The Angelus: 1. Častiti oče, kako bi pojasnili vlogo Bratovščine svetega Pija X. v letu 2024? Je bolj kot vzporedna Cerkev, kot trdijo nekateri, predvsem priča za izročilo? Misijonarsko prizadevanje po vsem svetu, kot so to nekoč počeli Očetje Svetega Duha? Ali kaj drugega?
P. Davide Pagliarani: Vloga Bratovščine v letu 2024 se v osnovi ne razlikuje od tiste, ki jo je imela od svoje ustanovitve in ki je jasno izražena v statutu, ko pravi:
Namen Bratovščine je duhovništvo in vse, kar je z njim povezano, in nič drugega. Bratovščina je predvsem duhovniška družba, ki se posveča posvečevanju duhovnikov, s tem pa posvečevanju duš in celotne Cerkve s svetostjo duhovništva. Kot je zapisano tudi v našem statutu, je „bratovščina v svojem bistvu apostolska, ker je apostolska tudi daritev maše.
Od svoje ustanovitve Bratovščina to vlogo opravlja v posebnem kontekstu krize brez primere, ki je prizadela duhovništvo, mašo, vero in vse zaklade Cerkve. V tem smislu je opomin na resničnost teh zakladov in njihovo nujnost za obnovo vsega. Ne da bi se za to odločila, Bratovščina živi kot privilegirana priča izročila v razmerah, ko je izročilo zasenčeno. Dejstvo je, da se Bratovščina v tem smislu znajde v znamenju protislovja v korist cerkvenega izročila. Moč njene obrambe je edinstvena v tem, da je njena zavrnitev vseh liberalnih reform brezpogojna in ne dopušča nobenega kompromisa. Tako pa je njeno stališče neposreden in popoln odgovor na to, kar Cerkev v sedanjih razmerah potrebuje.
Kar je morda v zadnjih letih novo, je način, kako zmedeni katoličani gledajo na Bratovščino. V očeh mnogih je slednja prenehala biti demonizirana. Ne vidijo je več kot vzporedno Cerkev, ki je odcepljena ali bo to kmalu postala, niti ne kot na majhno skupnost, ki se odziva na sodobnost, zaprta v svoje zaostale vzorce in je nezmožna iti v korak s časom. Danes ji pogosto zavidajo njen položaj in si želijo njenih zakladov. Skratka, za mnoge je referenčna točka. Vernike, ki jo odkrijejo, privlačijo njeno pridiganje, liturgija, dobrodelnost njenih duhovnikov, kakovost njenih šol in vzdušje njenih kapel. Bratovščina pa vernikom in duhovnikom vse bolj omogoča, da ponovno odkrivajo zaklade Cerkve. To je zelo spodbudno.
2. Kaj lahko Bratovščina svetega Pija X. ponudi današnjim katoličanom, česar ne ponujajo skupnosti Ecclesia Dei?
Skupnosti, ki so bile nekoč povezane s komisijo Ecclesia Dei , ki kot taka ne obstaja več, na svoji ravni ponujajo tradicionalno liturgijo in v glavnem učijo tradicionalni katekizem. Na prvi pogled bi lahko mislili, da se le malo razlikujejo od Bratovščine. Vendar sami vztrajajo pri tem, da se razlikujejo od Bratovščine, zlasti v smislu poslušnosti. Bratovščino opisujejo kot pod vplivom duha, ki ga oživlja sedevakantizem, ki živi, kot da ni nikomur odgovorna, in tako predstavlja nevarnost za cerkveno edinost in vero svojih vernikov. Po njihovem mnenju, če nekoliko poenostavimo, se pretvarjajo, da ‘znotraj Cerkve” počnejo to, kar Bratovščina skuša početi “zunaj Cerkve”.
Ne povedo pa, da imajo dejansko omejeno svobodo. Imajo le prostor, ki jim ga daje hierarhija, ki je bolj ali manj dobrohotna, bolj ali manj navdihnjena s personalističnimi in liberalnimi načeli, vsekakor pa ni sposobna priznati nujnega in prvotnega mesta cerkvenega izročila. Zato sta njihov apostolat in vpliv omejena, ovirana in ogrožena, tako da je vprašanje njihovega praktičnega preživetja vse bolj zaskrbljujoče. Toda še več kot to: sam pomen njihove navezanosti na izročilo postaja neopazen. Ta omejena svoboda jim je dana v imenu njihove lastne karizme, njihovih liturgičnih preferenc ali njihove lastne občutljivosti. To ima več izredno resnih posledic.
