Doba zvestobe Cerkvi
Cenjeni sobratje, spoštovani bratje in sestre v redovniškem stanu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Oktobra 1974 je ustanovitelj Duhovniške bratovščine sv. Pija X., njegova ekscelenca, nadškof Marcel Lefebvre, nekdanji nadškof Dakarja, papeški legat in nekdanji generalni predstojnik Očetov Svetega Duha (CSSp) prvič obiskal Avstrijo. Kaj je bilo eno izmed osrednjih sporočil, ki ga je prinesel tudi v naše dežele?
Kaj želi Bog od nas? Zvestobo!
Kaj predvsem zahteva Sveti Duh danes od nas katoličanov? Ob priložnosti ene izmed birmanskih pridig (8.6.1985) nam je naš ustanovitelj dal jasen odgovor: “Sv. Duh zahteva od vas posebej zvestobo. Pri tej zvestobi pa bi rad še posebej poudaril, da mora biti to zvestoba milosti, ki ste jo prejeli na dan vašega krsta.” … in na drugem mestu (Geistl. Wegweiser, 8. pogl.) je dejal: “Prav tako, kakor je Izrael Stare zaveze zaradi pomanjkanja zvestobe do Boga imel zelo nemirno zgodovino, ki je bila pogosto delo njegovih voditeljev in duhovščine, tako doživlja tudi vojskujoča se Cerkev na tem svetu neprenehno obdobja preizkušenj zaradi nezvestobe njenih duhovnikov in njihovih kompromisov s svetom.“
Da je pred 50 leti skupina duhovnikov in vernikov v naši deželi lahko prejela to veliko luč in da so tudi tu začeli z delom Bratovščine, je velika Božja milost. Nato je trajalo le še nekaj let, dokler se nista p. Georg Pfluger (ki sedaj živi in deluje v Jaidhofu, sedežu našega okrožja, op. ur.) in p. Wolfgang Göttler dokončno nastanila na Dunaju, s tem pa so duhovniki Bratovščine postali aktivni v naši državi. Leta 1981 je bil prvi Avstrijec posvečen v duhovnika v mladi katoliški ustanovi, ki je leta 1970 prejela uradno cerkveno odobritev – p. Johannes von Walderdorff, ki je umrl leta 2018.
Veličastnost sv. mašne daritve
8. septembra 1975 je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. organizirala romanje celotne Avstrije v Mariazell, pri čemer je sodelovalo 600 vernikov. Romanje je vodil nadškof Marcel Lefebvre. Ker je pristojni lokalni škof Gradca, Johann Weber, prepovedal obhajanje tridentinske svečane maše v baziliki, je takratni dobromisleči predstojnik benediktinskega samostana Mariazell, p. dr. Veremund Hochreitrer OSB (1917-1994), priredil svečano procesijo okrog bazilike, pri čemer je nadškof Lefebvre na tej slovesnosti pridigal. Pri tem je spomnil na veličastnost sv. mašne daritve. “Če ni več nobene mašne daritve, Katoliška Cerkev ne obstaja več. Katoliška Cerkev pa ne obstaja več tudi, če ni več posvečenih duhovnikov, nobenih duhovnikov, ki so s posvetitvijo prejeli duhovniški karakter, ki jim omogoča, da obhajajo sveto mašno daritev. … Pred najsvetejšo Evharistijo, v kateri sta resnično, dejansko in bistveno navzoča telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa morate imeti veliko strahospoštovanje. Naše strahospoštovanje ne bo nikoli moralo biti dovolj veliko.“
Sv. maša je osrednja točka našega življenja, vir vseh milosti, sonce, ki v nas neminljivo sije. Brez duhovništva, brez sv. maše se v naši družbi in v Cerkvi zdaj vse bolj uresničuje to, pred čemer je svaril sv. župnik iz Arsa: “Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika in tam se bo molilo k živalim.” Dobri pastir je Duhovnik. Katoličani so tako veliko let brez duhovnika, ki jih vodi po dobri poti k njihovem cilju. Preostali škofje in duhovniki so tudi pogosto odložili pastirsko palico na stran in pogosto ne vedo nič več o svojih stanovskih milostih, o svoji oblasti, k izhaja od Boga, ki jo morajo uporabiti za Cerkev in skupno dobro. Laik ne more nikdar v polnem smislu biti dobri pastir, kakor je to lahko duhovnik. Župnije se zanemarjajo, razen redkih izjem, število pravih vernikov je vse manjše, vse odmira, pri tem bi tako zagreti in dobre vere zmogli biti tudi mnogi laiki. Te nove poti so same po sebi napačne in neplodovite, one niso poti Cerkve. Kdaj se bo dunajski nadškof enkrat vzdignil in naslovil točno to? To bi bil začetek celjenja, četudi potem ni vse rešeno iz danes na jutri. Rušenje in uničevanje gre hitro, kot smo videli v zadnjih letih.
