Tretji članek p. Jean-Michela Gleizeja, FSSPX, obravnava škandalozne pripombe papeža Frančiška z dne 13. septembra 2024. P. Gleize je profesor apologetike, ekleziologije in dogmatike v semenišču svetega Pija X. v Écônu. Je glavni sodelavec revije Courrier de Rome. Med letoma 2009 in 2011 je sodeloval v doktrinarnih razpravah med Rimom in FSSPX.
- Od 22. do 24. septembra 2024 je potekalo 38. mednarodno molitveno srečanje za mir, ki ga je organizirala Skupnost sv. Egidija. Papež Frančišek je udeležencem namenil sporočilo. To je bila zanj priložnost, da je – že tretjič – vztrajal pri škandalozni in napačni ideji o odrešenjski vrednosti vseh religij.
- Papež citira iz dokumenta, ki ga je podpisal (sam, skupaj z velikim imamom Ahmadom Al-Tayyebom) v Abu Dabiju 4. februarja 2019, o “človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno življenje”. Glavna želja, izražena v tem besedilu, je, da religije ne bi smele spodbujati sovraštva.
Občutki sovraštva so predstavljeni kot odkloni, za katere so odgovorni pripadniki katerekoli religije, kadarkoli so “v zgodovini izkoristili verska čustva v srcih moških in žensk”. Je torej potrebno religijo opredeliti kot izražanje verskega čustva? - V nadaljevanju papež udeležence tega srečanja spodbuja, naj se “pustijo voditi Božjemu navdihu, ki je navzoč v vsaki veri, da bi se pridružili ‚zamsli miru‘ med vsemi narodi”. Tu najdemo ključno misel, ki jo je papež že izrazil v dialogu z mladimi v Singapurju, 13. septembra¹ in v video sporočilu ekumenski skupini, ki se je 17. septembra sestala v Tirani v Albaniji².
Ta zamisel je, da je vsaka religija po Božji volji in vodi k Bogu. Kako bi lahko bilo drugače, če vsako vero, vsako prepričanje vsake religije naseljuje “božji navdih”? - Kaj točno pa je “božji navdih”? Prvo Božje posredovanje pri človeštvu je posredovanje Božjega razodetja. Razodetje pa je nadnaravno delovanje, s katerim Bog uči človeštvo resnice – nadnaravne (kot so skrivnosti vere) in celo naravne (kot je obstoj Stvarnika, avtorja in cilja vseh stvari, ali nesmrtnost človeške duše), katerih poznavanje je nujno potrebno za zveličanje³.
Konkretno je Božji navdih dan v obliki navdihnjenega spoznanja, podeljenega starozaveznim prerokom, svetem Kristusovem človeštvu in apostolih Nove zaveze, da lahko pridigajo, poučujejo in učijo druge ljudi tako, da jim kažejo razumljiv predmet njihove vere.
Vera je torej opredeljena kot pritrjditev razuma tem resnicam na podlagi avtoritete Boga, ki jih razodeva. Božji navdih, če kaj takšnega sploh obstaja, je navzoč samo v eni in edini pravi veri, katoliški veri – to je veri, v kateri se razum podredi resničnemu razodetju edinega pravega Boga, ki je temelj katoliške vere in izključuje druge vere. - Kako naj torej trdimo, da je božji navdih “navzoč v vsaki veri”, če ne tako, da temeljito redefiniramo sama pojma vere in religije, ter da temeljnemu pojmu Razodetja damo drugačen pomen? Če je Božji navdih navzoč v vseh verstvih, ne glede na razlike v verovanjih in obredih, vera ni več privrženost razodeti resnici.
Lahko je le človekova izkušnja – ali zavest – o njegovi potrebi po neskončnem in transcendentnem. Razodetje in vera sta tako poistovetena z “zavestjo, ki jo je človek pridobil o svojem odnosu do Boga”⁴. Vera, ki pa temelji na tem verovanju, pa bo resnična, kolikor bo živa – se pravi živeta iskreno, v prepričanju, da vstopa v odnos z neskončnim ali transcendentnim, ki je predmet človekovega stremljenja in se imenuje “Bog”.
Vera postane jamstvo in sredstvo za človekovo blaginjo. Te nove opredelitve potrjujejo vse religije kot resnične, saj lahko izkušnjo in zavedanje božanskega najdemo v vseh “verstvih” in prepričanjih, ki so temelj vseh religij.
Kakšno pravico bi imeli, če bi odrekali resnico verskim izkušnjam muslimanov ali budistov? Zakaj bi morali imeti samo katoličani monopol nad resničnimi izkustvi? Kako bi lahko neko religijo obsodili kot lažno? Lahko le zato, ker je izkušnja potrebe po neskončnem morda napačna.