Kot prvo se izročila ne zagovarja več kot edini, nujni in nepogrešljivi element z neodtujljivimi pravicami v Cerkvi. Trdi se, da je prednostna dobrina. Uveljavlja se pravica do uživanja tradicionalne liturgije, ne da bi bilo jasno, da je sodobna liturgija nesprejemljiva, ker razkraja vero. Zahteva se pravica do koriščenja tradicionalnega nauka, ne da bi se jasno opozorilo, da je to izročilo edini porok celovitosti vere, ki izključuje vsako usmeritev, ki se od nje oddaljuje. Izročila ni mogoče braniti kot posebne dobrine te ali one skupnosti, ki zahteva pravico, da ga živi le zase, prednostno pred kakšno drugo dobrino. Izročilo je treba braniti kot skupno dobro celotne Cerkve in ga zahtevati kot izključno dobrino vsakega katoličana. Po drugi strani pa so te skupnosti poleg negotovosti svojega položaja pogojene tudi z javnim izražanjem svoje vere. Zlasti jim je nemogoče nasprotovati kakršnikoli obliki liberalizma. Vendar pa ni mogoče učinkovito braniti izročila, ne da bi hkrati obsodili zmote, ki mu nasprotujejo. Z molkom o teh zmotah se torej zgodi, da ne zaznavamo več njihove škodljivosti in jih postopoma asimiliramo, ne da bi se tega zavedali.
Seveda tu ne sodimo o dobrem, ki ga ta ali oni duhovnik lahko stori v tem ali onem položaju, niti o gorečnosti, ki jo more osebno poživeti v služenju dušam. Ugotavljamo pa, da negotovost teh skupnosti in pogojenost, ki so ji v praksi podvržene vse od svoje ustanovitve, objektivno gledano odvzema popolno svobodo, da bi brezpogojno služile vesoljni Cerkvi.
Nadškof Lefebvre pa je s tem, da se ni pustil ustrahovati z grožnjami ali sankcijami in je Bratovščini zagotovil sredstva za nadaljevanje boja za Cerkev, slednji odločilno zagotovil pravo svobodo: ne lažne svobode želene neodvisnosti od vsake človeške oblasti, ampak pravo svobodo, da si trdno in brez pogojev prizadeva za obnovo vere, duhovništva in maše. Današnjim katoličanom Bratovščina ponuja brezkompromisno resnico, ki se oznanja brez pogojevanja, s sredstvi za njeno polno življenje za odrešenje duš in služenje celotni Cerkvi.
3. Kaj je po vašem mnenju največja ovira za tiste, ki se ne želijo udeleževati maš Bratovščine?
Razlog, ki nedvomno zadržuje vernike, ki jih privlači tradicionalna liturgija, je navidezna nezakonitost našega kanoničnega položaja, dejstvo, da nas cerkvena oblast uradno ne priznava. To nas vrača k zgoraj omenjenemu vprašanju poslušnosti. Razumeti moramo, da je za delo Cerkve sicer vedno zaželeno, da ga priznavajo in odobravajo oblasti, vendar obstajajo izjemne situacije, ko to ni nujno potrebno.
Položaj Bratovščine je odvisen od splošnega položaja Cerkve, ki že nekaj desetletij doživlja krizo brez primere. Papež Pavel VI. je sam govoril o samouničevanju Cerkve. Žal je to mogoče razložiti s spodbujanjem sodobnih zmot s strani najvišjih cerkvenih oblasti, ki so v času Drugega vatikanskega koncila in poznejših reform prodrle globoko v celotno Cerkev in povzročile, da so neštete množice vernikov zapustile vero. Tako zelo, da je papež, namesto da bi ohranil zaklad vere za odrešenje duš in skupno dobro celotne Cerkve, uporabil svojo avtoriteto za rušenje Cerkve.
