p. Jean-Michel Gleize, FSSPX
1. Letos, leta 2024, mineva petdeset let od izjave nadškofa Marcela Lefebvra z dne 21. novembra 1974 (tukaj). V njej je msgr Lefebvre z zlatimi črkami zapisal globoke razloge za držo, ki je še vedno lastna Bratovščini svetega Pija X. v kontekstu obdobja po II. vatikanskem koncilu. Ti razlogi so naslednji: poslušnost naukom cerkvenega učiteljstva; zavračanje zmot, ki so v nasprotju s tem naukom, kakor so se pojavile na II. vatikanskem koncilu in po njem; nasprotovanje dejanjem predstavnikov oblasti v Cerkvi, kadar ti uvajajo tovrstne zmote.
2. Najgloblji razlog od vseh, temeljni razlog, ki je podlaga vsem drugim, je pokorščina, ki jo zahtevajo vsi katoličani naukom in smernicam cerkvenega učiteljstva, učiteljstva, ki ga je naš Gospod zaupal apostolu svetemu Petru, po njem pa vsem, ki so ga nasledili na rimskem prestolu. Nadškof Lefebvre je zapisal:
Z vsem srcem in z vso dušo se oklepamo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in izročil, potrebnih za ohranitev te vere, večnemu Rimu, vladarju modrosti in resnice.” Ta pokorščina je dejansko nujno potreben pogoj za izpovedovanje zveličavne vere. Kajti, če je vera Božji dar, nadnaravna krepost, ki se podari in prejme z milostjo krsta, je njeno izvrševanje odvisno od njenega prejemnika, in prav od Kristusa ustanovljeno učiteljstvo je tisto, ki nam ga mora v Kristusovem imenu osvetliti in z avtoriteto razglašati, katere so resnice, ki jih moramo verovati. Pij XII. je leta 1950 ponovno spomnil, da „mora biti to učiteljstvo v zadevah vere in morale za vse teologe najbližje in splošno pravilo resnice, saj mu je Kristus Gospod sam zaupal zaklad vere – Sveto pismo in Božje izročilo -, da ga ohranja, brani in razlaga.¹
3. Drugi razlog je prva in neizbežna posledicas prvega, glede na dejstva, ki smo jih dolžni ugotoviti. Posledica pokorščine resnici je zavrnitev zmote, ki ji nasprotuje, zato je posledica pokorščine nauku cerkvenega učiteljstva zavrnitev vsega, kar skuša nasprotovati temu nauku. Dejstva pa so očitna – zmoto, ki je v nasprotju z naukom učiteljstva, najdemo v pridigah duhovščine od Drugega vatikanskega koncila naprej.
Nadškof Lefebvre pa nadaljuje:
Po drugi strani pa zavračamo in smo vedno zavračali, da bi sledili Rimu neomodernističnih in neoprotestantskih teženj, ki so se jasno pokazale na Drugem vatikanskem koncilu in po koncilu, v vseh reformah, ki so iz njega izšle. “ – da, jasno. Nasprotje med nauki Drugega vatikanskega koncila in nauki predhodnega učiteljstva je očitno², če ne drugače, zagotovo v praktičnih smernicah, ki so iz tega izšle, toliko bolj pa v ključnih koncilskih odlomkih o verski svobodi³, ekumenizmu⁴ in zbornosti (kolegialnosti).⁵
4. Tretji razlog izhaja iz prvih dveh: če poslušnost cerkvenemu učiteljstvu od nas zahteva, da zavračamo zmote, ki so v nasprotju z resnicami, ki so bile doslej z avtoriteto podane, nam ista poslušnost zapoveduje, da se upremo dejanjem ljudi v Cerkvi, ki bi radi v imenu lažne pokorščine uvedli tovrstne zmote. “Nobena avtoriteta,” pravi nadškof Lefebvre, “Nobena avtoriteta, niti najvišja v hierarhiji, nas ne more prisiliti, da bi opustili ali oslabili svojo katoliško vero, ki jo je devetnajst stoletij jasno izražalo in izpovedovalo cerkveno učiteljstvo. … Zato brez kakršnegakoli duha upora, grenkobe ali zamere nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nas vodi brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti katoliški Cerkvi, vrhovnemu pastirju in potomcem.”
5. Prav tu pa msgr. Lefebvre svoje izjave podkrepi z zapovedjo, ki jo je dal sveti apostol Pavel. Sv. Pavel v Pismu Galačanom pravi:
Če bi vam mi sami ali angel iz nebes – si nos aut angelus de caelo – oznanjali kak drug evangelij, poleg tistega, ki smo vam ga mi oznanili, bodi anathema!
Sveti Pavel bi anatematiziral (izobčil) samega sebe, če bi učil nekaj novega, če bi učil nekaj v nasprotju s tem, kar je učil prej. Ali je to tisto, kar nam danes ponavlja sveti oče, ali bi nam moral? Če pa je torej v njegovih besedah ali dejanjih ali v dejanjih dikasterijev formalno neko nasprotje, potem izberemo to, kar se je vedno učilo, in ostanemo gluhi za uničujoče cerkvene novosti!
