Dragi verniki in prijatelji,
smrt našega dragega msgr. Tissierja je nedvomno pustila praznino: v semenišču Ecône, njegovem zadnjem bivališču, predvsem pa v celotni Bratovščini svetega Pija X., katere eden od pobudnikov je bil, med prvimi bogoslovci, ki so se konec šestdesetih let prejšnjega stoletja obrnili na msgr. Lefebvra in ga vztrajno prosili, naj naredi nekaj zanje in za katoliško duhovništvo. Njemu se moramo zahvaliti tudi za to, da je msgr. Lefebvre sprejel odločitev o ustanovitvi duhovniške kongregacije.
Ves čas je bil ob strani častitljivemu ustanovitelju in s sinovsko vdanostjo hodil po njegovih stopinjah, tako da je, kot vsi vemo, napisal obsežno biografijo, ki bo nedvomno ostala temeljno delo, dabi mogli spoznati msgr. Marcela Lefebvra in njegovo delo.
Na tem mestu mu želimo omogočiti, da spregovori neposredno, in sicer z odlomkom pridige, ki jo je imel pred nekaj leti v Ecônu, ko se je po večletnem bivanju v semenišču svetega Pija X. pripravljal na premestitev v čikaški priorat.
Gre za nekakšno duhovno oporoko, v kateri izraža svojo globoko povezanost z delom in duhom Bratovščine svetega Pija X. Isti razlogi veljajo tudi danes, da ostanemo zvesti tej Bratovščini, njenemu doktrinarnemu stališču in duhovni dediščini ter prek nje ostanemo zvesti Cerkvi, veri, ki jo prenaša, in sredstvom svetosti, ki jih nenehno nudi.
Dragi verniki, zakaj ljubim Bratovščino svetega Pija X.? Ljubim jo predvsem zato, ker jo je Cerkev odobrila 1. novembra 1970, ko jo je fribourški škof Charrière potrdil kot družbo skupnega življenja brez zaobljub, ki jo je Cerkev odobrila in ki je bila po krivici ukinjena, neveljavno ukinjena. Ta Bratovščina svetega Pija X. kanonično še vedno obstaja, ne glede na to, kaj pravijo drugi. Ljubim jo, ker jo je odobrila Cerkev.
Njen ustanovitelj, msgr. Lefebvre, nam je govoril: “Nikoli ne bi ničesar storil brez dovoljenja krajevnega škofa.” Dovoljenje mu je dal škof v Fribourgu v Švici. Zakaj Švica? Kot nagrada za velikodušnost švicarskih katoličanov do misijonov v Dakarju. Ker je velikodušnost švicarskih katoličanov omogočila plačilo za misijon in cerkev v Faticku v Senegalu. Da pa bi se zahvalil njihovemu škofu, natanöneje msrg. Charrièru iz Fribourga, ga je msgr. Lefebvre povabil, naj pride in slovesno posveti cerkev v Faticku. Od takrat sta Charrière in Lefebvre ostala prijatelja. Tako zelo, da so ga leta 1969, ko je msgr Lefebvre prišel v fribourško škofijo, sprejeli z odprtimi rokami. Fribourški škof, ki mu je dovolil, da je v Fribourgu zasadil svoj vinograd, svoje semenišče, in ustanovil svojo Bratovščino v Švici. Tu pa je rezultat. Nagrada za velikodušnost švicarskih katoličanov. To je Previdnost. Zato imam rad Bratovščino. Gre za Božjo nagrado.
Drugič, rad jo imam, ker je zelo prilagodljiva. Za vstop vanjo je dovolj že preprosta kanonična zaveza. Človek ni zapornik. V Bratovščini se v njej dobro znajdeš.
Potem zato, ker ta bratovščina razvija skupno življenje duhovščine, duhovnikov, ki živijo skupaj. To je bilo v Cerkvi nenavadno, vendar pa je to bilo najboljše izročilo Cerkve. Da duhovniki živijo skupno, kot živimo mi, se pravi skupno življenje pri mizi, seveda, v skupnem domu, če hočete, predvsem pa v molitvi in apostolatu. Tri ure brevirja in vsakodnevni rožni venec, ki se skupaj molijo, in apostolat, ki se izvaja skupaj, ki se ga organizira skupaj. Za večjo svetost in učinkovitost je odlična zamisel škofa Lefebvra o družbi skupnega življenja brez zaobljub.
Bratovščino imam rad tudi zato, ker je okoli sebe pritegnila versko življenje: naše oblate, Sestre Bratovščine, naše Brate in številne druge skupnosti, verske družbe, ki so se razvile tako rekoč v senci Duhovniške bratovščine svetega Pija X. Zato imam rad bratovščino, ker ljubi versko življenje.
Ljubim duhovniško bratovščino, ker je duhovniška, to je bistveno, to je njena opredelitev, kajti kriza Cerkve, bolje rečeno – kriza v Cerkvi, je preprosto kriza duhovniške identitete, ko so duhovniki izgubili izpred oči, za kaj so ustvarjeni. Tako so najprej odvrgli talar, potem latinščino, vse, nazadnje pa so odvrgli še svoje srce, svojo vero, zato je nadškof Lefebvre rekel – ne, ohraniti moramo duhovništvo v njegovi doktrinarni čistosti in misijonarski ljubezni. Bratovščina svetega Pija X. je duhovniška, posvečena je obhajanju mašne daritve, praktičnemu izpovedovanju družbenega kraljevanja našega Gospoda Jezusa Kristusa, saj je Jezus kraljeval in kraljuje po lesu svojega križa, torej po maši, ki je zakramentalno nadaljevanje žrtve na Kalvariji. Zato imam rad Duhovniško bratovščino svetega Pija X., ker je resnično duhovniška.
