Na prihajajoči božični večer, 24. decembra 2024, se začenja jubilejno, sveto leto 2025. V Duhovniški bratovščini svetega Pija X. je to leto pod posebno vodilno zvezdo duhovnih poklicev za Cerkev. Vsa Cerkev je žejna duhovnih poklicev.
V prihodnjih tednih in mesecih se bomo s tem še naprej ukvarjali na duhovni način. V Avstriji je število poklicev po škofijah in redovnih skupnostih že desetletja v strmem padu. Obstaja nekaj izjem. Na splošno se soočamo z zelo dramatičnimi razmerami. V drugih državah, ki pripadajo našemu okrožju, je položaj podoben, čeprav je v tamkajšnjih škofijah in redovnih skupnostih stanje veliko boljše, žal pa gre v isto smer. Tukaj si lahko preberete zelo dobro analizo razmer v Avstriji, ki jo je pripravil pater Markus Buchmaier. Prikazuje velikanski prelom z izročilom, ki mladim ne le zelo otežuje zasledovanje duhovniškega ali redovniškega poklica, ampak že desetletja tudi hromi vso Cerkev v Avstriji.
P. Johannes Regele, predstojnik province
Pomanjkanje duhovnikov v Avstriji: kritična analiza zadnjih desetletij
V državi, kakršna je Avstrija, katere zgodovina je globoko prepletena s katoliško vero, predstavlja trenutno pomanjkanje duhovniških poklicev v vseh cerkvenih ustanovah poseben izziv.Vzroki za ta razvoj dogodkov so zapleteni in zahtevajo raznoliko obravnavo. Bistveno pa je razumeti posebno izročilo avstrijskega katolištva: Za “Pietas Austriaca” je bila stoletja značilna bližnja, kulturno vpeta oblika pobožnosti, ki se je bistveno razlikovala od strožjih manifestacij v na primer francosko govorečem svetu. Avstrija je skozi stoletja ostala tesno povezana z Rimom, zlasti prek dveh velikih vladarskih hiš Babenberžanov in Habsburžanov – pomislite samo na svetega markiza Leopolda III., ki ga je papež takoj po smrti imenoval „Filius Sancti Petri“, Sin svetega Petra. Živahen, globoko katoliški, rimsko-italijanski vpliv je imel pomembno in odločilno vlogo. To velja za vse države nekdanje Podonavske monarhije, ki so s katoliško vero skozi stoletja pridobile posebno, edinstveno enotnost.
V preteklosti je bilo duhovništvo trdno zasidrano v družbeni strukturi naših držav. Poklici so prihajali iz vseh družbenih slojev – iz kmečkega, industrijskega in srednjega meščanskega sloja. Ta raznolikost je odražala zdravo ravnovesje med izročilom in napredkom, med pobožnostjo in svetovljansko učenostjo. Avstrijsko-južnonemška regija in države Podonavske monarhije so razvile lastno izročilo, ki ga je zaznamovalo bolj pragmatično, življenju bližje povezovanje vere in kulture.
Sedanje razmere pa kažejo drugačno sliko. Vse večja materializacija družbe od 19. stoletja naprej je izpodrinila tradicionalno pobožnost. Cerkvene ustanove so se na to pogosto odzvale s problematično trdoto: dolgo so prevladovali togi obrazci, odvečna tehnokracija, cerkvena birokracija in institucionalna togost, medtem ko je duhovna rast posameznika stopila v ozadje. Hkrati je zaradi s tem povezane ogromne izgube avtoritete v cerkveni hierarhiji vse težje premagati lažni individualizem in egoistično kulturo prenasičene družbe. Ta pogosto ne priznava, da bi morala avtoriteta v cerkvi v osnovi služiti skupnemu dobremu in posamezniku. Avtoriteta v Cerkvi, cerkvena hierarhija, je bistveni del katoliške Cerkve, je Božji zakon. Liberalne ideje na eni strani, pa tudi hude zlorabe na drugi, so povzročile, da vse skupaj že desetletja razpada po šivih. Tako lahko obstajajo celo navidezno tradicionalni katoličani, ki so v tem pogledu liberalni ali pa preprosto nimajo več ustrezne cerkvene miselnosti. Predstojnik ni tam zase, ampak za druge; prav tako ni tog izvrševalec pravil, zaposlen cerkveni birokrat, ki ga je mogoče menjati po mili volji, kot bi to moglo ustrezati miselnosti 20. stoletja. Namesto tega mora biti končni cilj osebno spodbujanje vsake duše k svobodi in svetosti v Kristusu. Bilo bi nespametno in nevarno, če bi od zunaj sodili o notranjih vzgibih osebe. Tovrstni čisti funkcionalizem se vernikom zdi tudi zelo neprivlačen. Na žalost pa to v zadnjih desetletjih ni redkost.