Nadškof Lefebvre je imel neizmerno zaslugo, da je zavrnil to samouničevanje in pogumno ohranil izročilo Cerkve, zavrnil uničujoče novosti ter dušam še naprej ponujal nadnaravne dobrine nauka, maše in zakramentov. A prav zato se je cerkvena oblast odločila, da ga bo sankcionirala, zatrla njegovo delo in mu tako odvzela kanonično priznanje. Takrat ni šlo za nič drugega, kakor za ohranitev katoliške vere in liturgije, ki je izraz te vere. Spričo te zlorabe oblasti se monsinjor Lefebvre ni mogel strinjati, da bi prenehal s svojim delom. Če bi to storil, bi zapustil vernike, ki bi bili prikrajšani za zdrav nauk in tradicionalno liturgijo, ter bi ostali brez vodnika ob sodobnih zmotah. Monsinjor je razumel, da je bila ukinitev Bratovščine zloraba oblasti, ki je resno ogrozila dobro Cerkve. Papež ima oblast zato, da ohranja dobro Cerkve, ne pa, da ga ogroža. Pokorščina pa mu pripada, kadar gre za sodelovanje v dobro Cerkve, ne pa kadar gre za sodelovanje pri njenem uničevanju. Posledično je imel msgr. Lefebvre, navkljub pomislekom, da ni ubogal … zato, da bi ubogal. Ker se je zavedal, da je po volji našega Gospoda Jezusa Kristusa zveličanje duš prvi zakon Cerkve, od katerega so odvisni vsi drugi kanonični zakoni, je raje ubogal ta prvi zakon, čeprav je tvegal, da ga bo njegova hierarhija zavrnila, kot da bi je ne ubogal in se podredil prepovedim, ki so padle nanj. „Boga je treba ubogati bolj kot ljudi.“
Na žalost so razmere danes še vedno enake in Bratovščina še naprej postavlja na prvo mesto dobro duš in dobro Cerkve, ne da bi se obremenjevala z ustrahovanjem ali kritikami. Zelo bi bila vesela, če bi jo vrhovna oblast priznala: to bi bilo znamenje, da je oblast ponovno odkrila smisel svojega poslanstva in razume, kaj je resnično dobro Cerkve. Zelo bi bili tudi veseli, če bi lahko še naprej služili Cerkvi v kanonični zakonitosti. Toda dokler je cena te zakonitosti sprejemanje nesprejemljivega, zmot, ki rušijo Cerkev, in liturgija, ki razkraja vero, bo raje še naprej delala pod krivičnim neodobravanjem, ki ga je deležna, kot da bi izdala Cerkev in duše, ki najdejo zatočišče v njenih kapelah.
4. Kakšen je najboljši način, da družine izkoristijo to, kar ponuja Bratovščina svetega Pija X.?
Družine so posebna skrb Bratovščine, saj se v njih rojevajo in rastejo poklici in v njih se rojevajo tisti, ki bodo tvorili družine prihodnosti. Družine, ki se naselijo v bližini naših prioratov, imajo koristi od bogatega župnijskega življenja, ki se hrani z zakramenti, je prežeto z molitvijo in ga oživljajo številne druge družine, ki tvorijo blagodejno tkivo medsebojne pomoči in krščanske ljubezni. Bolj ko je družina vključena v življenje kapele ali priorata, močnejša in svetlejša postaja. Oltar jim seveda postane referenčna točka in vir njihovega duhovnega življenja; pobožnost, ki jo izkazujejo, jim omogoča rast v velikodušnosti; liturgično in zakramentalno življenje pa jih postopoma ločuje od duha sveta in spodbuja razcvet krščanskih kreposti.
Seveda je treba omeniti tudi šole, ki jih vodi Bratovščina ali z njo povezane skupnosti, kjer se skuša oblikovati popolne moške in ženske, tako v intelektualnem in fizičnem, kot tudi v moralnem in nadnaravnem smislu. Te šole so sicer nepopolne, kot vsa človeška dela, vendar so pravi blagoslov za družine.
Na koncu bi rad omenil še tretji red naše Bratovščine, ki zlasti družinam ponuja zelo trden duhovni okvir za vodenje staršev pri njihovih različnih dolžnostih in zlasti pri njihovem vzgojnem poslanstvu. S to bolj neposredno povezanostjo verniki uživajo vse milosti Bratovščine, pridobljene z molitvami in zaslugami njenih članov, ter jo duhovno podpirajo v njenem boju za Cerkev. To je, poleg njihove osebne zvestobe zelo preprostim zavezam njihovega pravila, velika podpora njihovemu osebnemu posvečevanju in posvečevanju njihove celotne družine.
