Poslanica genralnega predstojnika in njegovih pomočnikov ob petdesetletnici izjave z dne 21. novembra 1974
Pred petdesetimi leti je njegova milost, nadškof Marcel Lefebvre, objavil znamenito izjavo, ki je postala listina Duhovniške bratovščine svetega Pija X. Kot prava izpoved vere z večnim odmevom, ta izjava izraža bistvo Bratovščine, njen smisel delovanja, njeno doktrinarno in moralno identiteto ter posledično njeno delovanje. Bratovščina ne more niti za milimeter odstopiti od njene vsebine in duha, ki petdeset let pozneje ostajata popolnoma ustrezna današnjemu času.
Ta izjava vsebuje dve povsem osrednji ideji, ki se medsebojno dopolnjujeta in podpirata. Prva potrjuje bistveno doktrinarno naravo boja Bratovščine. Druga izraža namen, zaradi katerega se bojuje.
Gre za doktrinarno bitko proti jasno opredeljenemu sovražniku – reformam koncila, ki so predstavljene kot zastrupljena tvorba, ki je nastala v zmoti in vodi k zmoti. Pod vprašaj se postavlja njene temeljni duh, posledično pa tudi vse, kar je ta duh ustvaril:
Ta reformacija, ki izvira iz liberalizma in modernizma, je popolnoma in v celoti zastrupljena; izhaja iz krivoverstva in se končuje v krivoverstvu, čeprav vsa njena dejanja formalno niso krivoverska. Zaradi tega je nemogoče, da bi se katerikoli vesten in zvest katoličan zavzemal za to reformacijo ali se ji kakor koli podrejal. Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku je glede na naše odrešenje kategorična zavrnitev te reformacije.
Dogodki v zadnjih petdesetih letih so samo potrdili ustreznost te analize. Glede na to, da je bila reformacija sama po sebi in v svojih načelih izprijena, se zdi nemogoče karkoli v Katoliški Cerkvi obnoviti, ne da bi najprej zavrnili sama načela Koncila in zavrnili vse zmote, ki jih je vseboval. Vsi tisti, ki so skušali ohraniti tako izročilo kot tudi reforme II. vatikanskega koncila in jih skušali sprejeti ali jih ustrezno obogatiti, jim je neizbežno spodletelo. Istočasno pa sta prezir in sovraštvo do izročila in tridentinske maše še naprej naraščala, kar kaže na da dva nezdružljiva nauka, ki ustrezata dvema nezdružljivima oblikama bogoslužja, in dvema nepomirljivima načinoma pojmovanja katoliške Cerkve in njenega poslanstva do duš.
Ta reformacija, ki se je začela na Koncilu samem, je še vedno v teku in še naprej rojeva svoje sadove. Danes smo s sinodalnostjo priča popolnemu sprevračanju same strukture Cerkve. Posredovane Božje resnice, ki nam jih posredovala od učlovečena Beseda, nadomešča sistem, ki ga je izdelal človek in v katerem Bog sam nima več mesta ter v katerem diha človeški duh in ne več duh Svetega Duha. To je hudičevo sprevračanje samega evangelija.
Ob tem, da jasno obsodi uničevanje Cerkve, nadškof Lefebvre spodbuja, naj nadaljujemo doktrinarni boj in se tako na svet način borimo za kraljevanje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje. Danes, tako kot v preteklosti, naše poslanstvo ni nič drugega kot obnova vseh stvari v Kristusu. Obnova vsega – začenši s katoliškim duhovništvom, v vsej njegovi doktrinarni čistosti in v vsej njegovi misijonarski ljubezni. Obnova tudi svete mašne daritve, ki je srce življenja Cerkve. Obnova pristnega katoliškega življenja, ki ni nič drugega kot samo življenje Jezusa Kristusa, zaznamovano z duhom križa za ljubezen in v slavo njegovega Očeta. Obnova katoliške resnice tako, da ji vrnemo njen sijaj in ji omogočimo, da razsvetljuje svet. Nazadnje pa, v Cerkvi in v civilni družbi, obnova priznavanja pravic Kristusa, Kralja vseh narodov.
Jezus Kristus, včeraj in danes, isti tudi na veke. Različnim tujim naukom se ne dajte zapeljati; dobro je namreč okrepčati si srce z milostjo. (Heb 13,8-9)
Druga misel, ki prevladuje v izjavi iz leta 1974, je jasen in odločen namen delovati z edinim ciljem, da bi služili rimskokatoliški Cerkvi. Le v katoliški Cerkvi, kakršna je bila od nekdaj, in v njenem nespremenljivem izročilu, imamo zagotovilo, da posedujemo resnico, da jo lahko oznanjamo in da ji moremo služiti.