Pomembno je pogledati na institucijo Cerkve kot celoto. Karizme ustanove ne zaznamujejo le posamezne osebe, temveč tudi njen splošni videz: Kako se Cerkev predstavlja v javnosti? Katere ljudi privlačijo cerkveni redovi? Kdo obiskuje cerkvene obrede? Te vidike psihologije množic je vsekakor mogoče usmerjati z vedenjem ustanove in imajo neposreden vpliv na potencialne poklice
Položaj aktivnih duhovnikov to težavo še zaostruje. Preobremenjeni z administrativnimi nalogami, nenehnimi reorganizacijami, gradbenimi projekti in pastoralnimi izzivi, pogosto nimajo časa za osebni razvoj in duhovno poglabljanje. Te razmere še slabšajo umetno ustvarjene nove strukture, nesmiselna pretirana organiziranost v župnijah, pogosto menjavanje duhovnikov in vse pogostejše koriščenje duhovnikov iz tujine. Ta “gastarbajterska rešitev” (da se prazna mesta polni z “gostujočimi” delavci iz drugih držav) se izkazuje za vse bolj problematično – ti tujci ne morejo ustrezno posredovati avstrijske kulturne dediščine, prav tako pa pogosto niti sami ne poznajo bolj poglobljeno specifičnega kulturnega področja, na katerem delujejo. To vodi v še večjo odtujenost med Cerkvijo in lokalno skupnostjo. Seveda moramo biti veseli vsakega katoliškega duhovnika in hvaležni, da se zakramenti podeljujejo. Vendar pa ne smemo spregledati, koliko katoliške kulture se je uničilo, ko na primer v znani redovniški cerkvi v središču Dunaja duhovniki iz tujine nočejo več postaviti jaslic v naravni velikosti, ker ne vedo, kaj bi z njimi počeli, ali ko so se številna izročila ljudske pobožnosti v zadnjih letih končale prav zaradi teh okoliščin, pogosto zaradi popolne preobremenjenosti teh duhovnikov, včasih tudi zaradi namerno slabega duha, ki ga prav tako usmerjajo oblasti. Toliko je bilo že izgubljenega in to niso nepomembne stvari.
Pri mnogih duhovnikih se kaže pomanjkanje kulturne pretočnosti in intelektualne prodornosti v družbene kontekste. Namesto tega je opaziti bodisi beg v zasebna interesna področja bodisi ohromljajočo sprijaznjenost spričo razvoja dogodkov v Cerkvi.
Površno soočanje s sodobnostjo se zdi še posebej problematično. Namesto da bi modro razlikovali med pomembnim in minljivim, ljudje pogosto vztrajajo pri posplošenem zavračanju. Žal to včasih velja za konservativne kroge vseh prepričanj. Enostranska osredotočenost na zunanje vidike, kot so pravila oblačenja ali posebna vprašanja spolne morale, zastira pogled na globlja teološka in družbena vprašanja.
Za ljudi, ki čutijo pristen duhovni poklic in želijo svoje življenje postaviti v službo Cerkve in družbe, takšno okolje ni prav spodbudno. Iščejo podobo duhovnika, ki združuje možatost, prizemljenost in intelektualno globino. Osebna pobožnost mora biti samoumevna, vendar ne sme imeti nekega razkazovanega značaja, kakor je veljalo za vse svetnike. Rešitev ni v prevzemanju tradicionalističnih modelov iz na primer francosko govorečih držav, za katere je zgodovinsko značilen janzenizem. To izročilo, za katero so značilni določen rigorizem, večji poudarek na “čistem nauku” in skeptičnost do ljudske pobožnosti, je v očitnem nasprotju z avstrijskim izročilom. Ni presenetljivo, da se je prav v teh državah zahodne Evrope modernizem najbolj razmahnil in bil najbolj radikalen, to je povsem logično. Že v prvi polovici 20. stoletja je vse to imelo velikanski vpliv na Cerkev; šlo je za radikalno gibanje, ki je postopoma zajelo vse. Avstrijska cerkvena zgodovina zadnjih petdesetih let kaže, da tovrstni pristopi pri nas niso obrodili trajnih sadov. Tudi pri nas smo bili po Koncilu priča različnim konservativnim smerem (gibanja, novi inštituti itd.), ki pa niso prinesle nobenega napredka. Namesto tega moramo graditi na lastnem izročilu, v katerem je pravilo “suum cuique” – vsakomur svoje – omogočalo zdravo ravnovesje med različnimi elementi: med izobraženostjo in pobožnostjo, požrtvovalnostjo in eleganco, posvetnostjo in duhovno zrelostjo. Načelo “suum cuique” ima tu poseben pomen kot zaščita pred verskim paternalizmom od zunaj. Ne le da upravičuje ohranjanje različnih deželnih običajev in oblik pobožnosti, temveč tudi priznava, da imajo dobre navade in običaji, ki so se razvili in izkazali skozi generacije, posebno vrednost.
