestobo Bratovščini. “Ne! Biti zvest Bratovščini je sinonim za zvestobo sredstvom, ki nam jih je dala Božja previdnost, da bi ostali zvesti Cerkvi. Ni izbire!” Škof Tissier pa je to vedno zelo, zelo jasno povedal.
Zvestoba skozi čas – to je tisto, kar je tako čudovito! Bil je eden prvih bogoslovcev, ki so leta 1969, še pred ustanovitvijo Bratovščine, poiskali nadškofa Lefebvra, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo. Vodila sta ga izključno vera in želja, da bi služil našemu blaženemu Gospodu – in to že leta 1969! Mi, ki gledamo nazaj, vemo, kaj se je zgodilo. Toda leta 1969 je bila le peščica bogoslovcev in polovica jih je odšla, še preden je bila Bratovščina sploh ustanovljena. Kakšno vero in kakšno zvestobo je imel in ohranil vse do danes – do leta 2024! To je resnična zvestoba skozi čas. Njegova vztrajnost je zvestoba skozi čas. To je njegova neomajna zvestoba.
Zvestobo je pokazal tudi v težavah. Vse težave, ki jih je opisal v življenjepisu nadškofa Lefebvra, in vse težave, s katerimi se je srečeval ustanovitelj Bratovščine, so opisane z očmi, pozornostjo in srcem neposrednega pričevalca, ki je bil tudi pozoren in zvest učenec ter je od vsega začetka razumel, kako je Božje delo vedno rodovitno preko križa. Da, res je, vsemogočni Bog ni prizanesel Bratovščini že od samega začetka. Križ bomo vedno srečevali in je znamenje, da je Bratovščina Božje delo.
S to zvestobo in zaradi te iste zvestobe pa ima škof Tissier zaslugo, da je prvi zbral, uredil in preučil vse dogodke iz nadškofovega življenja, vključno z vsemi njegovimi nauki. Kot zvesti učenec ni želel, da bi se izgubil katerikoli del zapuščine nadškofa Lefebvra.
Vedno si je želel, da bi se misli nadškofa Lefebvra zvesto prenašale na mlajšo generacijo, na vse nas in tudi na prihodnje rodove. To je bistvena skrb za delo, katerega cilj je varovati in posredovati sporočilo nadškofa Lefebvra. Takšno je delo Bratovščine svetega Pija X. Lahko rečemo, da lahko njegova ekscelenca bolj kot katerikoli drug član Bratovščine vzame za svoje besede svetega Pavla, kakor jih je nadškof Lefebvre želel vzeti za svoje: „Posredoval sem, kar sem prejel – Tradidi quod et accepi.“
Zvesto sem posredoval, kar mi je bilo dano, ne da bi karkoli spremenil, posredoval sem to, kakor sem prejel, z zvestobo učenca in s ponižnostjo učenca. Bolj ko je človek ponižen, bolj zvest bo pri posredovanju prejetih zakladov – posredoval jih bo tako, kot so, ne da bi karkoli spreminjal.
Prav ta zaklad je škof Tissier lahko zvesto posredoval kot resnično nadarjena oseba in kot zvest biograf nadškofa Lefebvra. Uspelo mu je sintetizirati misli in besede njegove ekscelence okrog osrednjega ideala, ki se je sistematično ponavljal v njegovih pridigah in na konferencah. Govorim o idealu Kristusa Kralja. To je bilo za škofa Tissierja veliko več kot le škofovsko geslo. Lahko bi rekli, da je bilo to vodilna zvezda njegovega celotnega škofijskega apostolata: pravice našega blaženega Gospoda nad dušami, nad vestjo, nad posamezniki, nad Cerkvijo ter nad družinami in družbo na splošno. Njegova ekscelenca se je vedno znova vračala k temu vprašanju. To je bila resnično osrednja misel, okoli katere je vse preuredil in reorganiziral.
Ta zvestoba škofa Tissierja ni bila le teoretična zvestoba načelom. Ta zvestoba je bila v obliki izpolnjevanja škofovskih dolžnosti do konca. Vsekakor sem temu priča iz prve roke. Njegova ekscelenca so želeli služiti Bratovščini do konca – in to celo onkraj svojih moči. Bil je neverjeten, tudi navkljub svoji starosti.