Ljubim Bratovščino svetega Pija X., ker je njen zavetnik sveti Pij X., zadnji kanonizirani papež, ki je vso svojo skrb posvetil svojim duhovnikom, duhovnikom Katoliške Cerkve, s svojo spodbudo Haerent animo, ki je veličasten povzetek duhovniškega duha, ker je sveti Pij X. obsodil modernizem ter napovedal, da ga ni konec, ker je to krivoverstvo globoko v žilah Katoliške Cerkve. Modernizma ni bilo mogoče izkoreniniti čez noč. Pa tudi zato, ker je sveti Pij X. v Cerkev vrnil red, ki nam ga danes primanjkuje. Zato imam rad Bratovščino.
Ljubim Bratovščino svetega Pija X., ker nam je njen ustanovitelj, msgr. Lefebvre, dal pravila, statute, konstitucije, zelo modra pravila, ki jih je Rim odobril, celo pohvalil, sapientes normae, v pismu kardinala Wrighta, prefekta Kongregacije za duhovščino, leta 1971. Pohvala konstitucij bratovščine, dvajset strani, ki so neke vrste povzetek duhovniške duhovnosti, kjer je povedano vse. Mi pa jih živimo še danes, ne da bi karkoli spremenili. To deluje. Nadškof Lefebvre je vse to napisal z enim zamahom peresa v Rimu. Mar ni to čudovito?
Ljubim duhovniško bratovščino, ker je našla ideal duhovniške formacije v teh tradicionalnih semeniščih. Prav, kakor smo to vedno počeli v semeniščih. To pomeni združevanje nauka in pobožnosti. Pobožnost, ki trdno temelji na nauku in liturgičnem življenju. Ljubiti lepe in slovesne liturgične obrede. Zato imam rad Bratovščino svetega Pija X.
Svojo Bratovščino, dragi verniki, ljubim tudi zato, ker je msgr. Lefebvre, z genialno zamislijo, uvedel v semenišču leto duhovnosti kot noviciat, da bi tem mladim omogočil duhovno življenje. Da bi jim razložil načela in jih pripravil na to, da bi ta načela katoliškega duhovnega življenja živeli. Načela Cerkve. Ne Lefebvrova načela, ne. Načela Cerkve in našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Bratovščino svetega Pija X. imam rad tudi zato, ker je nadškof Lefebvre z drugo genialno zamislijo želel, da bi, poleg svetega Tomaža Akvinskega v njegovi Summi, seveda, izvedli še poseben tečaj o izrekih cerkvenega učiteljstva, kjer bi poučevali okrožnice vseh tistih velikih papežev, ki so od 19. stoletja do predvečera koncila posredovali nauk Cerkve o sodobnih zmotah, liberalizmu, modernizmu in socializmu. Od takrat pa so bogoslovci vsako leto dobivali ta nauk iz okrožnic papežev, pravih Petrovih naslednikov.
Bratovščino imam rad tudi zato, ker je Božja previdnost v Ecône pripeljala častitljivega patra Barriella z duhovnimi vajami svetega Ignacija. Od takrat ljubimo svetega Ignacija in smo sposobni narediti to, kar so prej mogli delati le jezuiti, strokovnjaki. Sposobni smo pridigati duhovne vaje svetega Ignacija. Ali ni to nenavadno, dragi verniki? Vi vsi pa ste vabljeni, da pogosto obiskujete hiše za duhovne vaje, kjer se pridigajo Duhovne vaje svetega Ignacija, ki so nekaj čudovitega, ne samo za spreobračanje grešnikov, ampak tudi za ustvarjanje svetnikov. Pojdite na duhovne vaje svetega Ignacija, vpišite se v Enneyu ali v Franciji.
Nazadnje, dragi verniki, Bratovščino imam rad, ker se je podala v boj za vero. Ni oklevala, ni se bala pogumno, s tveganjem nepravičnih sodb, spustiti se v boj za vero, h kateremu nas spodbuja sveti apostol Pavel. In še vedno smo v boju za vero. Bogu hvala. Tako pa je nehote, ampak z vso dobro voljo, ker ni bila ustanovljena za boj, temveč za posredovanje duhovništva, postala bojevniška. Bratovščino imam rad, ker je bojevnica, ker se bori za Kristusa Kralja, to pa ni malo.
Ljubim Bratovščino, da tako rečem, če povzamem, ker je zadnja trdnjava, ki je ostala, da se upre, da stoji trdno, da reče ne koncilskemu in pokoncilskemu odpadu od vere. Je zadnji dragoceni branik, zato je naša prva dolžnost, da jo zaščitimo pred vsemi modernističnimi okužbami. Naša prva dolžnost je varovati ta branik za prihodnost, za Cerkev.
Viri: sspx.org