Predvsem pa se dobro zavedamo, da je varovanje Izročila in sprejemanje vseh potrebnih ukrepov, da bi ga ohranili in posredovali, naša ljubezenska dolžnost, ki jo vršimo v korist vseh duš in za katoliško Cerkev samo kot celoto. S tega vidika je naš boj povsem nesebičen. Bratovščina si v prvi vrsti ne prizadeva za lastno preživetje. V prvi vrsti si prizadeva za za dobro vesoljne Cerkve in zato je Bratovščina par excellence delo Cerkve, ki se z edinstveno svobodo in močjo ustrezno odziva na posebne potrebe tragičnega obdobja, kakršnega še ni bilo.
Ta edinstveni cilj imamo še danes, kakor smo ga imeli tudi pred petdesetimi leti. “Zato brez kakršnegakoli duha upora, grenkobe ali zamere nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nas vodi brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti katoliški Cerkvi, vrhovnemu pastirju in potomcem.”
Izročilo pripada Katoliški Cerkvi. V njej in zanjo ga varujemo v vsej njegovi celovitosti, “dokler resnična luč izročila ne razprši teme, ki zastira nebo večnega Rima”. Ohranjamo to nadnaravno in neomajno gotovost, da bo to isto izročilo zmagalo in z njim vsa Katoliška Cerkev – kot tudi ponovno obujeno gotovost, da je peklenska vrata ne bodo nikdar premagala!
Menzingen, 21. novembra 2024
Davide Pagliarani, generalni predstojnik
+ Alfonso de Galarreta, 1. vrhovni pomočnik
Christian Bouchacourt, 2. vrhovni pomočnik
Izjava z dne 21. novembra 1974
Z vsem srcem in z vso dušo se oklepamo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in izročil, potrebnih za ohranitev te vere, večnemu Rimu, vladarju modrosti in resnice.
Po drugi strani pa zavračamo in smo vedno zavračali, da bi sledili Rimu neomodernističnih in neoprotestantskih teženj, ki so se jasno pokazale na Drugem vatikanskem koncilu in po koncilu, v vseh reformah, ki so iz njega izšle.
Vse te reforme so namreč prispevale in še vedno prispevajo k uničevanju Cerkve, k uničenju duhovništva, k ukinitvi mašne daritve in zakramentov, k izginjanju verskega življenja, k naturalističnemu in teilhardovskemu nauku po univerzah, semeniščih in v katehezi; nauk, ki izhaja iz liberalizma in protestantizma, ki ga je večkrat obsodilo slovesno cerkveno učiteljstvo.
Nobena avtoriteta, niti najvišja v hierarhiji, nas ne more prisiliti, da bi opustili ali oslabili svojo katoliško vero, ki jo je devetnajst stoletij jasno izražalo in izpovedovalo cerkveno učiteljstvo.
“Če pa bi vam MI,” pravi sveti Pavel, “ali angel iz nebes oznanjali kak drug evangelij, poleg tistega, ki smo vam ga mi oznanili, bodi anathema.” (Gal 1,8).
Ali ni to tisto, kar nam danes ponavlja sveti oče? Če pa lahko v njegovih besedah in dejanjih ter besedah in dejanjih dikasterijev prepoznamo določeno protislovje, no, potem bomo izbrali tisto, kar se je vedno učilo, in si bomo zatisnili ušesa za novosti, ki uničujejo Cerkev.
Nemogoče je korenito spremeniti lex orandi, ne da bi spremenili lex credendi. V skladu z novo mašo, imamo nov katekizem, novo duhovništvo, nova semenišča, novo karizmatično binkoštno Cerkev – vse to pa je v nasprotju s pravovernostjo in večnim naukom Cerkve.
Ta reformacija, ki izvira iz liberalizma in modernizma, je popolnoma in v celoti zastrupljena; izhaja iz krivoverstva in se končuje v krivoverstvu, čeprav vsa njena dejanja formalno niso krivoverska. Zaradi tega je nemogoče, da bi se katerikoli vesten in zvest katoličan zavzemal za to reformacijo ali se ji kakor koli podrejal.
Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku je glede na naše odrešenje kategorična zavrnitev te reformacije.
Zato brez kakršnegakoli duha upora, grenkobe ali zamere nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nas vodi brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti katoliški Cerkvi, vrhovnemu pastirju in potomcem.
Zato se trdno držimo vsega, kar se je verovalo in izvajalo na področju vere, morale in liturgije, v poučevanju katekizma, oblikovanju duhovnikov in instituciji Cerkve, s strani Cerkve vseh časov; vsega tega, kar je kodificirano v tistih knjigah, ki so izšle pred modernističnim vplivom koncila. To bomo počeli, dokler resnična luč izročila ne razblini teme, ki zastira nebo večnega Rima.
S tem bomo z Božjo milostjo in s pomočjo blažene Device Marije ter s pomočjo sv. Jožefa in svetega Pija X., prepričani smo, ostali zvesti rimskokatoliški Cerkvi in vsem Petrovim naslednikom in bomo fideles dispensatores mysteriorum Domini Nostri Jesu Christi in Spiritu Sancto. Amen.
+ Marcel Lefebvre
Albano, na praznik Marijinega darovanja
Vir: fsspx.org