Vendar to izkustvo ostaja enako povsod in v vseh časih, onkraj različnih formul, ki razlikujejo verska prepričanja. V tem smislu, da – vse religije vodijo k Bogu, saj božanski navdih prebiva v vseh verstvih, glede na to, da sta vera in religija izraz iste potrebe, istega božjega „semena“, ki prebiva v srcu vsakega človeškega bitja⁵. - Lahko bi kvečjemu trdili, da je katoliška vera resničnejša, ker je bolj živa. Takšna trditev ostaja zapisana v besedilih Drugega vatikanskega koncila. Dekret Unitatis redintegratio to zares potrjuje (v št. 3) – ko govori o krščanskih skupnostih, ločenih od katoliške Cerkve -, da “se Kristusov Duh ni odrekel, da bi jih uporabil kot sredstva zveličanja”, vendar takoj pojasni, da “svojo učinkovitost črpajo iz same polnosti milosti in resnice, ki je zaupana Cerkvi”.
Deklaracija Nostra aetate pa, čeprav v zvezi z nekrščanskimi verstvi zatrjuje (v št. 2), da “Katoliška Cerkev ne zavrača ničesar, kar je v teh verstvih resničnega in svetega”, in “z iskrenim spoštovanjem obravnava te načine ravnanja in življenja, te zapovedi in nauke”, takoj pojasni, da to velja, če ti elementi “izžarevajo žarek tiste Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi”.
In medtem ko svoje sinove “nagovarja” (spet v št. 2), naj “priznavajo, ohranjajo in spodbujajo dobre stvari, duhovne in moralne, pa tudi družbeno-kulturne vrednote, ki jih najdemo med temi ljudmi”, pa določa, da je to treba storiti “s preudarnostjo in ljubeznijo ter v pričevanju za krščansko vero in življenje”. - Nedavne izjave papeža Frančiška ne upoštevajo več previdnosti in ne opozarjajo na ta razlikovanja. Množična – in ponavljajoča se – trditev, da je božji navdih navzoč v vseh verstvih in da vse religije vodijo k Bogu, jasno dobi pomen indiferentizma, čisto in preprosto, za razliko od nauka Drugega vatikanskega koncila in Janeza Pavla II, ki je destiliral mešani indiferentizem.
S Frančiškom lahko resnično rečemo, da je modernizem odvrgel masko neomodernizma. Stara zmota, ki jo je obsodil sveti Pij X., se kaže kot tisto, kar je vedno bila, v predpostavki vitalne imanence: razodetje se istoveti z zavestjo, religija pa je tem bolj resnična, čim bolj iskrena in živa je. - V nedavnem intervjuju, ki ga je 26. septembra dal novinarju⁶, škof Athanasius Schneider pravi: “Takšna trditev papeža Frančiška je očitno v nasprotju z Božjim razodetjem, neposredno nasprotuje prvi Božji zapovedi, ki je vedno veljavna – ‚Ne imej drugih bogov poleg mene‘ – to je tako jasno in takšna izjava nasprotuje celotnemu evangeliju.”
Ali ni tega izjavil že nadškof Marcel Lefebvre v pridigi na dan škofovskih posvečenj v Écônu, 30. junija 1988, da bi pojasnil svoje ravnanje in upravičil stanje nujnosti? Še pred Frančiškom je bila mlačna indiferentnost Janeza Pavla II. na slovesnosti v Assisiju, v nasprotju s prvim členom veroizpovedi ⁷.
Pa, ali danes, skoraj štirideset let pozneje, skupne reakcije škofa Schneiderja, kardinala Burka⁸, škofa Stricklanda⁹ in nadškofa Chaputa¹⁰ ne bi zadostovale za utemeljitev “operacije preživetja” izročila? Operacija “preživetje”, ki bi jo morali vsi razumeti kot to, kar je: jamstvo za nezmotljivost Cerkve.
Vir: fsspx.news
¹ Frančiškov novopastoralni pristop
² Frančiškov novopastoralni pristop, 2. del
³ Prvi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Dei Filius (24. april 1870); Réginald Garrigou-Lagrange, De revelatione, t. I, str. 139.
⁴ Predlog obsodbe št. 20 (DS 3420) v dekretu Lamentabili z dne 3. julija 1907.
⁵ Sveti Pij X., enciklika Pascendi, 8. september 1907, Acta sanctæ Sedis, t. XL, (1907), str. 604-605.
⁶ https://www.lifesitenews.com/news/bishop-schneider-pope-francis-has-contradicted-the-entire-gospel/?utm_source=editions_menu&utm_campaign=fr&changed=358791848
⁷ https://sspx.org/en/1988-episcopal-consecrations-sermon-30926
⁸ https://www.lifesitenews.com/news/cardinal-burke-warns-of-practical-abandonment-of-salvation-in-christ-within-the-church-society/
⁹ https://www.lifesitenews.com/news/bishop-strickland-the-gospel-calls-us-to-give-of-ourselves-instead-of-always-receiving/;https://bishopstrickland.com/blog/post/open-your-eyes
¹⁰ https://www.lifesitenews.com/news/archbishop-chaput-slams-popes-extraordinarily-flawed-comment-that-every-religion-is-a-path-to-god/