Le če je mogoče ponovno vzpostaviti to ravnovesje in graditi na naravnih temeljih – kakor uči Tomaž Akvinski v Teološki sumi (I I, qu 8, art. 2) – je mogoče dolgoročno premagati pomanjkanje duhovnikov. Za to je potrebna pot onkraj družbeno-janzenistične ozkosti in površne modernosti, ki bi upoštevala avstrijsko posebnost, hkrati pa bi bila trajnostna. Zavrniti je potrebno vsako umetno ustvarjeno izročilo in namesto tega sprejeti jasen pristop, ki temelji na katoliških načelih, na rimskih načelih. Naj bo sveto leto 2025 čas milosti za globoko spreobrnjenje, za prebujanje duhovnih poklicev, za vrnitev h katoliškemu izročilu v pravem in pravilnem pomenu. Nadškof Marcel Lefebvre, veliki misijonar 20. stoletja, ki je bil po duši Rimljan, je za nas velik vzornik.
p. Markus Buchmaier, FSSPX (Pater Markus spada k prioratu v Innsbrucku in oskrbuje predvsem kapeli v Salzburgu in Piesendorfu)
Reference:
- Bertsche, Karl, Abraham a Sancta Clara, zv. 22, M.Gladbach 2.1922 (Zbirka sodobnih in življenjskih portretov).
- Coreth, Anna, Pietas Austriaca: Österreichische Frömmigkeit im Barock, München 2.1982.
- De Lassus, Dysmas, Verheissung und Verrat, geistlicher Missbrauch in Orden und Gemeinschaften der katholischen Kirche, Münster 2022.
- Gottsmann, Andreas, Rom und die nationalen Katholizismen in der Donaumonarchie: Römischer Universalismus, habsburgische Reichspolitik und nationale Identitäten 1878-1914, Dunaj 2010 (Publikationen des Historischen Instituts beim Österreichischen Kulturinstitut in Rom, 16).
- Hersche, Peter, Der Spätjansenismus in Österreich, Dunaj 1977.
- Hochenegg, Hans, Bruderschaften und ähnliche religiöse Vereinigungen in Deutschtirol bis zum Beginn des zwanzigsten Jahrhunderts, Innsbruck 1984.
- Judson, Pieter M, The Habsburg Empire. A New History, Cambridge, Massachusetts 5.2018.
- Leeb, Rudolf, Geschichte des Christentums in Österreich. Von der Spätantike bis zur Gegenwart, Dunaj 2003.
- Messner, Johannes, Das Naturrecht: Handbuch der Gesellschaftsethik, Staatsethik und Wirtschaftsethik, Innsbruck 4.1960.
- Niederstätter, Alois, Die Herrschaft Österreich. Fürst und Land im Spätmittelalter, Österreichische Geschichte: 1278 – 1411, Dunaj 2004. - Reifenscheid, Richard, Die Habsburger in Lebensbildern: von Rudolf I. bis Karl I., München 2007. Sancta Clara, Abraham a, Die Wunderkur, München 1944.
- Schennach, Martin (ur.), Rechts- und Verfassungsgeschichte, Dunaj 6, 2022.
- Schubert, Alexander/Heimann, Simone (ur.), Die Habsburger im Mittelalter. Vzpon dinastije, razstavni katalog, Darmstadt 2022.
- Stollberg-Rilinger, Barbara, Maria Theresa: die Kaiserin in ihrer Zeit: eine Biographie, München 2017, DB71 .S76 2017.
- Wodka, Josef, Kirche in Österreich: Wegweiser Durch Ihre Geschichte, Dunaj 1959.
- Zaisberger, Friederike, Avstrija in Vatikan. Eine fast tausendjährige Geschichte aus Dokumenten des Archivs, der Bibliothek und der Museen des Vatikans, Dunaj 1986.
V naslednjem tematskem članku boste našli komentar o uničenju župnij in posledicah za versko življenje, izpod peresa p. Klausa Wilhelma, odgovornega za apostolat na Madžarskem.