6. Sveti Tomaž v svojem komentarju tega odlomka iz Pisma Galačanom⁶ podaja naslednje pojasnilo: „Obstajajo tri vrste nauka: nauk filozofov, ki sledi naravnemu razumu; starozavezno razodetje, ki ga posredujejo angeli (Gal 3,19); novozavezno razodetje, ki ga neposredno daje Bog (Jn 1,18; Heb 1, 2). Človekov nauk lahko spremeni in prekliče drug človek, ki ima boljše znanje; nauk Stare zaveze, ki ga je razodel angel, lahko dopolni Bog; toda nauka, ki ga je neposredno razodel Bog, ne more spremeniti ne človek ne angel. Če se zato zgodi, da človek ali angel reče nasprotno od tega, kar je razodel Bog, ni njegova beseda tista, ki je proti razodetemu nauku, temveč je razodeti nauk proti njegovi besedi, tako da je treba tistega, ki je izrekel takšno besedo, na podlagi tega nauka izključiti in izločiti iz občestva. Tu apostol pravi, da je nauk evangelija, ki ga je neposredno razodel Bog, tako velikega dostojanstva, da če bi kdo od ljudi ali angelov oznanjal kaj drugega od tega, kar je bilo razglašeno v tem evangeliju, je anatematiziran, se pravi, da ga je treba izločiti in izobčiti.“
7. Imejmo v mislih to trditev, ki je zelo pomenljiva: “Če se zgodi, da človek ali angel govori nasprotno od tega, kar je razodel Bog, ni njegova beseda tista, ki je proti razodetemu nauku, ampak je razodeti nauk tisti, ki je proti njegovi besedi.” Razodeti nauk, ki ga je ljudem že posredoval od Boga postavljeni organ, cerkveno učiteljstvo, je tisti, ki sodi, da je ta beseda nasprotna. Ta razlaga Angelskega učitelja se natančno ujema s kriterijem, ki ga je podal nadškof Lefebvre v pridigi v Ecônu, 22. avgusta 1976:
Ko pa nam rečejo: “Vi sodite papeža, vi sodite škofe”, odgovorimo, da nismo mi tisti, ki sodimo škofe, ampak naša vera, naše izročilo. To je naš mali katekizem. Petletni otrok lahko to dokaže svojemu škofu. Če škof reče otroku: “To, kar ti govorijo o Sveti Trojici, da so v Sveti Trojici tri osebe, ni res,” Otrok vzame svoj katekizem in reče: “Moj katekizem me uči, da so v Sveti Trojici tri osebe. Ti si tisti, ki nimaš prav. Jaz imam prav.” Ima prav, ker je z njim celotno izročilo, ker je z njim celotna vera. To je to, kar počnemo. Mi nismo nič drugega. Pravimo: izročilo vas obsoja. Izročilo obsoja to, kar zdaj počnete.⁷
8. Res je. Rekli smo, ko smo spomnili na nauk Pija XII., da mora biti cerkveno učiteljstvo v zadevah vere in morale za vsakega teologa bližnje in splošno pravilo resnice. To pravilo je pravilo izročila učiteljstva, iz katerega teologi in z njimi vsi verniki prejemajo od Boga razodeto besedo, zaklad vere. V normalnih časih gre za trenutno izrekanje, pod pogojem, da slednje ostaja v popolni homogenosti s tistim, kar je cerkveno učiteljstvo izrekalo vse do zdaj, v vsej preteklosti.⁸ Učiteljstvo bi lahko opisali s podobo neprekinjenega odmeva. Imenujemo ga “živo”, da bi ga razlikovali od Razodetja, ki ga imenujemo “dokončano” ali “zaključeno”; učiteljstvo pa je živo v skladu s tem pomenom, ne pa kot aktualno papeževo učiteljstvo v sedanjem času, temveč kakor traja vse od časov apostolov, pa vse do konca sveta. Prav to učiteljstvo je pravilo resnice v zadevah vere in morale. Slednje praviloma je takšno v trenutnem oznanjevanju, v kolikor gre za nespremenjeni odmev vsega preteklega oznanjevanja.
9. Dolžni smo ugotoviti, da je sedanje oznanjevanje cerkvenih mož po Drugem vatikanskem koncilu daleč od tega, da bi bilo odmev oznanjevanja živega cerkvenega učiteljstva, temveč je z njim v nasprotju. Obstaja torej primanjkljaj, ki nas mora spodbuditi, da se opremo na vse preteklo oznanjevanje živega cerkvenega učiteljstva, da se opremo na izročilo dvajsetih stoletij, da bi še naprej ohranjali vero in se hkrati obvarovali pred zmotami. To pa je tisto merilo, ki ga je nakazal sveti Pavel, kakor razlaga sveti Tomaž: gre za nauk, ki ga je razodel Bog in ga je že predlagalo v verovanje živo cerkveno učiteljstvo, kar pa je v nasprotju z besedami današnjih cerkvenih mož, in kar sodi ter obsoja nove besede II. vatikanskega koncila.