50 let temeljne izjave
Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in za ohranitev vere nujnega katoliškega izročila, večnega Rima, učitelja modrosti in resnice. Nasprotno pa odklanjamo, in smo vedno odklanjali, slediti Rimu novo-modernističnih in novo-protestantskih tendenc, ki so se jasno pokazale na 2. vatikanskem koncilu in po koncilu v vseh reformah, ki so izšle iz njega.
Te besede našega ustanovitelja z 21. novembra 1974, ki so takrat izzvale v Cerkvi veliko razburjenje, po toliko desetletjih ostajajo pot zvestobe Katoliški Cerkvi v tej še vedno nedokončani krizi. Takrat si ni nihče zares mislil, da bo vse postalo še toliko slabše. V nadaljevanju je naš ustanovitelj v tem razglasu z vernim in ljubečim škofovskim srcem zelo jasno povedal:
Nobena oblast, niti najvišja avtoriteta v hierarhiji, nas ne more prisiliti, da se odrečemo svoji veri ali da kratimo svojo vero, ki jo je cerkveno učiteljstvo devetnajst stoletij oblikovalo in nedvoumno oznanjalo. Sv. Pavel pravi: “Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!” (Gal 1,8) Ali ni mar to, kar nam danes v spomin prikliče svetega očeta? Če pa bi se izkazalo gotovo nasprotje med njegovimi besedami in dejanji, tako kot pri izjavah dikasterijev, tako mi izbiramo, kar se je vedno učilo, in se napravljamo gluhe vpričo uničujočim novostim v Cerkvi. Ne da se izvajati globokosežne spremembe na področju lex orandi (bogoslužja), brez da bi se s tem spremenil lex credendi (zakon vere).
Ne obhajamo sv. maše, podeljevanja zakramentov, bogoslužja kakor mi želimo, temveč kakor to želi Cerkev, kakor je želel sv. Pij V. in to predpisal kot zavezujoče. To so tradicionalni katoliški obredi, ki jih Tridentinski koncil ni iznašel na novo, temveč so nam izročeni in so v svojem bistvu apostolskega izvora. Oklepamo se katoliškega izročila.
Katekizem in Sveto pismo
Ostali smo zvesti tudi katoliškemu nauku. Na tem mestu rade volje priporočam stari katekizem, predvsem “Rimski katekizem”, ki je bil pred časom ponovno izdan. Vsak katoliški duhovnik bi ga moral imeti in ga redno brati. Prav tako naj tu spomnim na razne dobre katekizme za mladino in vse vernike. Držimo se obvezno tudi dobrih izdaj Svetega Pisma. Tudi tu bo v kratkem pri založbi Sarto ponovno izdana čudovita izdaja, pri kateri je sodeloval pokojni škof Chura, dr. Vitus Huonder.
Hvaležnost
Zahvaljujemo se nadškofu Lefebvru za njegov pogum. Zahvaljujemo se vsem, ki so v prvih trenutkih krenili po poti zvestobe do Cerkve, do izročila, imena katerih številnih duhovnikov bi se lahko zdaj tu naštelo. Oni in tudi laiki so se resnično povzpeli na Kalvarijo in so križanemu Kristusu tudi v tem času izkazali zvestobo.
Potrebujemo pravo kontinuiteto z našim ustanoviteljem in širše še bolj splošno s sveto Cerkvijo. Vedno znova obstajajo nevarne tendence, pogosto je to umetno izročilo, ki ga širijo ravno tako tudi novi mediji, ki v Cerkvi ni nikoli obstajalo, dlakocepstvo v nauku in liturgiji, ki tudi pred začetkom reform v 20. stoletju tako skrajno ni nikdar obstajalo. Gre za pomanjkanje širokosrčnosti in ljubezni, končno pa tudi za pomanjkanje pravega cerkvenega duha.
Besede sv. apostola Janeza, ki so bile nadškofu Marcelu Lefebvru zelo všeč in si jih je nekoč izbral kot vodilo na škofovskem grbu: “Et nos credidimus caritati.” (1 Jan) “Da,”, je dejal, “verjeli smo v veliko ljubezen, ki jo ima Bog, naš Gospod, do nas.” Zahvaljujemo se Bogu, da smo otroci ene, svete, katoliške in apostolske Cerkve. Na predvečer svetega leta 2025 pa se smemo tudi zahvaliti, kot naš ustanovitelj, da smo zelo rimski in da, kljub vsemu, ljubimo Cerkev in hierarhijo. Zahvaljujemo se Gospodu za tako veliko apostolskih sadov, za duhovne poklice, za širokosrčne katoliške družine, za tako veliko darežljivih dobrotnikov.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. novembra 2024, praznik vseh svetih
Vir: fsspx.at