Od kod ta moč? Kaj je bil vir te moči? Izhajala je iz njegove ljubezni do našega blaženega Gospoda in iz njegove ljubezni do Bratovščine. Lahko pa vam zagotovim, da vsakič, ko smo skušali – vsakič, ko sem skušal (oprostite, da uporabljam prvo osebo ednine) – vsakič, ko sem skušal njegovo ekscelenco spodbuditi, da bi morda malo manj potoval, da bi malo razbremenil svoje delo, je bilo to nekoristno! Bilo je nemogoče! Nikoli nisem zmagal!
Vendar pa je vse to morda najboljši spomin, ki ga bom ohranil na škofa Tissierja. Zagotovo je tudi zgled za vse člane Bratovščine: moč moramo črpati iz našega Gospoda Jezusa Kristusa. Najti moč, ki presega fizično moč, ki jo morda imamo, moč, ki nas bo spremljala do zadnjih trenutkov našega življenja. Kako čudovit zgled za vse nas.
Prihodnost Bratovščine
Razumljivo je, da se zdaj vsi sprašujemo, kaj se bo zgodilo? Izgubili smo enega od naših škofov. Kako se Bratovščina spopada s to izgubo? Predvsem pa: kako se bo z njo spoprijela v prihodnosti? Zlasti v bližnji prihodnosti in z vsem, kar to pomeni?
No, Bratovščina ta trenutek preživlja v globokem miru, molitvi in hvaležnosti Božji previdnosti, da nam je dala takšnega škofa. Bratovščina ne hiti z nobeno stvarjo. Bratovščina preprosto sledi znamenjem Božje previdnosti.
Božja previdnost je tista, ki nam je vedno priskočila na pomoč v najbolj kritičnih in težkih trenutkih. Ta ista Božja previdnost, po kateri se je ta mladenič pri 24 letih leta 1969 izročil Bogu, je škofa Tissierja vodila vsak dan do njegove smrti. Ta ista previdnost je Bratovščino vodila skozi najhujši vihar v zgodovini katoliške Cerkve in vemo, da nas Božja previdnost ne bo zapustila danes – niti nas ne bo zapustila jutri. Že dovoljkrat nam je pokazala, da je tu, da nam pomaga in stoji ob strani. Zato je naša današnja žalost prepletena z obnovljenim zaupanjem v Božjo previdnost.
Kaj se bo torej spremenilo? Za zdaj se spremeni le ena stvar: zavedanje in priznanje, da imamo na tej zemlji enega škofa manj, da pa imamo v večnosti še enega več, ki bo bdel nad Bratovščino. Imamo novega zavetnika, ki bo tudi v večnosti bdel nad nami.
Imamo nekoga, ki nam bo še naprej pomagal s svojimi molitvami in nam s spomini, ki nam jih je zapustil, predvsem pa s svojim zgledom še naprej kazal smer, v kateri moramo iti naprej. To je tisto, kar se je spremenilo.
Prav tako bi se rad zahvalil vsem za molitve in sporočila, ki ste jih v zadnjih dneh poslali Bratovščini. Ta sporočila pričajo tako o velikem spoštovanju, ki so ga vsi imeli do njegove ekscelence, kot tudi o navezanosti, ki jo imajo vsi do Bratovščine. Zahvaljujem se vam za vse te molitve in, kar ni treba posebej poudarjati, vas vse vabim, da še naprej molite tako za pokoj duše škofa Tissier de Malleraisa kot tudi za Bratovščino v tem zgodovinskem trenutku.
Te namene zaupamo blaženi Devici Mariji. Njegova ekscelenca so bili zelo predani blaženi Mariji. Odražali so pobožnost Bratovščine do nje in prepričani smo, da bo predvsem pod njenim varstvom prihodnost Bratovščine v kontinuiteti s preteklostjo in v kontinuiteti z zgodovino Bratovščine, kot se je razvila do današnjih dni in kot jo je znal še posebej škof Tissier utelesiti in predstavljati.
V imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. Amen.
Vir: fsspx.news