10. Nadškof Lefebvre še naprej vztraja pri resnosti teh zmot, ki prizadenejo vernike predvsem z izvršitvijo liturgične reforme:
Nemogoče je korenito spremeniti lex orandi, ne da bi spremenili lex credendi. V skladu z novo mašo, imamo nov katekizem, novo duhovništvo, nova semenišča, novo karizmatično binkoštno Cerkev – vse to pa je v nasprotju s pravovernostjo in večnim naukom Cerkve. Ta reformacija, ki izvira iz liberalizma in modernizma, je popolnoma in v celoti zastrupljena; izhaja iz krivoverstva in se končuje v krivoverstvu, čeprav vsa njena dejanja formalno niso krivoverska.
11. V imenu pokorščine živemu cerkvenemu učiteljstvu smo se dolžni upreti, v imenu neprekinjenega odmeva oznanjevanja Kristusa in apostolov:
Zaradi tega je nemogoče, da bi se katerikoli vesten in zvest katoličan zavzemal za to reformacijo ali se ji kakor koli podrejal. Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku je glede na naše odrešenje kategorična zavrnitev te reformacije. … Zato se trdno držimo vsega, kar se je verovalo in izvajalo na področju vere, morale in liturgije, v poučevanju katekizma, oblikovanju duhovnikov in instituciji Cerkve, s strani Cerkve vseh časov; vsega tega, kar je kodificirano v tistih knjigah, ki so izšle pred modernističnim vplivom koncila. S tem bomo z Božjo milostjo in s pomočjo blažene Device Marije ter s pomočjo sv. Jožefa in svetega Pija X., prepričani smo, ostali zvesti rimskokatoliški Cerkvi in vsem Petrovim naslednikom in bomo fideles dispensatores mysteriorum Domini Nostri Jesu Christi in Spiritu Sancto.
12. Ali s tem nadškof Lefebvre in njegova Bratovščina ne postavljata pod vprašaj nezmotljivosti Cerkve? Mar ni znamenito opažanje, ki ga je nenehno izražal nekdanji dakarski nadškof (“dolžni smo spoznati”), neuspeh ustanove, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, in zanikanje njegove Božje narave? Če prav razumemo, v čem natančno je nezmotljivost Cerkve,⁹ ugovor se ugovor razblini sam po sebi. Pri tem vse izhaja iz temeljnega razlikovanja med samo ustanovo Cerkve, ki je Božja ustanova, zato pa nezmotljiva, na eni strani, in dejanji cerkvenih mož, ki to ustanovo predstavljajo, na drugi strani. Zmotljivost, če že je, ne zadeva Cerkve kot take, obravnavane v njenem učiteljstvu, temveč zadeva nekatera dejanja, ki jih izvajajo nekateri člani njene hierarhije, ki so prekinili vez z izročilom in ki žal zasedajo položaje oblasti v Cerkvi. Vendar pa Cerkev ostaja nezmeotljiva zaradi pogumnega odpora vseh tistih, ki nasprotujejo reformam, ki so izšle iz Koncila, in se trdno držijo “vsega, kar se je verovalo in izvajalo … pred modernističnim vplivom Koncila.”
13. Po drugi strani pa nadškof Lefebvre natančneje ne govori o drugem Rimu, heretičnem in shizmatičnem Rimu, neomodernističnem in neoprotestantskem Rimu, temveč o Rimu “s težnjami”, ki so neomodernistične in neoprotestantske. Ta izraz ne označuje Cerkve kot take, temveč vse tiste, ki v Cerkvi pehajo duše k zmotam, ki so bile že zdavnaj obsojene.
Vir: fsspx.news
¹ Pij XII., okrožnica Humani generis, z dne 12. avgusta 1950, AAS, t. XLII (1950), str. 567.
² Glej številke Courrierde Rome iz julija in avgusta 2011, decembra 2011, februarja 2012 in septembra 2012.
³ Izjava Dignitatis humanae, št. 2.
⁴ Odlok Unitatis redintegratio, št. 3; konstitucija Lumen gentium, št. 8.
⁵ Konstitucija Lumen gentium, št. 22.
⁶ Komentar k Pismu svetega Pavla Galačanom, I. poglavje, 8. vrstica, II. lekcija, št. 25.
⁷ Univerzitetni inštitut svetega Pija X., Vatikan II. L’autorité d’un Concile en question, XI. poglavje: “Prava in lažna pokorščina; vera ne pripada papežu”, Vu de haut, št. 13, 2006, str. 35-36.
⁸ Glej članke “Seulement le Magistère ?” v februarski številki revije Courrier de Rome iz leta 2016; “Le Magistère” v številki november-december 2020; “Tradition ou herméneutique” v številki december 2023.
⁹ Glej članek “L’Eglise est indéfectible” v številki 678 revije Courrier de Rome.
