Zagovarjanje Dignitatis humanæ je danes precej nesmiselno, piše p. Nicolas Cadiet, FSSPX.
Osnutek besedila o verski svobodi, ki je bil izdan med Drugim vatikanskim koncilom, je imel izrecne cilje spodbuditi ekumenski dialog in doseči svobodo za Cerkev v komunističnih državah.¹
Slabi rezultati celotnega ekumenskega prizorišča in položaj Cerkve v njej sovražnih državah kažejo, da spodbude, ki temeljijo na dostojanstvu in pravici človeške osebe, da sama določa svoje versko življenje, niso bile preveč prepričljive.
Vsaj v ciljnih krogih. V starih krščanskih državah je logika verske svobode povzročila pritisk Vatikana, da so iz ustav črtali omembo katoliške vere kot državne vere ali vsaj vere večine državljanov (Kolumbija leta 1973, kanton Valais (kjer je Econe) leta 1974, Italija leta 1984).
Rim se takrat ni odrekel le zgodovinskemu položaju srednjeveškega krščanstva, temveč tudi sami ideji, da bi zaželena normalna struktura države vključevala veroizpoved. Ta logika sega tudi v podrobnosti: leta 2018 je münchenski nadškof, kardinal Marx, izrazil svoje nestrinjanje s tem, da je vodja bavarske vlade predpisal navzočnost križev v javnih ustanovah, nato pa se je zaradi kritik, ki jih je sprožil, previdno umaknil.
Nekateri prelati so celo trdili, da je treba v imenu načela verske svobode,² če muslimanske družine migrantov, ki so jih sprejeli v Vatikanu, zahtevajo mohamedanske bogoslužne prostore, to odobriti…
Zahod se že sramuje svojih krščanskih korenin, zdaj pa je prišla še Cerkev, da bi mu podala načelne razloge, zakaj naj jih skrije pod preprogo. Ali je čudno, da islam, ki ni preveč dovzeten za velika načela personalizma, prevzema mesto, ki se mu ponuja?
V tem kontekstu je presenetljivo, da si kleriki v tradicionalnih krogih prizadevajo braniti znamenito koncilsko deklaracijo Dignitatis humanae³ o verski svobodi. Besedilo, ki, kakor vsa ostala koncilska besedila, zase ne zahteva nezmotljivosti,⁴ besedilo, ki so ga omenjeni kleriki prepoznali kot “šibko”, “dvoumno” in “nevarno”.⁵
Besedilo, ki ga, tako kot mnoga druga pokoncilska besedila, vernikom ni mogoče resno predstaviti kot zanesljivi nauk. Besedilo, pri katerem bi bilo bolje ne vztrajati, saj cerkveno učiteljstvo iz njega ne izide nič bolje.
Enako velja za jezikovne akrobacije, zaradi katerih se Lumen gentium, Gaudium et spes, Unitatis redintegratio itd. lahko izognejo obtožbi herezije. Škof Schneider v svoji knjigi Credo vernike opozarja na te dvoumnosti: Vendar, ali mu ne gre očitati, da si prizadeva za rešitev teh kvarnih besedil?⁶ Misleci in pisatelji s tradicionalnega področja imajo boljše stvari, ki bi jih mogli storiti za Cerkev.
Prelati in teologi bi izpolnili svojo dolžnost (sveto dolžnost!), če bi popravili položaj z nedvoumnim besedilom o pravilno razumljenih pravicah človeške osebe. Zagovarjanje Dignitatis humanae je samo podaljševanje njenih učinkov.
Vir: fsspx.news
¹ Prim. Ralph Wiltgen, Le Rhin se jette dans le Tibre, Cèdre 1973, str. 156 in nasl.
² Zasebna pričevanja.
³ Glej članke o. de Blignièresa na spletni strani claves.org in njegovo recenzijo knjige Credo škofa Atanazija Schneiderja v Sedes sapientiae št. 169, jesen 2024, str. 113-16.
⁴ Prim. obvestilo generalnega tajnika koncila z dne 16. novembra 1964, ki je bilo izdano v povezavi s predhodno razlago konstitucije Lumen gentium. Neki rimski prelat, ki je bil v stiku z Družbo, je o Dignitatis humanæ govoril kot o dokumentu okoliščin, ki je povezan z zgodovinskim kontekstom, zato ga je mogoče reformirati in nima drugega vpliva! V devetem odstavku omenjene deklaracije je zapisano, da „Razodetje res ne potrjuje s toliko besedami človekove pravice do imunitete pred zunanjo prisilo v verskih zadevah“, a jo kljub temu poskuša najti tam.
⁵ Citira pater Antoine-Marie de Araujo, FSVF, v „Lire un texte du magistère (brève réponse à une réponse de l’abbé Gleize)“, claves.org, 28. junij 2024.
⁶ Tako kot o. de Blignières v svoji zgoraj citirani recenziji.