5. Katera je največja nevarnost, s katero se danes soočajo tradicionalni katoličani? Kje so najbolj ranljivi?
Prva stvar, ki mi pride na misel, je grožnja duha sveta, ki ga sestavljajo udobje, materializem, počutnost in mehkužnost. Naši verniki in sami člani Bratovščine so ljudje kot vsi drugi, ranjeni zaradi izvirnega greha, zato je pomembno, da ne podcenjujemo naivno možnosti kvarjenja krščanskega življenja v duši vsakega katoličana, bodisi zaradi človeškega spoštovanja, brezbrižnosti, sebičnosti ali nečistosti. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi se pred to pokvarjenostjo zaščitili, zlasti mladi.
To pomeni preučevanje konkretnih problemov, s katerimi se soočamo danes, zlasti zaradi razširjenega dostopa do interneta, ki je prepogosto moralna in ideološka greznica. Vdor na zaslone in njihova nenadzorovana uporaba morata biti predmet resnega preučevanja, da bi se zavedali težav, ki jih povzročata, in treba je izvajati zdrave odzive za omejevanje škode in njeno nadaljnje preprečevanje.
Med verniki, ki so bili vedno tradicionalisti, je morda treba poudariti še nevarnost, da bi zaspali v udobju, ki so si ga pridobili s prizadevanji starejših ljudi. To je nevarnost sproščenosti. Zdi se mi, da nas, nasprotno, prizadevanja starejših zavezujejo k večji velikodušnosti. Večje možnosti, ki jih imamo danes za dostop do zakladov maše in izročila, so nam dane, da bi jih lahko še bolj polno živeli. Ne pa da bi se sprostili in počivali na lovorikah. Še vedno je veliko duš, ki jih je treba rešiti, in boj za njihovo rešitev je močnejši in nujnejši kot kdaj koli prej. Čas in možnosti, ki so nam na voljo, nas morajo spodbujati, da si še bolj prizadevamo za svoje posvečenje in razvoj apostolskega delovanja. V zvezi s tem potrebujemo veliko velikodušnost, predvsem pa popolnoma in odločno nadnaravni način apostolskega delovanja.
Morda je zadnja nevarnost, da bi živeli v intelektualnem udobju tistih, ki vedo, da imajo prav, in s prezirom sodijo “tiste, ki se motijo”. Po eni strani je potreba po izobraževanju univerzalna in pogosto se motimo, če verjamemo, da se nam ni treba ničesar več naučiti. Nasprotno, nujno se je še naprej učiti o pomembnih temah, pri katerih je vsak katoličan dolžan biti razsvetljen, da bi razsvetlil druge. Po drugi strani pa je vedno škodljivo druge ocenjevati kot manjvredne pod pretvezo, da so prejeli manj. Nasprotno, katoličan, ki je vreden tega imena in ga oživlja pristna ljubezen, bi moral imeti v srcu, da z dobrohotnostjo sprejme tiste, ki so v nevednosti, da bi jim pomagal napredovati pri odkrivanju prave vere. Živa, dobrohotna in potrpežljiva dobrodelnost veliko bolj pripomore k širjenju vere kot učeno govorjenje, ki je polno neprijetnih in prezirljivih kritik.
6. Ste že na polovici svojega mandata generalnega predstojnika. Kakšna so vaša razmišljanja o preteklih šestih letih?
Ena od stvari, ki me je v zadnjih šestih letih najbolj navdušila, je velikodušnost, ki so jo naši duhovniki pokazali pri svojem apostolatu in ki so jo znali pokazati zlasti med krizo pandemije Covida. S preudarnostjo so znali sprejeti nekatera primerna tveganja, včasih z veliko iznajdljivostjo, da bi se na najboljši možni način odzvali na potrebe duš. To obdobje je pokazalo sposobnost Bratovščine, da najde sorazmerne odgovore na izjemne razmere, pri čemer je na prvo mesto postavila duhovno dobro vernikov. To je bil lep prikaz zgoraj omenjenega načela: „Zveličanje duš je prvi zakon Cerkve.“
Motuproprij Traditionis custodes je bil še ena pomembna lekcija v zadnjih letih. To besedilo, ki se logično umešča v perspektivo sedanjega pontifikata, je ponovno in dokončno pokazalo veliko preudarnost in globoko modrost odločitve, ki jo je leta 1988 sprejel nadškof Lefebvre: s tem, ko je vztrajal s posvečenji navkljub pomanjkanju papeškega mandata, je Bratovščini resnično dal sredstva za opravljanje njenega poslanstva „varuha izročila“. Danes je pomen te odločitve nesporen. Kje bi bili brez naših škofov? Kje bi bilo izročilo v Cerkvi? Kdo drug še ima danes svobodo, ki jo imamo mi, da bi v polnosti živeli zaklade Cerkve? Nedvomno je mogoče rast našega apostolata razložiti v luči te ugotovitve.
7. Govorite o naših škofih in mislim, da imamo vsi v mislih žalostno poslovitev škofa Tissier de Malleraisa. Kaj ta odhod pomeni za skupnost? Ali nam lahko poveste, kakšne posledice ima za sredstva, ki jih ima Bratovščina na voljo za uresničevanje svojega poslanstva? Z drugimi besedami, če se vrnemo k dejstvu, da ste zdaj na polovici svojega mandata, kako vidite naslednjih šest let?
Smrt škofa Tissier de Malleraisa je eden od najpomembnejših dogodkov v zgodovini Bratovščine. Celotna stran naše zgodovine se je obrnila in vstopila v večnost. Toda kako veličastna stran! Škof Tissier je bil navzoč od samega začetka, od prvih ur epopeje škofa Lefebvra. Živel je tesno z našim ustanoviteljem, z njim delil radosti in tegobe, ki so spremljale rast Bratovščine, dokler ni bil izbran za enega od štirih škofov, ki so ga nasledili. Vse njegovo življenje pa je bilo goreča in pogumna zvestoba boju za vero in poslanstvu Bratovščine. Za Cerkev, za duše – do konca. Šel je celo onkraj svojih moči. Njegova velikodušnost in gorečnost sta ga ponesli dlje, kot so ga lahko ponesli njegovi koraki. Imel je tudi edinstveno strast do pripovedovanja o škofu Lefebvru in zgodovini Bratovščine. Pogrešamo njegovo navzočnost. Toda ponosni smo na msgr. Tissier de Malleraisa. Ponosni na našega škofa in zgled, ki nam ga je zapustil.
Jasno je, da nam Previdnost govori s tem dogodkom. Povsem jasno je, da ta smrt odpira vprašanje kontinuitete dela Bratovščine, ki ima zdaj le dva škofa in katere poslanstvo za duše se zdi v času strašne zmede, ki jo danes doživlja Cerkev, bolj potrebno kot kdaj koli prej. Vendar se lahko tega vprašanja lotimo le v miru in molitvi. Bratovščina se po zgledu nadškofa Lefebvra prepušča vodstvu Previdnosti, ki je vedno jasno nakazala poti, po katerih je treba hoditi, in odločitve, ki jih je treba sprejeti. Tako kot v preteklosti nas ta Previdnost vodi tudi danes. Prihodnost je v njenih rokah, zato ji z zaupanjem sledimo. Ko bo napočil čas, bomo vedeli, kako naj po svoji vesti prevzamemo svoje odgovornosti. Pred dušami in člani bratstva. Pred Cerkvijo. Pred Bogom. Ostanimo v miru in se preprosto zaupajmo Mariji.
Kar zadeva prihodnost, na splošno iskreno upam, da bodo duhovniki in verniki v prihodnjih letih posvečali večji pomen pomembnemu vprašanju: poklicem. Ne le glede sredstev, s katerimi bi v Kristusovo službo pritegnili vedno več novih poklicev, tako v duhovniško kot redovniško življenje, ampak tudi glede sredstev, s katerimi bi zagotovili vztrajnost poklicev.
Menim, da moramo razumeti predvsem to, da moramo več moliti. Da, moliti. Moliti, da bi Bog poslal delavcev na svojo žetev, saj je žetev obilna, delavcev pa malo. Pa moliti v zahvalo za že prejete poklice, saj je bilo zadnjih nekaj let s tega vidika zelo spodbudnih. Ideal svetosti mora pritegniti vse več posvečenih duš in biti tem bolj privlačen za naše mlade. Duše čakajo. Žejne so. Potrebujejo legije apostolov. Te apostole, pastirje ali kontemplativne duše pa more vzgojiti samo Bog. Zato moramo prositi Boga, naj kliče, in da bi duše bile odprte za njegov glas ter da bi se velikodušno odzvale. Za to milost prosimo predvsem Brezmadežno Devico, Mater Usmiljenja, Mater duhovnikov in vzornico religioznih duš.
Bog vas blagoslovi.
don Davide Pagliarani, generalni predstojnik
The Angelus, november-december 2024
Vir: fsspx.news
